Sklep o ustavitvi postopka

Vsake toliko srečaš pametnega človeka, še bolj poredko pa pametnega in duhovitega. Še bolj poredko, če sploh kdaj, pa takšnega človeka srečaš v javni upravi! No, jaz sem ga. Gozdarskega inšpektorja-svetnika Boruta, ki mi je pred kratkim zaradi zapisa na blogu poslal vabilo na zaslišanje. Na blogu sem namreč, kot seveda znam, opletal z jezikom in pisal, kakšen frajer sem, ker z mojim Ladkotom divjam po hostah cele noči in se je odločil, gozdarski inšpektor namreč, tovrstnemu početju narediti konec. Kar je seveda pohvalno, če bi bili moji zapisi povsem resnični in faktografski. Kar pa niso, ker sem pisatelj, ki mu domišljija itak preveč dela. In kaj dodam. Ko sem čakal na zaslišanje, sem se najbolj bal, kako človeku, pa še inšpektorju povrhu vsega, razložiti, da pač gobcam. Kako razložiti resnemu človeku, da lahko drug človek, ki naj bi bil tudi resen, iz ene ali dveh voženj naredi vožnje po cele noči. Kako mu sploh razložiti kar koli, da te ne bi kaznoval zaradi nečesa, kar si napisal, naredil pa ne?!

No, pa se je izkazalo, da je inšpektor razumen človek, ki ve, kaj je pisateljsko blebetanje in je v obrazložitev zapisal, da ne more z gotovostjo trditi, da sem res kršil predpise, ki govorijo o prepovedi voženj z vozili izven gozdnih cest in  da je (POZOR!) “inšpektor med drugim prečital knjigo Neizstreljeni naboj, katere avtor je g. Šinigoj, ter ugotovil, da je v resnici nagnjen k pretiravanju oz. k spreminjanju dejstev zaradi dramatičnosti.” 🙂

Evo, oproščen krivde, ker človek ve, kaj je pesniška svoboda in kurčenje  za šankom, za kazen, ker je sploh pomislil, da bi jaz lahko kršil zakon, si je pa kar sam pokoro naložil  – prebral je moj roman. In potem pronicljivo ugotovil, kar še noben književni kritik ni, da sem gobcač, kar je pa čista resnica …