Pino Mlakar je legenda slovenskega in svetovnega baleta, skupaj s soprogo Pio sta omenjena prav v vseh svetovnih baletnih leksikonih. Do pred nekaj dnevi je živel v idilični hišici, ki sta jo zgradila skupaj s Pio po skoraj sto let starih načrtih slovenske kmečke hiše, krite s slamo, okolico pa sta uredila po baletni koreografiji, ker koreografija je pravzaprav umetnost nekaj v prostoru postaviti tako, da ti prostor nekaj pove, kajti v prostoru je zelo važno, kje je kaj in koliko je česa. Zemljo je kupil že okrog leta 1937. Tam je bil samo travnik, nobenega drevesa ni bilo. Najprej sta postavila leseno hiško (ki še vedno stoji), noter sta imela parkiran avto, s Pio pa sta živela zgoraj. To je bil verjetno eden prvih BMW-jev, ki so prišli v Jugoslavijo.
V Munchnu so rekli, da moram imeti avto, ker sva stanovala daleč. So rekli, naj kupim BMW, jaz se na to nisem čisto nič spoznal. Pa je bil strašno drag. Štiri DKW bi lahko kupil za tisti denar. Šest cilindrov je imel. Ko je ameriška vojska prišla v Nemčijo, so vojaki kar pobirali, kar so hoteli. Veste, vojska je vedno nekaj nasilnega. Sem svoj avto najmanj trikrat moral iztrgati iz njihovih rok. Ni imel radia in televizije, bral pa je knjige in časopise, spremljal dogajanje v Sloveniji in po svetu, pisal knjige o baletu in svojem življenju in se jezil, ker je imel tako malo časa in tako veliko spominov …
Spoznala sva se še v prejšnjem tisočletju, bližal se je devetim križem. O njem nisem vedel veliko, pravzaprav nič, le to, da je bil nekoč baletnik svetovnega slovesa. S težavo sem našel njuno hišo, ležečo nad Krko in zaradi bujnega zelenja skrito očem, čeprav je le kakšen slab kilometer iz centra Novega mesta. Ko sem se prebil na njun vrt, se mi je odprl povsem nov svet, svet, ki že zelo dolgo ne obstaja več. S Pio sta sedela za mizo, vsak s svojo knjigo v rokah in se grela na toplem soncu, na mizi je bil vrč z limonado. Slišalo se je le tiho žuborenje reke, hrup prometa se čez zeleno pregrado ni uspel preriniti. Ko sta me zagledala, sta nemudoma vstala in že zaradi njunih let mi je postalo nerodno. Le kdo danes še vstane, ko dobi obiske? Prinesel sem jima dve knjigi, svoj roman in prijateljevo pesniško zbirko. Mimogrede smo se zapletli v zanimiv pogovor o umetnosti in še bolj mimogrede sem pozabil, s kako starima človekoma se pogovarjam. Saj ne bi rad posploševal ali komu delal krivice, a poznam kar nekaj pol mlajših ljudi, s katerimi se je mnogo težje pogovarjati … No, njune starosti sem se ovedel, ko me je Pino vprašal, ali morda poznam koga, ki bi znal popraviti kovinski vrtni stol, na katerem sem sedel. Stol, ki jima ga je podaril Piin oče tam nekje v tridesetih letih, pred tem pa je bil ne vem koliko desetletij v lasti Piine družine! In vrtna garnitura je bila razen neke malenkosti še kot nova, zelo udobna za sedenje!
Ko sem se čez nekaj dni vrnil s fotoaparatom, da bi stole poslikal in poskusil najti kakšnega mojstra, sta me nemudoma spet povabila, naj se jima pridružim ob limonadi, da se bomo pogovorili o moji knjigi. Ki sta jo medtem že oba prebrala, prav tako prijateljevo pesniško zbirko, Pia je nekaj njej najljubših pesmi celo prevedla v nemščino. Kar tako, da vidi, kako zvenijo v njenem maternem jeziku!Seveda sem bil osupel nad njuno vitalnostjo, a pohvale nekako nista sprejela, predvsem Pino ne. Kakor šepam in se premikam kot ena pokveka … Hvala bogu, v glavi sem pa še bister. Ne da vse vem, kar naprej pozabljam, to kar je danes bilo, zvečer že več ne vem, ampak kombinacije misli, ki življenje vodijo – te pa so še bistre. In vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To se mi zdi, da je ena nagrada človeku, da je v življenju pošten. Sam sem, hvala bogu, nekako speljal.
Pino se je rodil v Novem mestu, živeli so v stavbi okrajnega sodišča, ki je bila nekdaj kasarna. Mati je bila gospodinja, oče oficijal, sodni uradnik. Na mladost v Novem mestu je imel zelo lepe spomine. Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, pravzaprav proletarci. Oče je imel službo, nas pa je bilo sedem otrok. Od vseh Mlakarjev sem še edini, zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi inženir. Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot, morda je biti profesor še najbolj idealno. Imaš počitnice, razmišljaš o umetnosti … Hudo mi je bilo zaradi mame, ko nisem postal profesor. Iz arhiva Slovenije so me nekoč obvestili, da so našli moje pismo iz Darmstadta, v katerem sem pisal mami, da ne bom postal profesor. Sestra je to pismo našla pod maminim vzglavjem, ko je umrla.
Vojske ni služil, ker si je, hvala bogu, zlomil roko, ko sem s krogov v saltu skočil na tla. To je bila sreča, čeprav od takrat nisem več dobro igral violine. Nikdar v življenju pa nisem imel puške v rokah …
Gimnazijo je začel obiskovati v Novem mestu, nato so se preselili v Maribor. Bili smoprva generacija slovenske gimnazije, do takrat je bilo vse avstrijsko. Imeli smo odličnega profesorja za grščino, ta nas je navdušil za jezik in grško kulturo. Sklenili smo, da bo glavna točka zaključne akademije Sofoklejev Ojdipus v grščini. Tam sem začel malo režirati in napravil sem prvi ples pred javnostjo, ki se je imenoval Na jadrnici beli v daljo. Moja mlajša sestra Mimica je tudi plesala, Ojdipa pa je igral Franček Smerdu, ki je kasneje postal zdravnik. Bili smo dober razred. Z mano je bil Kocbek, za mano pa Trstenjak, Bratko Kreft … No, na koncu je k meni pristopil tudi razrednik dr. Bračun, sijajen človek, sijajen matematik in je rekel, ja, gospod Mlakar, lepo je blo, ampak plesalec pa ne boste … Saj veste – intelektualec in ples … Ko je razlagal o svoji vlogi, je mimogrede preklopil na grščino in zrecitiral nekaj verzov. Kot bi v šolski igri nastopal pred nekaj dnevi … Skoraj devetdesetleten je tudi vstal in mi pokazal nekaj plesnih korakov. Koliko elegance je še bilo v krhkem telesu, dasiravno se je iskreno jezil, da ne zmore bolje! In ko sta mi razlagala in kazala, kako sta uredila svojo domačijo, sta med drevesi in na dvorišču skorajda plesala! Tedaj sem šele razumel, zakaj sta jo poimenovala Pas de deux (korak v dvoje) …
Vpisal se je na fiziko, kemijo in matematiko. Sem kar pridno delal in mi ni žal. Potem me je naenkrat pravzaprav zaneslo, potreboval sem denar, ker sem s prijatelji rad potoval. V Italijo, me je zanimalo slikarstvo. Vandral je predvsem s sošolcem Edvardom Kocbekom. S slikanjem sem tudi prvi denar zaslužil. Profesor risanja v Mariboru (s Kocbekom sva bila edina, ki sva se prijavila k neobveznemu predmetu risanja) me je pripravljal za slikarsko akademijo v Zagrebu in me je nekoč poslal k bogati družini, ki je želela iz majhne fotografije dobiti veliko, reprezentančno sliko v olju. Pri njih sem živel, jedel, dobil sem barve in prvič v življenju sem dobil honorar. Matematike pa nisem doštudiral. Me je premamil ples …
Pio je spoznal v Labanovi šoli. Bila mu je všeč in jo je povabil na jadranje. Vse ostalo pa je zgodovina, me mika zapisati. Opazil ju je agent in ju je spravil v Darmstadt. Še pred odhodom v novo službo pa jo je odpeljal v Jugoslavijo, da bi videla, kam prihaja. Moral sem ji pokazati Kras, pa morje. Župnik na Hvaru naju ni hotel poročiti, ker je mislil, da sem Pio ugrabil. Sem moral v Ljubljano do nadškofa Jegliča, ta pa se je izgovarjal, da nima dovoljenja od škofije na Krku, pa od Piine mame sem moral dobiti pismo, da se strinja … Poročili so naju prav zadnji dan, takoj po poroki sva morala odpotovati. Njuna poročna priča je bil Edvard Kocbek.
Pravzaprav so vsi ljudje, ki jih je Pino omenjal v pogovorih, že zapisani v kakšnih leksikonih. Njegov ravnatelj v Mariboru je bil dr. Tominšek, po katerem se imenuje pot na Triglav, v novomeškem gimnazijskem času je bil prisoten Podbevšek. Podbevšek je po vojni pričel z recitacijskimi literarnimi večeri in je prišel tudi v Maribor in je recitiral ob glasbi klavirja. Smo sicer malo razumeli, njegove prispodobe pa so me navdušile. Z Josipom Vidmarjem sta bila zelo prijatelja. Kasneje je kar nekako umrknil, a ga je Vidmar vzel k sebi na SAZU. Z njim sem potem sodeloval, ko sem ustvaril baletno šolo. Leona Štuklja, ki je bil malo starejši, se ni spomnil, mu je pa njem govoril Božidar Jakac …
S Pio sta bila že zelo znana svetovna umetnika, ko sta eno sezono živela v šotoru na prijateljevem vrtu.Jaz na to nič ne dam, nikdar nisem imel potrebe do stvari, potrebe sem imel do ljudi, ime ali kariera pa se mi je zdelo nepomembno.
Richarda Straussa je spoznal v Zurichu, ker je izrazil željo, da želi dirigirati Josephs legende, ki sta ga plesala s Pio. Ko je bila prva vaja, je rekel, kar prekinite, če ne boste zadovoljni z mano. Orkester običajno vadi pol ure, uro, potem pa hočejo iti, tam pa smo vadili dve uri in nihče se ni dvignil. Strauss je predstavo dirigiral sede, samo malo je nakazoval z rokami. Ko sva s Pio odplesala, je vstal in nama ploskal. Premiera je bila velik uspeh, on pa naju je potem spravil v München, kjer je bila najbolj renomirana opera v Nemčiji. Bil je star osemdeset let in je hotel še nekaj napraviti z nama. Napravila sva mu scenarij, libreto, in povabil naju je v Garmisch, kjer je stanoval v lepi vili z velikim vrtom. Z vlakom sva šla k njemu, na vratih je pisalo dr. Richard Strauss, kapellmaeister. Sedel je za klavir in nama preigral, kako si on predstavlja zadevo, vse smo se dogovorili. Ostala sva tudi na kosilu. Govorili smo o baletu, Richard je vse poznal, in se je tako razvnel, da je, tako star, kar skočil pokonci in pokazal nekaj plesnih korakov.
Pomagal sem mu pisati knjigo o baletu in skupaj sva preždela kar nekaj dni. Vedno znova sem bil navdušen nad njegovimi dosežki, a je venomer le zamahnil z roko. Kaj vse da bi še dosegel, če ne bi bilo vojne … Med vojno je otroka, Pio in njeno mamo spravil na kmete, sam pa je ostal v mestu na prisilnem delu. Hoteli so ga spraviti v Dachau, a ga je rešil intendant in so ga poslali na prisilno delo v nek muzejski arhiv. Urejal je papirje, ki so jih hoteli evakuirati in je bral korespondenco med Wagnerjem in Ludvigom drugim in podobno. V originalu.
Ko sta bila angažirana v Münchnu, Berlinu, Zürichu, sta vsako leto gostovala tudi v Jugoslaviji, zares pa sta se preselila po koncu druge svetovne vojne. To je bila dramatična, težka zadeva, veste. Težko je bilo dobiti dovoljenje za odhod iz Nemčije. Niso pustili. Pri nas pa se je že začela likvidacija Slovencev, Rog, Teharje … So naju strašili, predvsem Pio. Kakšno veliko zaupanje, moram reči, da je zapustila vse svoje.
S Pio sta mislila, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje. Zgoraj sta pripravila osem ležišč, za njih sta zasadila sadovnjak, mislila sta tudi, da bo spodaj kopališče za vse te mlade ljudi. A so jih razlastili in je vse skupaj padlo v vodo. Ko so na domačijo prišli buldožerji, ja mlad fant, ki ga je vozil, prišel do Pie in ji rekel, da ima nalogo zravnati vse skupaj, a če se postavita pred stroj, dela pač ne bo mogel opraviti. In sta se. Balet, to je težak poklic, zelo težak! V to greš iz nekakšnega notranjega navdušenja. Prav zato sva hotela s Pio napraviti baletno domačijo, ker v gledališčih je vse vedno zasedeno, hrupno, tukaj pa bi imeli prostor in mir. Želela sva imeti svojo baletno družino, ampak takrat privatnih stvari ni bilo dovoljeno imeti.
Ob vrnitvi sta jima pomagala Josip Vidmar in Ferdo Kozak. Dobila sta stanovanje, toda Sergej Kraigher jima je celo leto nagajal, ker je hotel to isto stanovanje. Začetek v Ljubljani je bil sicer negotov, a sta imela Lok, ki sta ga sama plesala in imela sta Vraga na vasi in sta lahko delala. Napravila sta tudi šolo, plesali so predstave. Pia je vodila balet, Pio pa je bil profesor na akademiji. S politiko ni imel težav. V Ljubljani so enkrat prišli na predstavo Kardelj, Kidrič … Ker neke stvari na sceni še niso bile pripravljene, nisem dovolil začetka predstave. In je prinorel nekdo in vpil, da Kidrič hoče predstavo, da kaj delamo! Nisem bil zahteven, ampak kar se umetnosti tiče, se pa nisem dal. Nekoč smo napravili baletno predstavo Ljubljeno mesto in so pisali po časopisih, da je balet zanič, da jazz ne odgovarja in da se Mlakar iz Ljubljane dela norca … Ljubljana je bila za te ljudi herojsko mesto, zame je bilo pa ljubljeno mesto, s kolesarji, sprehajalci …
V Trogirju so mu leta 1936 naredili leseno jadrnico, ki je bila draga, kot bi eno hišo zidal, ampak jadranje je tudi en del te moje želje po svobodi. Pa tudi Pia je imela jadrnico zelo rada … Imela sta jih že čez osemdeset, kosta sama odjadrala v Dubrovnik. Z jadrnico brez motorja. To je svoboda. Denar in te stvari pa človeka zasužnjijo. Zaslužil si z agentom, jaz ga pa nisem maral, ker bi ga moral poslušati. Se spomnim, da me je en intendant vprašal, koliko hočem. In sem mu rekel, da naj mi da, kolikor misli, da lahko, če ne bom zadovoljen, bom pač šel. Denar je hudičeva stvar.
Nekoč sem ga obiskal pozimi, po snegu in trkal na vrata, ker zvonca na leseni hiški ni. Ni se oglasil in ko sem že mislil oditi, ga zagledam, kako od Krke prihaja proti meni. V pižami z zavihanimi hlačnicami in v halji! Ustrašil sem se, prepričan, da ga je starost končno ujela. Pa sem se zmotil. Še pri šestindevetdesetih letih si je na ta način krepil krvni obtok! In se mu je to zdelo nekaj najbolj normalnega na tem svetu. Kot se mu je zdelo normalno, da sem moral priti k njemu, ko je Pia praznovala okroglo obletnico in je bila polna hiša pomembnežev, on pa se je želel pogovoriti o svoji knjigi. In mu je Pia zagrozila, da se bo kar ločila, če ne bo malo izpregel …
Ni izpregel, do konca je ostal mladenič. Vsake toliko, ko sem v kakšnem časopisu objavil kakšno reportažo, intervju ali kaj podobnega, je včasih v moj poštni nabiralnik prišlo pismo. Navadno, ne elektronsko. S pohvalo, včasih s kritiko, nikoli preostro. V pismu, ki mi ga je poslal nekje v začetku septembra, je napisal, da je z zadovoljstvom prebral nek moj umotvor in da soprogo in družinico vabim na kavico in tortico v slaščičarno na Glavnem trgu. Prilagam par bankovcev za to. Starostna nebogljenost mi ne dovoli več zdoma!
Slaščičarne na Glavnem trgu žal ni več, takšnih ljudi, kot je bil Pino Mlakar, pa tudi ne več zelo veliko, če sploh.
No, čeprav Pino Mlakar pravzaprav ostaja …
Avtor fotografij je Boštjan Pucelj