Če si alpinist, jamar ali kaj tretjega in imaš zato doma plezalni pas, je rešitev enostavna (razvidna iz fotografij), otroci pa zadovoljni …
Kljub nehumani uri smo se zbrali v Mirni peči v dokaj velikem številu, dasiravno nas od 11 prijavljenih tečajnikov vztraja še samo 7 najbolj pogumnih (ali neumnih, ne vem!). Jamarji so carji. Napeljali so vrvi in vse ostalo in nato skakali okoli nas kakor pridne mravljice, nikoli nisi mogel česa tako zašuštrati, da bi popizdili nad našo nesposobnostjo! In nesposobni smo bili, še posebej, če pomislim na naše podvige, preden smo se prijavili na tečaj, a smo bili na tokratni seansi, ko smo se spušali v prepad in dvigali iz njega, prepenjali na vozlih in pritrdiščih, veš čas pod budnim in potrpežljivim očesom katerega od njih ves čas maksimalno varni. Je bilo naporno, kri je plala po žilah, ritko je stiskalo, deževalo je, a smo natrenirali, ker naslednji teden bo izpit za jamarja pripravnika. Potem bo pa povsem nova pesem. Tom je rekel, ko smo se razšli, naj ga RES kdaj pokličemo, ko sbomo vandrali po jamah in sem mu iskreno povedal, da naj se kar nič ne boji, da nas bo kmalu celo na ignor listo dal, ko se mu bomo povzpeli vrh glave …
Moram povedati, da mi je šlo nekajkrat skoraj na jok, ko se je bilo potrebno prepeti, še posebej, ko smo rinili gor, ker dokler vsaj osnov ne obvladaš, je to hudičevo naporen posel. A ker so nas možaki gnali v ponovitve in ponovitve, je bilo na koncu kljub temu, da so roke bolele, vse nekako lažje in bolj zanimivo. Še posebej vajica, ko moraš vse spustiti in se z glavo navzdol in s hrbtom ob steni malce odpočiti. Da vidiš, da oprema res drži. Je držala, a, roko na srce, spočil se kaj dosti nisem, če drugega ne, me ritne mišice, ki sem jih tako hudičevo skupaj tiščal, kakor da za mano stoji najmanj 15 drugače spolno orientiranih, še zdaj malce bolijo …
Ena največjih, po mojem mnenju tudi najboljših (vsekakor pa najbolj provokativnih) hrvaških avtoric, je kljub vsem težavam, ki jih imamo z mejo med Slovenijo in Hrvaško, prišla v Slovenijo. In smo skupaj preživeli del popoldneva v Ljubljani … Na fotografiji je še njen soprog Ljubiša, manjka pa Barica, ki je fotografirala …
O njenih prevedenih knjigah, ki so izšle pri Gogi, lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj, v kratkem pa pride še četrta.
To mi je “očitala” Urša po SMSju, ko sem ji javil, da sem v visokogorju. In v bistvu je imela prav – dan prej globoko pod zemljo, potem hitra prha (nahrbtnik je bil že pripravljen, le nekaj hrane sem zmetal not) in sva z Vesno že pičila proti Mojstrani. No, še malo naprej, a prav daleč ne, ker cesta v Krmo, od koder sva nameravala povzpeti se proti Kredarici, ni splužena. Kar pomeni dodatnih par uric hoje in ker sem bil od jamarjenja tako utrujen, sem vedel, da zjutraj zagotovo ne bom vstal za v hribe in sva odšla kar zvečer. Prespala v avtu, nekaj čez četrto zjutraj pa hajdi, sneg pod noge. Težko sem vstal, priznam, iz novomeških 26 stopinj v nekaj stopinj pod ničlo, sem že kar krepko v poletni “mode” sprogramiran … Sem sopihal in klel, čeprav je imel nahrbtnik za zimske razmere samo kakšnih 14 kilogramov, čeprav glede na mojo zaležanost očitno preveč. A se gorilniku in posodam nisem hotel odpovedati, pa skodelicam in kavi in mleku tudi ne, le kaj je žaga delala noter, nisem povsem prepričan pa še za nekaj drugih malenkosti, ki sem jih odkril pri daljšem postanku, tudi nisem vedel povsem natančnega pomena! A tako je to, če imaš nahrbtnik ves čas ready to go …
OK, nima smisla stokati, saj sem sam rinil v to in sem že gor dovolj cvilil, ker je šla Vesna po dolgem času na pot brez mačka in je šibala kot srna, da sem jo komaj dohajal, na srečo pa se čikpavzam vseeno ni odrekla in ni bilo prehudo. Vreme božansko, ko se je enkrat okrog osme pokazalo sonce, sneg lepo utrjen, da se ni preveč vdiral (evo, krplje sem pa v avtu pustil, to pa) in sva bila kar zadovoljna, da sva namesto na kavč pred televizijo, potico, jajca in šunko odšla v naravo. Vsi plazovi na poti proti Kredarici so bili že sproženi, a vseeno sva jih na ne preveliki oddaljenosti videla kar nekaj velikih, še več pa slišala. Užitek je opazovati ogromno gmoto snega, kako brezkompromisno šiba v dolino in pred sabo lomi in trga in rine vse, kar ji pride na pot. No, užitek je to opazovati iz varne oddaljenosti, jasno. Sva hodila in hodila, malce pod ciljem pa našla prijeten kraj, kjer sva udarila malčko, sam sem pa še za juhico sneg pristavil. In ko se je voda grela, sem iz nahrbtnika privlekel brezbroj vrečk z instant juhami in sva začela izbirati meni. Vesna si je za začetek privoščila špargljevo krem juho, jaz pa domačo s kruhovimi fritati, za drugo rundo pa Vesna gobovo jaz pa paradižnikovo. To, da je tej instant packariji (ki pa sicer dobro pogreje in da moč!) rok trajanja potekel že decembra 2007, naju ni preveč motilo, malce nerodno mi je bilo pa vseeno. Priznam. Potem sem pristavil še kavico, ki je dišala kot že dolgo ne, da se nama je pridružila še naključna pohodnica, po nekaj pomaličnih čikih pa sva se odločila, da na Kredarico ne greva. Da je bilo dovolj in še več bo, ko se bova spuščala v dolino, pa letos sva že bila gor in še bova … OK, priznam, vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese, če se človeku ne ljubi, a je pravzaprav vseeno. Ne glede na to, da zastavljenega cilja nisva dosegla, nisva bila slabe volje, vsaj pred televizorjem nisva čmurila, kakor to počne veliko ljudi …
Ja, dol je kar šlo, z nekaj postanki seveda, čeprav se nama je od parkirišča v Krmi, kjer normalno parkiraš, ko greš na zimski vzpon, pa do tam, kjer je bilo vozilo dejansko parkirano, vleklo kot kurja čreva. Po nekaj kilometrih vožnje, ko sva se v prvi domačijski gostilni ustavila na joti, ajdovih krapih in radlerju, pa o snegu ni bilo več niti sledu, sonce pa je peklo, da se nama niti vstati ni dalo. Le kavč je manjkal in bi bil dan brezhiben!
Ja, včasih tudi mene pamet sreča in ne rinem z glavo skozi zid oz. brez znanja pod zemljo (vsaj ne več!), zato sem se prijavil na jamarski tečaj, ki ga vsako leto organizira Jamarski klub Novo mesto. Nekaj (nadvse zanimive) teorije in nekaj (še bolj zanimive) prakse. Odpeljali so nas v jamo Jazbina, ki ima vse, kar imajo velike in še več, predvsem pa ima na enem mestu ogromno težav, s katerimi se sreča jamar pri svojih podvigih – blato, ožine, vzpone, spuste … Zanimiva izkušnja, dokaj adrenalinska, ki je le še povečala željo po raziskovanju podzemskega sveta!
Več fotografij tukaj …
V outlooku imam maile od leta 1997 in se jih je do danes nabralo toliko, da je moj poštni program povsem zatrokiral. Prva stopnja je, da iskalnik ne dela več, naslednja je menda ta, da se zadeva povsem zaklene. Zato sem moral nujno malce popucati, najlažje seveda začneš z brisanjem neumnosti. Za skoraj 2 Giga jih je bilo. No, nekaj od teh me je pri pregledovanju (spet) nasmejalo, jih imate nalepljene spodaj …
nemška obalna straža …
več rok več zmore …
hladen ko špricer …
en hud jager, po moje malo nažgan …
prav nerodna situacija, reklama za pivo, jasno …
in še reklama za dogodek …
Hja, v mojih letih mora človek že malo paziti na zdravje. Ker vožnja s terenskim vozilom žal ni dovolj rekreativna, da bi se lahko tolažil, da relativno zdravo živim, sem se enkrat letos odločil, da si kupim elektronsko cigareto, ki je menda manj škodljiva kakor prava. Ker se namreč poznam, da kar tako ne bi prenehal s kajenjem, se mi je zdel ta nakup kar posrečena ideja. V smislu koraka k bolj zdravemu življenju. A sem seveda delal račun brez Nejca. Saj ga vsi poznate! Takšen mil dečko, mimogrede ti zleze pod kožo in še bolj mimogrede mu že ješ iz roke. In ko je prišel zadnjič na nočno kavico, je s sabo odnesel še moj elektronski čik. Da ga stestira. Ga je menda dobro stestiral, po uporabi pa odvrgel skozi okno avtomobila. Ne vem, on pa tudi ne. Jutri odhaja v Rusijo, jaz pa v trgovino po nov e-čik. Na njegov račun, jasno, ker mi je zagotovil, da mu ta dodatni strošek ne bo povzročil sivih las na potovanju. Bomo videli. Od njega še nihče nikoli ni ničesar izterjal, jaz nameravam biti prvi, zatorej, srečno hodi, Nejko in varno pridi domov! 
Ko sta me poklicala Siki in Grdin, je večina poštenih državljanov že ležala v svojih posteljah (vključno s Klemijem, ki sem ga pa jaz klical prej, a je bil utrujen od predsedovanja, a to je že druga pesem). Če se gremo malo vozit z Ladkotom. Po legalnih in legitimnih cestah, jasno. In sem bil takoj za, ker mi bo itak rit od sedenja pred računalnikom odpadla. Vožnja je bila kul, smo se kar zabavali, celo nekaj trdih orehov in problemov strli (kar samo pomeni, da postajamo pravi džiparji), nekaj čez polnoč pa smo se odločili končati. Če pogledate čez okno, boste videli, da dežuje in Ladko je bil umazan, da se ga takega ne bi upal parkirati pred hišo, zato je Siki prišel na (enkrat za spremembo) dobro idejo – da pozna cesto, ki jo je delno poplavilo in če zapeljemo po njej, bo vozilce opralo. In, glej ga vraga, ravno on je bil za volanom! Ga imam na sumu, da je že od vsega začetka tako načrtoval, da bo on po vodi vozil, a dokazati ne morem, za volan puliti se v tistem majhnem vozilcu pa tudi ne zgleda, čeprav včasih pride tudi do tega, nič ne tajim! Kakor koli, je malo nažigal, da je špricalo na vse strani, sam pa nisem vedel, al naj uživam ali naj me bo strah. Ker vode je bilo res veliko! Sem že hotel napisati, da človek že ve, kaj dela, a ker govorimo o Sikiju, sem bil kar vesel, ko je zapeljal iz vode, a kaj, ho je hudič na koncu zamahnil z repom in je Ladko ugasnil. Crknil. Debata še traja in bo še nekaj časa trajala, ali je zalilo mašino ali pa nam je enostavno zmanjkalo bencina, a kakor koli, krepko smo že zakoračili v prvi april, pa poskusi dobiti koga na telefon. Jeba. Lani mi je prvega aprila odpadlo kolo na avtu in seveda nihče ni verjel, ko sem klical na pomoč! Smo klicali in se ni noben javil, zato smo vzeli pot pod noge in krenili proti Sikijevi hiši. Ki je bila oddaljena le nekaj kilometrov. Kaj pa je to ob pol treh zjutraj, ko dežuje? Nič, mala malica, smo se prav zabavali. Predvsem s tem, da Siki s svojim avtočkom pride tam, kjer je crknil Ladko, trikrat naprej in nazaj z zavezanimi očmi! Sem ga kuril in bi ga nakuril, a je nakano preprečil Grdin, ker je imel v Sikijevem avtu preveč fotografske opreme. Just another night in the office, pravzaprav …
Aktualni komentarji