Ste kdaj pomislili, kdaj je človek zares odrasel? Mislim, ste pomislili, kdaj otrok postane mož? Seveda obstaja veliko kriterijev za to, a meni najljubši je, da otrok postane mož, ko uspe iz očetovih rok izpuliti orodje. Kakršno koli! Od kar pomnim, je moj oče vedno nekaj brkljal po vsem živem in neživem, celo elektronske aparate je najprej poskusil popraviti sam, zaradi česar je bilo potem »pravo« popravilo vedno nekajkrat dražje, kot bi bilo sicer. Sam sem pri tem sodeloval kot neprostovoljen »kelnar«. V smislu prinašanja orodja, odnašanja odvečnih delov, držanja lestev ali stola … Že menjava pregorjene žarnice je bila podvig. Oče se je spravil na stol, odvijačil senčilo, odvijačil neuporabno žarnico, jaz pa sem moral stvari odlagati na tla, steči po novo žarnico in nato podajati stvari nazaj, da jih je oče lahko vrnil na njihovo mesto. Ja, nekatere stvari so bile prihranjene za nižjo delovno silo, ženske, senčilo je recimo vedno oprala moja sestra. Toliko o emancipirani družbi … Oče si je potem vedno zadovoljno pomel roke, jaz pa sem moral pospraviti orodje, stol, pregorjeno žarnico, pomesti mušice, ki so padle iz senčila … Zasluge za luč, ki je spet svetila, pa so seveda šle glavnemu mojstru! Pa kolikokrat sem stal pod lestvami in tekal po orodje in ga polagal v očetove izkušene roke! Ja, vzorci obnašanja so se prenesli name in po nešteto kratkih stikih, ko sem kaj brkljal po radijskih aparatih, televizorju, maminih gospodinjskih aparatih ipd, je končno prišel dan, ko je oče predal izvijač v moje roke. In od tedaj sem za »popravljanje« stvari pri hiši zadolžen jaz, čeprav se vloge seveda niso zamenjale, oče mi ne prinaša orodja, on samo stoji ob meni in daje »strokovna« navodila, vlogo »kelnarjev« pa so prevzeli moji trije sinovi. Ki mi že pri desetih letih iz rok poskušajo izpuliti komaj pridobljeno ugodnost, a se ne dam, predolgo sem čakal! In seveda pospešeno »popravljajo« stvari, ko mene ni doma, da potem preklinjam, ko plačujem zasoljene račune za strokovna popravila, ker garancija seveda propade, če se popravila lotiš sam …
Ampak to je že druga zgodba. Ko je pred dnevi v kleti iz odtoka udarila smrdljiva voda, seveda niti za hip nisem pomislil, da bi poklical mojstra. No, sem, priznam, a sem misel še isti trenutek zavrgel. Le zakaj bi plačeval, če lahko prihranim!? (Tukaj moram seveda takoj poudariti, da drugače nisem skopuh, drag telefon ali računalnik ali kakšen drug nebodigatreba kupim kar tako, mimogrede, kot bi kihnil …) Nemudoma mi je bilo jasno, da se je zamašila kanalizacijska cev. In ker sem enkrat že videl, kako jo je »očistil« moj oče, sem nemudoma poiskal načrte od hiše in lociral kanalizacijski jašek. Na katerem je seveda stala omara. Ročno sem jo umaknil in začuda celo takoj našel poseben ključ z ročko, ki se ga privijači na sredino pokrova, da se ga lahko dvigne. Ključ sem z lahkoto privijačil, pokrova pa nisem dvignil niti za milimeter. Okvir je bil seveda povsem zarjavel in se je skoraj privaril v ohišje. OK, tudi to sem že videl, kako se reši. Vzel sem kladivo in z njim potolkel po robovih. Pa potem poskusil dvigniti pokrov. Nič. Hm. Potolkel sem malo bolj, pa še močneje in razbil vse ploščice, prilepljene na pokrov. Nisem se kaj dosti razburjal, saj je kanalizacijski pokrov vendar skrit pod omaro! Sem tolkel in tolkel in nič. Da se je snelo kladivo z ročaja in sem potem moral popraviti še to. Sem videl očeta – žebljiček v vrh ročaja, pa nekaj časa drži. Zabiješ ga pa s kladivom za zrezke, če je pri hiši samo eno kladivo! Potem sem skočil v trgovino po WD-40 (z 20% gratis vsebine), ki sploh ni poceni, še posebej, če celo vsebino sprazniš okoli jaška in se nič ne zgodi. Dobro, zgodi se le to, da sveže oprano in sušeče se perilo še enkrat roma v stroj za pranje, a to je že ženina težava. In ker človek enkrat mora priznati poraz, sem ga kot racionalen mojster okoli 20. ure razglasil tudi sam. Odločil sem se, da naslednjega dne pokličem pravega mojstra, otrokom naročil, naj po potrebi ne potegnejo vode in si zobe umijejo brez vode in odšel na kavo. Kjer sem seveda srečal prijatelja Nejca, ki je, ko sem mu razložil težavo z jaškom, nemudoma svetoval rešitev. Dvigalka za avtomobil! In ker ljubi »trde orehe«, sva njegovo rešitev nemudoma odšla preizkusit v praksi. Čeprav je bilo že pozno, sva skozi ključ z ročajem vtaknila metlo in pod vsako stran postavila avtomobilsko dvigalko. In zavrtela. Seveda je ročaj počil, pa še nekaj stvari sva uničila, preden sva našla dovolj močno zadevo, ki ni popustila in je popustil jašek. Ura je bila že pozna in bi otroci morali že biti v postelji, a niso bili, šele ko je pokrov jaška popustil, so prostor zapustili tudi oni, ki so prej pasli firbec in vpijali vzorce obnašanja za kasneje, ko bodo na svojem!
Hm. Jašek je bil do konca poln – saj veste česa! Smrdelo je do neba. Nemudoma sem pomislil na plinsko masko, ki jo ima vsak pravi prvoborec ’91 doma (če ima majhne otroke pa sploh!), a sem misel zavrgel, ker ne bi bilo pošteno do prijatelja. Torej, jašek je bil odprt, kako naprej? Odpeljala sva se do prijatelja, ki ima doma žico za čiščenje odtokov (le zakaj imajo ljudje takšne stvari, če niso profesionalci, se sprašujem!) in čeprav je malo nergal, ker je že skoraj spal, nama jo je vseeno posodil. In sva z Nejcem zabrazdala po jašku in zadevo tako razdražila, da so nama solze (pa ne sreče!) udarile na oči. A nisva odnehala, na pol poti pa res ne. Sva rinila, vrtela, vlekla in spet rinila, dokler iz smrdeče vode niso zabrbotali prvi mehurčki. Kar je pomenilo, da je čep vsaj načet! In sva dobila dodaten elan, čeprav je še bolj smrdelo in sem nekajkrat prav resno pomislil, da bi si vseeno nadel plinsko masko, pa prijatelj gor ali dol. V vojni pač najprej poskrbiš zase! Sva rinila, vrtela, vlekla in spet rinila, dokler nekaj čez polnoč zadeva ni bila prebita. In je odtekla, kamor pač odteče. Potem se je prijatelj (ki mu je bilo vsaj nekajkrat zagotovo žal, da je tako nesebično ponudil pomoč) odpeljal domov pod prho, sam pa sem z žice odvijal zobno nitko (ja, ja, vi ste zagotovo vedeli, da se zobne nitke ne meče v toaletno školjko!) in se potem kakšen teden zelo intenzivno prhal in še danes mi niti na pamet ne pride, da bi si s prstom povrtal po nosu. Evo, vsaka stvar je vsaj za nekaj dobra …