Damijan Šinigoj

Televizijo gledam poredko, a če že jo, mi reklame seveda ne uidejo. Ena je bolj debilna od naslednje. Gledam modela, ki mu na podplat kapnejo kapljico super lepila in ga pripopajo na strop in model obvisi. V naslednji reklami pa je že napopan in samo pove, da še kar visi. »Ja, pa kaj še,« se razjezim, ko mi ga med TV dnevnikom pokažejo že četrtič in se odločim njegovo vajo ponoviti. Kupil sem pet majhnih tubic super lepila in prinesel gojzarje in pancarje. Prinesel jih je tudi Čampa, gojzarje namreč, a so bili tako umazani, da bi jih morali dva dneva čistiti, preden bi lepilo sploh prijelo, tako da smo uporabili samo moje. Ko smo ob kavicah modrovali, kako bi zadevo izpeljali, sem si kapnil kapljico na prst in ga pritisnil ob Inginega. A ni kaj pride držalo, se je mimogrede odtrgala! Ogorčena sicer, kaj hujšega pa ni bilo. Potem sem, ko niso gledali, namazal en konec svinčene cevi in poprosil nekoga, ali jo lahko prime, a se tudi ni prilepil. Vsaj ne za dolgo. Urši sem namazal ročaj skodelice (sem nekako upal, da bo morala naslednji dan v službo s skodelico v roki!), pa se je mimogrede rešila, nekomu sem kapljico kanil na cigaretni filter in se mu je cigareta sicer prilepila na prst, to je bilo pa tudi vse! Švent je bil razočaran. »Mogoče bi pa moral kupiti sekundno lepilo,« je podvomil. In sem podvomil še jaz, dokler na etiketi nisem prebral, da sem prinesel sekundnega. A v navodilih za uporabo sekundnega lepila piše, da moraš lepljene stvari najmanj deset minut tiščati skupaj! Hej, kdo koga lima!? Zakaj sekundnemu lepilu raje ne rečejo desetminutno lepilo!?! No, motivacija nam je popolnoma padla. Lepilo sem na stvari lepil le še iz nekakšne vdanosti v usodo in v upanju na čudež , a ko rezultata ni bilo in ko sem se vsem povzpel že čez glavo in se sploh premakniti niso upali, kaj šele, da bi se česa dotaknili, smo končno uporabili možgane in se odločili držati navodil. A kako človeka deset minut držati dvignjenega pod strop? In smo se domislili »a je to« rešitve. Na tla smo položili desko, na vsak zob gojzarjevega podplata na debelo nakapljali lepila (Čampa ga je nanesel tudi med profil, a sem mu obljubil, da tega ne bom omenil!), potem pa sem deset minut stal pri miru, v upanju, da bo lepilo prijelo. Naredil sem napako, ker si pri roki nisem pustil nič priročnega (na primer svinčene cevi), ker je bil Suki ves čas za mojo ritjo, a človek res ne more misliti na vse. Po desetih minutah so močni pobje in Luka poprijeli za desko in me enostavno obrnili na glavo. In, glej čudež, lepilo je držalo. Bingljal sem kot kakšna posušena klobasa z glavo navzdol. A ne dolgo, kmalu se je zaslišalo pokljanje. Popustil je namreč furnir na deski in Suki me je v zadnjem trenutku ujel, da nisem z glavo butnil ob tla. Bi poškodoval parket in bi mi bilo potem nerodno. No, saj nerodno mi je bilo vseeno, ko sem ugotovil, da sva s Sukijem v klasičnem 69 položaju. Stoječem! Ko sem še v mladosti (v času elektrifikacije) eksperimentiral, sem bil prepričan, da ni izvedljiv in sem ga preskočil in se danes, na stara leta, tolčem po glavi, a kaj bi, je šlo že mimo … Svoje smo že odjebali, bi rekla B.

Za lep zaključek večera pa so poskrbeli naši vrli policisti. Seveda so me zaradi redkega nočnega prometa ustavili, predvsem zato, da si preženejo dolgčas, ne iz kakšne zlobe, bognedaj! »Kontrola prometa. Vozniško, prometno! Opremo imate?« Seveda sem suvereno pritrdil, a sem moral kljub temu odpreti prtljažnik. Policist mi je pomagal najti iskano (sam, če sem iskren, nimam blage, kaj potrebujem in kaj imam, a očitno sem imel!), pri tem mu je pogled ves čas uhajal na moje gojzarje, zelo očitno zalepljene na leseno desko. Bi lahko bilo še bolj očitno? Lopov se je ujel na limanice! Nekajkrat se je že pripravil, da bo vprašal, potem pa verjetno spoznal, da bi bilo to enako, kot če bi se morilec naokoli sprehajal z napisom, da je morilec, in je potlačil radovednost.

Pred kratkim smo kofetkali in modrovali o tem, kako brez veze so lokali s tako imenovanim erotičnim programom pa to. Mislim, tam neke ženske telovadijo po drogovih in to je to. Zakaj bi to nekdo gledal? Prebivalcev majhnih mest, kakor je recimo Novo mesto, to zagotovo ne zanima, pa ne zato, ker bi njihove ženske nemudoma izvedele, kje so bili, temveč zato, ker to pač res ni zanimivo. In smo potem kar tako malo, za možgansko telovadbo, modrovali, kaj pa bi prebivalca majhnega mesta pritegnilo v lokal. Za edino omejitev smo si zadali ne previsoke investicijske stroške, ker tudi tisto štango, ob katerih se umetnice zvijajo, ti pri Kovinarju za drobiž našvasajo, ostalih omejitev pa ni bilo. In je zmagala ideja o motorki na ketni. Ja, prav ste prebrali. Si predstavljate gostinca, ki bi imel v lokalu motorno žago, priklenjeno z verigo, ki bi jo lahko za kakšno nizko ceno malo zakurblal?! Pa to bi bil pri nas v Novem mestu totalen uspeh. Ljudje bi stali v vrsti, da bi lahko malo kurblali, med čakanjem pa bi pijača tekla v potokih, ko bi se tako slinili in izgubljali tekočino v pričakovanju naslade! Na verigi pa bi žaga morala biti zaradi dveh razlogov – prvi je seveda očiten, da je kdo ne skrije pod srajco in ne odtuji, drugi pa zaradi nesreč. Ker smo Novomeščani znani po tem, da se radi pohecamo in da ne bi kdo s precej cvička čez žejo popitega preveč zamahnil proti kolegu, seveda samo v zajebanciji, a vseeno. Nadgradnja te ideje bi bil pa recimo kakšen hlod na sredi gostilne, samo to je pa logistično že bolj problematično, kdo bo to vsake dve uri noter in ven nosil?! Četudi bi bila ta nadgrajena ideja lahko dražje tržena, bi za sabo potegnila preveč dela, zato predlagam, da gostinci uporabijo idejo ena. Motorka na ketni. Za nagrado za idejo prosim samo za par brezplačnih zamahov po zraku s polnim gasom, ko prvič obiščem lokal …

Vsake toliko srečaš pametnega človeka, še bolj poredko pa pametnega in duhovitega. Še bolj poredko, če sploh kdaj, pa takšnega človeka srečaš v javni upravi! No, jaz sem ga. Gozdarskega inšpektorja-svetnika Boruta, ki mi je pred kratkim zaradi zapisa na blogu poslal vabilo na zaslišanje. Na blogu sem namreč, kot seveda znam, opletal z jezikom in pisal, kakšen frajer sem, ker z mojim Ladkotom divjam po hostah cele noči in se je odločil, gozdarski inšpektor namreč, tovrstnemu početju narediti konec. Kar je seveda pohvalno, če bi bili moji zapisi povsem resnični in faktografski. Kar pa niso, ker sem pisatelj, ki mu domišljija itak preveč dela. In kaj dodam. Ko sem čakal na zaslišanje, sem se najbolj bal, kako človeku, pa še inšpektorju povrhu vsega, razložiti, da pač gobcam. Kako razložiti resnemu človeku, da lahko drug človek, ki naj bi bil tudi resen, iz ene ali dveh voženj naredi vožnje po cele noči. Kako mu sploh razložiti kar koli, da te ne bi kaznoval zaradi nečesa, kar si napisal, naredil pa ne?!

No, pa se je izkazalo, da je inšpektor razumen človek, ki ve, kaj je pisateljsko blebetanje in je v obrazložitev zapisal, da ne more z gotovostjo trditi, da sem res kršil predpise, ki govorijo o prepovedi voženj z vozili izven gozdnih cest in  da je (POZOR!) “inšpektor med drugim prečital knjigo Neizstreljeni naboj, katere avtor je g. Šinigoj, ter ugotovil, da je v resnici nagnjen k pretiravanju oz. k spreminjanju dejstev zaradi dramatičnosti.”

Evo, oproščen krivde, ker človek ve, kaj je pesniška svoboda in kurčenje  za šankom, za kazen, ker je sploh pomislil, da bi jaz lahko kršil zakon, si je pa kar sam pokoro naložil  – prebral je moj roman. In potem pronicljivo ugotovil, kar še noben književni kritik ni, da sem gobcač, kar je pa čista resnica …

Na mostu Drvenija u Sarajevu okupilo se mnogo ljudi. Gledaju odozgo kako ispod mosta Mujo guzi Sulju. Dolazi i Haso. Pita Muju šta to radi.

Mujo kaže: Sulji pozlilo pa mu dajem prvu pomoč.

Budalo, kaže Haso, to se radi usta na usta.

A Mujo če njemu: Tako je sve i počelo!

Lepo vreme in ogromno snega. Vogel. Bi si človek lahko želel še kaj več? Težko, če je smučar, a tudi to včasih ni dovolj za popolno zadovoljstvo, kajti v vsak raj se mimogrede splazi tudi kakšna kača. Vrste pred vlečnicami me pravzaprav niso motile, sem že v letih, ko človeku malce predaha po spustu kar prija, a kaj, ko si med čakanjem prisiljen poslušati tudi glasbo po izboru lokalnega podajalca sider. Ne vem, ali so starši teh podajalcev sider bratje in sestre, zagotovo pa so si v najbližjem sorodstvu starši ustvarjalcev glasbe, ki sem jo bil proti svoji volji prisiljen poslušati cele dneve. Toliko bebavih rim, tako kretenskih besedil, tako nagravžno (ne)prikrite spolnosti in omenjanja seksa že dolgo dolgo nisem slišal. Kdo to producira, kdo to konzumira!? Mislim, konzumira po svoji prosti volji?! Vsakič znova, ko sem prišel do sidra (ali zastarele sedežnice, ki sem jo na Voglu drsal že pred dvajsetimi leti!) in sem želel vprašati, ali poslušam radijsko postajo ali posneto zgoščenko, me je zanesen in vesel izraz na obrazu podajalca sider in po ritmu tancajoče nožice prepričal, naj tega ne storim. Ker bom povzročil konflikt, saj človek mojega kulturniškega zgražanja zagotovo ne bi razumel! Tu in tam sem sicer slišal kakšno nerganje, predvsem staršev majhnih otrok, za katere je pravzaprav vseeno, ali retardirani pevec poje Usedi se na mojo banano ali pa bi moledujoče cvilil Natakni se na moj kurac in za katere je pravzaprav vseeno, ali bebava blondinka poje Ne grem na kolena ali pa bi užaljeno krakala, da kurca pač ne bo vzela v usta (zaradi kakršnega koli razloga pač ne!), to pa je bilo tudi vse. In ta dva primera sta bila od vsega repertoarja, ki sem ga bil prisiljen preposlušati po nekajkrat, še med najbolj nedolžnimi!!!
Res, če bi mi kdo dokazal, da tovrstno »glasbo« posluša več kot pol Slovencev, si prostovoljno oblečem trenirko (ki je sicer sploh nimam, a si jo nemudoma kupim!), sedem v avto, navijem turbo folk musko na ful in si brundam, da naj se Prešeren in Strniša jebeta, ker itak nimata pojma o poeziji!

Najbolj žalosten pa je bil pogled na tujce, ki so v vrsti čakajoč na poskočne viže migali z ritkami, besedila na srečo itak niso razumeli. In sem se spomnil tiste reklame, ko se švedska družina spoka v avto in odpelje, iz radia pa se zasliši pesem I wanna fuck you in the ass. Punčki zadaj se spogledata in muzata, ata in mama pa med vožnjo veselo migata ob ritmu. In, ja, uganili ste, reklama je bila za šolo učenja tujih jezikov. Kaj pa s takšnimi popevkami reklamirajo nekatere slovenske radijske postaje, mi ni jasno. Mogoče hočejo narajcati čim več Slovencev, da bi bolj fukali in v perspektivi imeli več otrok, da ne bomo izumrli?!?

… potem je pa itak čez pol ure snežna nevihta prišla.

Pred leti, ko mi je Matjaž Pikalo razlagal, da ga tožijo zaradi nečesa, kar je zapisal v leposlovni knjigi, sem le nejeverno zmajeval z glavo in potem še bolj nejeverno spremljal proces, pri Bredi Smolnikar sem se, kljub temu, da ne verujem, pogosto prekrižal, pri Vojnoviču pa sem se samo še smejal. Res. Kdo od normalnih bi šel in tožil pisatelja za besede, ki jih izreče v leposlovnem delu fiktiven junak?!

Ja, v Sloveniji je vse možno. Ne, moram se popraviti. Ja, v Sloveniji je res možno čisto čisto vse! Sam sem pisatelj že debelo število let in dasiravno moja prva knjiga Vojake ubijajo, mar ne? ni izšla v času Jugoslavije, kar je bilo nekako logično, saj sem v njej popisoval vojaka/dezerterja iz JLA, ki je tedaj pri nas še veljala za nekakšno kovačnico bratstva in enotnosti, drugih težav zaradi svojega pisanja nisem imel. Vsaj ne vidnih … No, pred PAR DNEVI pa sem začel pisati tale bogi bogceni blogec, v katerem opisujem svoje neumnosti, ki prav zares nikogar ne zanimajo, kar dobim obvestilo od ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Priporočeno, s povratnico. Evo, saj mi je nerodno priznati, a sem najprej pomislil, da mi je kak daljni daljni sorodnik kakšno njivo zapustil ali travnik, pa je bilo vse kaj drugega.

Vabljen sem namreč na zaslišanje (tudi nekakšne sankcije so noter omenjene) v zvezi z vožnjo z vozili po gozdu zunaj gozdnih cest.

S tem seveda ni nič narobe, celo veseli me, da nekdo v tej državi budno bdi nad nepridipravi, ki povzročajo škodo po kmetijstvu, gozdovih in prehrani, a bolj me skrbi, ker so do tega mojega zločina prišli s pomočjo mojega bloga. Ki ga ustvarjam šele par bogih dni. In v katerem itak pišem na sebi lasten način (tak pač sem), torej pretiravam, dodajam, odvzemam in zamolčim, v zelo širokem smislu Licentie Poetike. Prijatelji itak pravijo, da lažem ko pes teče. A to je stvar gledišča, itak, jaz se branim, da mogoče le tu in tam kaj polepšam, da je bolj zanimivo ali duhovito. Kakor koli že, res me je udarila kriza zgodnjih poznosrednjih let, ker sem že gospod v zgodnjih poznosrednjih letih, res sem si nabavil hudo terensko vozilo s še hujšimi ruskimi ortokramparskimi gumami in res sem ga krstil za Ladkota, res se tu in tam tudi v hosto zapeljem in res sem o tem tudi napisal kratko zgodbico za ta brlog, ki ga pravkar berete, a to seveda še ne pomeni, da je vse, kar napišem, tudi res. Ker se včasih lažem, nič ne tajim. Včasih se pa tudi ne, tudi nič ne tajim. Sem pa nadvse vesel, da je vsaj eden od treh obiskovalcev mojega brloga opazil crime in progress in pozval kriminalca na zaslišanje … Se mu bom odzval, jasno!

P.S. V svojo obrambo in da bo resnici zadoščeno, pa le moram dodati, da se NIKOLI ne vozim izven cest!

Hja, zima je huda, indijanci že dva meseca drva pripravljajo, jaz sem pa danes dobil drugo pošiljko letošnjih drv. In sem napravil klasično začetniško napako – včeraj sem vsem povedal, da bom danes potreboval pridne roke. Ker vsi moji prijatelji dobro vedo, da vzamem tudi tiste, ki imajo eno levo in drugo leseno, so seveda nekam pomrknili. V globoko ilegalo takorekoč! Le Klemi se je prijavil, pa še to samo zato, ker ga je Suki povabil na štihanje vrta in je med dvema grozotama izbral manjšo. Poklical sem še Krstota, ki ima traktor, in poklical sem Kruha, ki ima drva. Je bil sicer na Trški gori z lepimi dekleti in je fotografiral lepo vreme, a biznis je le biznis in je prišel. Krsto je prihitel z ogromnim traktorjem, ki je še prav prijetno dišal po kravjem dreku, saj je malo prej še nadlegoval okoličane s špricanjem, s sabo je prinesel tudi delovno obleko za Klemija. Ki je na delo prišel kakor na ohcet, ves nov. Ko si je kombinezon navlekel nase, je bilo delo takoj lažje, saj mu je Krsto prinesel poletni model z odrezanimi hlačnicami, a podarjenemu oblačilu pač ne gledaš v hlačnice. Naložili smo ajncvajdraj, kakor bi rekel Siki in se odpeljali proti moji hiši. Vozil sem zadnji v koloni, ker Krsto nima luči na prikolici, pa tablice tudi ne, kar mi je celo odgovarjalo, saj jaz pa prve tablice nimam in sva se kar lepo dopolnila. Tudi zložili smo skoraj ajncvajdraj, le Klemi se je malo pootročil in na vsak način želel, da si polena mečemo, ne podajamo iz rok v roke, ker se mu ni dalo sprehajati. Sprehajati smo se morali pa zato, ker nas je bilo premalo. Premalo nas je bilo pa zato, ker so imeli vsi izklopljene telefone ali se niso javili ali pa so morali nujno nekam oditi. Zmagovalec je bil seveda Šventi, ki se je mirno zlagal, da mora v Maribor. Sem mu zagrozil, da bom prišel preverit in sem prepričan, da je v Štajersko prestolnico odšel en dan bolj zgodaj kakor je načrtoval. Da mu le ne bi bilo treba priti k meni. Saj ga po svoje razumem, ker za jesti nisem nič pripravil, soproga je šla pa v gledališče. Spili smo torej le kavo in nekaj piv. Potem smo z Ladkotom spremljali Krstota domov (saj veste, nima luči!), ki je samo parkiral traktor, vzel nekaj suhih klobas in smo odbrzeli v hosto (njegovo, da ne bo pomote!). Še malo Ladkota stestirat po blatnih poteh, zdaj ko je sneg že izginil. A ker še ni bilo dovolj fizkulture z drvmi, se je Klemi, ki je šofiral, tako nagravžno zakopal, da smo se ven kopali vsaj dve uri, on pa je mirno sedel v vozilu, kadil in poslušal glasbo. Zakaj je sedel v vozilu, medtem ko smo mi dvigovali vozilce, podlagali, kopali …? Ker je bil še vedno oblečen kot za na ohcet in se ne spodobi takšen strašiti po hosti …

Ko sem se pripeljal domov, se mi je pa še Luka zahvalil, da sem ga klical ravno tedaj, ko ga ni bilo pri telefonu, čeprav bi mi prišel zagotovo rade volje pomagat z obema rokama, pa U. se je oglasila, ki je včeraj tudi svoje rokice ponujala, a je zažurala in sem jo ob 15. uri dvignil iz postelje. Naj niti ne omenjal, kakšen glas je imela!

P.S.

Pred leti sem bil z očetom na obisku pri njegovem prijatelju in ko smo ravno kofetkali, je noter prišel nek njegov znanec in ga vprašal, če bi mu prišel takrat in takrat pomagat, zidal je hišo. In je ta očetov prijatelj izginil v sosednji sobi in ga nekaj časa ni bilo, nazaj pa je prišel z veliko fotografijo, na kateri je bila v gasilski pozi skupina ljudi.

“Poišči se tle gor,” mu je rekel.

Človek je gledal in iskal in na koncu povedal, da ga na fotki ni.

“No, tle so pofotkani vsi, ki so pomagali, ko sem jaz hišo delal,” je bil kratek in jasen očetov prijatelj.

Moram povedati, da sem tudi jaz naročil fotografa za moje spravilo drv?!

Saj zadeva je že stara in jo verjetno poznate, a kljub temu. Da se vidi razlika med mamami in očeti. Mama dela dramo, oče pa le zamrmra dej mamo vpraš in bere časopis naprej! Po možnosti sporstke novine ali kaj podobno poduhovljenega …

Napredek je hecna zadeva, nekaj stvari se izboljša, a se hkrati tudi poslabša. Paradoks? Niti ne. Vzemimo za primer eskimske pse, ki so jih nadomestile motorne sani. Z njimi prideš dlje in hitreje (če se seveda ne pokvarijo), a jih v kritični situaciji ne moreš pojesti. Saj ne, da bi kdo hotel jesti pse, a če ti gre za nohte … Ali, še boljši primer, voli in traktorji. Vol je analogni traktor, ki je pred pojavom motorizacije opravljal vsa pomembna kmečka opravila, danes pa pospešeno izginja. Skoraj se ga ne da več videti, razen v živalskem vrtu! Povozil ga je čas, žal …

Franc Staniša iz Vrha pri Ljubnu je dopolnil 60 let ravno na dan, ko me je, meškega možaka, firbec prignal na njegovo kmetijo, ki spada med tiste z najstarejšo tradicijo v vasi. O izginjajoči se živali sem se namreč hotel pozanimati pri človeku, ki o njej ve veliko. Franc je z voli začel delati že pri enajstih letih, ker je bil šesti otrok od sedmih in je bil njegov oče že v letih, zato časa za postopanje pravzaprav ni bilo. Pri 5 hektarjih obdelovalne površine in 11 hektarjih gozda ter seveda vinogradu dela ni manjkalo, pridnih rok nikoli ni bilo preveč. In če so bile roke pridne, tudi lakote v hiši ni bilo. Voli so bili pri njih doma kot delovna živina že od nekdaj in kakor je danes pri vsaki hiši nuja nekaj traktorjev in par živinčet, je bila včasih v hlevu obveza par volov za delo in krava za mleko in teleta. Koliko volov je bilo v hlevu, je bilo odvisno od velikosti posestva, ponavadi je zadoščal en rep, ki si ga občasno po potrebi (za težja dela, recimo oranje) združil s sosedovim. Voz in plug sta bila ista kot za konja in na moje vprašanje, zakaj bi kdo raje imel vola kakor konja, je bil Franc pragmatičen. Ko se konj »iztroši«, ne gre v dom za ostarele temveč na mrhovišče, vol pa v lonec in je tudi na koncu od njega korist.

Vse to mi je mimogrede razložil kar med potjo do hleva, kjer naj bi bil predstavljen njegovemu Sivcu. Vstopila sva h kravi, biku, volu in teletu, da si zadevo pobliže ogledam, a me je zelo hitro odneslo ven. Pa ne zaradi vonja, da ne boste mislili, da sem kak mehkužec, ampak bik me je prav postrani pogledal. In čeprav je bil privezan, nisem hotel tvegati. Zato sem vstopil pri jaslih (zdaj živino hranijo od spredaj, da ne prihaja več do nesreč) in že na prvi pogled je bilo vse jasno. Bik je bil videti kakor kakšen prav zloben ulični pretepač, s široko glavo in močnim vratom ter kipečimi mišicami, vol pa je bil njegovo pravo nasprotje. Miren, prijazen, radoveden, z manjšo glavo in z ne tako očitnimi mišicami. Bik me je opozarjal, vol pa vabil. Kakšna razlika zaradi samo enega manjkajočega dela! Ko je moški teliček star med dvema in tremi meseci, se ga kastrira in iz njega zraste vol, ki se od svojega »obdarjenega« brata ne bi mogel bolj razlikovati po karakterju. Kot noč in dan. Bika sem se torej ognil, kolikor se je dalo in stopil k Sivcu in Francu, ta je kar bruhal podatke. Pokazal mi je volove zobe in povedal, kako po njih oceniš starost, kar je bilo včasih zelo pomembno, ko jih je še kot fant kupoval v Metliki ali Karlovcu, kajti za vzrejo ni bilo ne časa ne hrane. Da ga je čez Gorjance prignal domov, je potreboval okoli 10 ur. Vol je moral biti star okrog dve leti, da je že k pameti prišel in da je bil dovolj močan, kar je pomenilo, da je imel okoli 600 kg. Ko je bil star čez 6 let, je lahko dosegel težo do ene tone, a takrat so bili bolj ali manj zanimivi le še za mesarje. Vol lahko živi deset let, a ga kmetje nikoli niso obdržali toliko časa, največkrat so ga prodali naprej na sever že čez leto ali še prej. Kako težkega (in močnega in ješčega) vola si imel v hlevu, je narekovala velikost posestva in obseg dela. Premočan vol ni bil izkoriščen, jedel je pa veliko več. Kako močan je vol, Franc ni vedel natančno, bi pa znal praktično pokazati, ker na kmetiji so vse stvari zelo praktično zastavljene. Jermiček (jarem je za par volov) je bil ponavadi iz orehovega lesa, ker je lahek, mehak in ne poči prehitro, praktičen in enostaven, vse ostalo pa tudi, ker komplicirati ni bilo časa! Voz je bil tako oblikovan, da si natančno vedel, koliko naložiti drv ali sena ali česa drugega za posameznega vola, da ni bilo potrebno tehtati in se ni moglo zgoditi, da bi vola uničil. Ker je bilo to delovno živinče včasih ključnega pomena, so zanj lepo skrbeli. Ko so recimo poleti orali, so ga prej dobro nahranili, največkrat z deteljo, ki je bolj močna hrana, po dveh urah dela na soncu pa so ga vrnili v hlev, da se je ohladil, spet najedel in napil, šele potem ponovno na delo. Čustvene navezanosti na žival sicer ni bilo (no, roko na srce, saj na traktor se danes tudi čustveno ne navežeš!), a je bila pri hiši dlje, če je bila pridna. Ceneje ga je bilo kupiti »neuhojenega«, kar je pomenilo, da si ga moral sam naučiti za delo v brazdi ali pred vozom, za kar si potreboval do deset dni, si ga pa potem lažje prodal naprej, že šolanega in malo porejenega. Za komande je pa Franc moral že malo pomisliti, kar nekaj let že ni delal z njimi: na »ej« se vol ustavi, z »gijo« gre naprej, s »cabe« zavije desno, s »hajs« pa levo. Rikverc ima tudi, le komande posebne za vzvratno vožnjo ne …

Franc je v mladih letih včasih tudi do trikrat letno romal v Metliko po novo žival, kar je pomenilo dodaten denar pri hiši. Če je vol krepko delal, so ga morali tudi podkovati, da si ni poškodoval parkljev, kar pa je bilo težaško opravilo, ki je zahtevalo pet ljudi. Žival so obuli v posebni ploščici, za vsak parkelj posebej, za vsako nogo so potrebovali najmanj 15 minut, na prvih nogah so se podkve prej izrabile. Zakaj toliko ljudi, če vol ni zloben? Pri podkovanju sicer ni bil zloben, ubogal pa tudi ni!

Kakor koli. Zakaj danes volov ni več, je popolnoma jasno, nadomestili so jih traktorji. In z njimi en človek lahko naredi veliko veliko več. Ter hitreje. Za kar pri vsem skupaj pravzaprav sploh gre. Pravo vprašanje je, zakaj bi danes sploh kdo še hotel imeti vola. In odgovor je enostaven ­– največkrat zaradi mesa. A za meso so za rejce bolj zanimivi biki, ki se hitreje zredijo, vole pa imajo le še tisti, ki so nanje vezani čustveno, kakor koli se to že čudno sliši.

Sivc se mojega obiska ni kaj preveč razveselil, saj se najbolj udobno in varno počuti v hlevu in mu trava ter odprt prostor ne dišita najbolje. Verjetno je bil vesel, ko se je vrnil v svoj kotiček, a dolgo ne bo več v njem, ker bo kmalu dosegel želeno težo. Je pa krava poleg njega breja in ne dvomim, da bo Franc iz telička spet kdaj »naredil« to čudovito, ogromno in mirno žival …

Fotke je prispeval Robert Kruh, nekaj je tudi mojih, objavljeno pa je bilo v Nedeljskem dnevniku.