Damijan Šinigoj

Saj ga imam pravzaprav kar rad, je eno takšno nadvse zanimivo novomeško bitje in sem prepričan, da če bi bili vsi kot on, bi bil svet urejen, vsi bi spoštovali zakon, zapori bi bili prazni, naravo bi morali skoraj zagotovo na nek način umetno onesnaževati, ker bi bilo drugače preveč kisika … No, svet bi bil verjetno tudi precej bolj dolgočasen, če bi bili vsi kot on, a ker na srečo nis(m)o, z velikim veseljem berem njegov blog. Ker človek ima kaj povedati in ker to, kar ima povedati, tudi zna povedati. No, skoraj vedno … V predzadnjem zapisu pa se je spravil na nič krivo, nič hudega slutečo Komunalo, ker kosovne odpadke pobira samo v mesecu juniju! Pomislite! Ker po Tomaževem prepričanju Novomeščani hiše začnemo čistiti spomladi in tu nastane problem. Hja, Tomaž seveda živi v nekem svojem svetu, ker očitno ne ve, da Novomeščani hiše čistimo, ko žena že petnajtič zapored doživi živčni zlom, da naj dedec že končno pospravi svinjarijo iz garaže in ko že tretjič začne pakirati kovčke, da zdaj bo pa res šla, če … In pomislite, ljudje božji, kaj bi storili ubogi Komunali, če bi se morala ravnati po popizditisih brezštevilnih Novomeških žensk in bi morala organizirati zbiralne akcije za kosovne odpadke za vsak PMS posebej! Saj bi moral gospod Novak nazaj priti, ki bi bil edini kos takšnemu kaosu!

A pustimo detajle, niso pomembni, ker Tomaž tudi sam poišče določene rešitve, ki so manj boleče za našo preobremenjeno Komunalo. Ki, roko na srce, ugotavlja Tomaž, nudi več načinov, kako narediti, da vaš drek postane problem vseh občanov. Prva je, da občan sam odpelje zadevo v njihov zbirni center, kadarkoli in brezplačno. A problem je seveda prevoz. Ne vem sicer, kako velike smeti ima on doma, da ne bi šle v njegovega Volvota, a saj smo Slovenci znani po tem, da se znajdemo, vsakdo pozna kakšnega, ki ima kombi ali pa tovornjak, kot ga imam recimo jaz (prilagam fotko, da se vidi!), a hudičevo dobro tudi ve, da bi ga ta odvoz stal brezbroj kavic in sokov v bližnji prihodnosti, ker zastonj kosila pač ni, ne?!

Predlaga pa Komunala tudi tretjo možnost, najem kontejnerja, ki ga polnega potem tudi odpeljejo, a te po žepu udarijo z 200 eur. In ko sem bral to njegovo tarnanje na blogu, sem mu najprej mislil predlagati rešitev, ker sva prijatelja in ga imam res rad, a ko sem zadevo dobro razmislil, sem si premislil. Hotel sem mu predlagati malce samoorganiziranja, s čimer bi, če on ne bi bil on, lahko celo malo zaslužil.  Šel bi do devetnajstih sosedov in se z njimi zmenil, da vsak participira 10 eur (kar ni veliko za to, da si pač sam lahko izbereš čas, kdaj boš pospravil hišo!) in bi bila zadeva rešena. OK, jaz bi šel do tridesetih sosedov in jim pobral po 30 eur po glavi in omejil količino dreka, ki ga lahko zmečejo v zabojnik, a jaz sem jaz, Tomaž je pa Tomaž, pošten do obisti. In ko sem mu predlog že hotel poslati, sem se spomnil, da v Sloveniji tudi najboljši plan propade in sem še malo razmislil in ugotovil, da bi bila to pravzaprav totalna katastrofa, za katero bi bil na koncu zagotovo odgovoren on. Z devetnajstimi ljudmi, ki bi jim pobral nek drobiž, bi se dogovoril, da imajo vsak po dvajsetino zabojnika, a vsakdo od teh devetnajstih ljudi bi bil prepričan, da je kupil celo Komunalo in bi zabojnik napolnil sam (no, mogoče bi kakšnega žlahtnika pripustil!), če bi pa po kakšnem čudežu res lahko zorganiziral tako, da bi vsi polnili le toliko, kolikor so si kupili prostora in se ne bi za naslednjih deset let abonirali na sodišču, ali si ni nekdo en kubičen decimeter preveč uzurpiral v sosedovo škodo in bi se to vleklo kot jara kača, bi pa zvečer bolj iznajdljivi sosedje v zavetju teme nanosili materiala za deset zabojnikov, pa ti potem dokaži komunali, da nisi ti nanosil vsega sranja! Ali ga boš plačal ali pa boš najel detektiva, da bo poiskal lastnike in se za naslednjih desetl let aboniral na sodišču …

No, ker mi je prijatelj, mu tega torej nisem predlagal, a Tomaž ne bi bil Tomaž, če ne bi kar sam predvidel tudi četrte rešitve. Rome. Ja, to je to. Če imaš kaj surovinsko uporabnega, samo vrzi na ulico in bo izginilo, tebi pa ne bo potrebno nič plačati, nič čakati, ne mene prositi za prevoz, za kofe boš pa vseeno dal, ker sem se itak preveč razpisal o tem!

Aja, pa da ne bo kdo rekel, da sam neki pizdim in da nič ne naredim za to naše prelepo mesto, sem že pucal za vami, spomin si lahko osvežite tukaj.

Ampak nič bat, ni tako resno kot z mojim križem, zaradi katerega sem videti, kakor da med nogami nosim polno plenico, le doktor Stibrič mora pogledati, kaj je z njegovo desno tačko … Sem zategnil ročno, ki potem prasica ni hotla odpustit! Klemi, ki zaradi solastništva nosi polovico vseh stroškov (več o tem, kako je do tega prišlo, tukaj), je sicer predlagal, da bi pod zadnje desno kolo močno privezala rolko ali kaj podobnega na koleščkih, a ne glede na zelo zelo mamljivo idejo, ki bi jo z res velikim veseljem videl zaživeti, me je misel na morebitno srečanje z vrlimi slovenskimi policisti prepričala, da sem ga od te drugače briljantne ideje odvrnil. Namreč, ne bi rad dobil kakšnega vabila še na pogovor na Ministrstvo za lov, ceste in divjad! No, mogoče to idejo kdaj realizirava samo za špas, ne vem …

P. S. Ko bo doktor Stibrič videl, čez koliko blata se bo moral prebiti, da bo prišel do kolesa, bo spet znorel in njega se bolj bojim kakor se slovenski traktoristi po koncu oranja na njivi domov vozedši bojijo slovenskih policistov …

Pred časom smo trije možaki (Klemi, Švent in jaz) krenili na Bivak I, zgodaj zjutraj, kakor se za visokogorske odprave spodobi. To pomeni, da smo avto parkirali malo od Kranjske gore že pred 11. uro dopoldne. Iz avta smo zmetali vso kramo, ki jo človek potrebuje v zimskem in zasneženem brezpotju in ko sva si možaka končno po moško prižgala čik in se zagledala v visoke višave, ki so nas čakale, preden bi si na uboge hrbte oprtali tisto nečloveško pezo, je Švent začel z nekakšnem kungfujem in odganjanjem komarjev hkrati. Na najine zgrožene in deloma celo prestrašene poglede je skorajda užaljeno pripomnil, da je strečing nujno potrebna zadeva pred kakršnimi koli napori in je surlo zaradi najinega posmehovanja vlekel še visoko nad dva tisoč metrov. Še bolj je bil užaljen, ker sva midva s Klemijem, ko smo seveda zašli oziroma nismo našli prehoda do bivaka, predlagala, da bivakiramo kar tam, v snežni luknji in se potem podnevi lažje orientiramo za nadaljni vzpon, on je pa silil dol in sva ga spet zezala, da je premalo kungfuiral in komarje odganjal, preden je začel z matrom, višek pa je seveda bil, ko smo že v skoraj rani zori spet prikolovratili do avta in sva s Klemijem po moško se vrgla v sneg in enga pricinila, on spet začel s tistim hokusom pokusom in mambotom džambotom. Sva se mislila kar u hlače poscat od smeha, kakšen softič da je pa to, a se ni dal. OK, surlo je zategnil do Pakistana in še malo naprej, a naju je vseeno prepričeval na debelo, da strečing je potreben in bog in basta, čeprav smo šli dol pravzaprav zaradi njega!

To je bilo decembra lani, enkrat že letos pa je prišel Švent na kofetek in je gledal moj drog za dvigovanje in razlagal, kolikokrat več se zihr dvigne kot jaz, ker je še mlad in zdravo živi pa to in sem se razjezil in naredil šest dvigov in ga izzval, naj zadevo ponovi. Pa se mu najprej kakor ni dalo, ko pa sem kar vztrajal, se je vdal, stopil pod drog in začel, ja, ne boste verjeli – s strečingom! Evo, to je sodu izbilo dno in res je malo manjkalo, pa bi hlače pomočil od smeha. Od dvigov seveda ni bilo nič, je bil spet Užaljena princeska in se je celo parim kofetkom z mano izognil, dokler me zadnjič ni zadel njegov SMS: Mim sem se peljal in si mi cist prevec polepsal dan hehehe!

Zakaj sem mu polepšal dan? Ker sem šel smučat in nisem naredil strečinga in me je tako v križu zasekalo, da že cel teden hodim zvit kot svinjski rep, bolečine pa takšne, da jih nikomur ne privoščim. Ko sem danes končno obiskal zdravnika, mi je prednost odstopila kakšnih osemdeset pomladi mlada mamka, rekoč, da bo ona lažje počakala!