Pred prvomajskimi prazniki, ko naj bi kandidati za jamarja pripravnika opravili izpit, sem moral nujno v tujino. Na vse žive in mrtve sem se izvijal, pa žal ni šlo. Najbolj je bolelo, ker so izpit delali v Čaganki, ki si jo (še vedno) želim videti bolj kot vse ostale jame, a bolj kot to me je bolelo, da bodo Klemi&Co naredili izpit pred mano in pred mano prišli v Čaganko, saj sem vedel, kaj to pomeni. In res me je že sredi sestanka na Madžarskem zadel prvi SMS z lepimi pozdravi od PRAVIH jamarjev, ne dolgo zatem pa že tudi prve fotografije prek MMSa. Hudo, res, sem se hotel ugrizniti od vsega hudega in sem zvečer potem v hotelu divje treniral jamarske vozle, čeprav nisem imel vrvi s sabo!
No, potem sem se vrnil domov in na prvem jamarskem sestanku kar po tekočem traku dvigal roke in se prijavljal za akcije, dasiravno sem še vedno samo kandidat. In sta se me Tom in Frenk usmilila. Sta se namenila ogledati Astino jamo (ime je dobila po psici Asti, ki je padla noter in jo posledično odkrila!) bolj zaradi nas začetnikov, potem pa sta se namenila odpreti dihalnik, ki se nahaja v bližini. Dihalnik je majhna odprtina, iz katere piha, po tem veš, da je spodaj jama. Le kako velika je, ne veš, a o tem malce kasneje. Frenk, Gregor, Klemi in jaz smo se spustili v jamo, Tom pa se je odpravil širiti dihalnik, v katerega je komaj vtaknil roko. Po pravici povedano sem na Toma kmalu pozabil, saj je Astina jama (čeprav jo v jamarskem poročilu odpravijo z nekaj skopimi besedami) ena najbolj čudovitih jam z nešteto različnimi kapniškimi tvorbami (ne pozabite, sem šele pripravnik in kapnikov še ne poznam!), je pa tudi res, da zelo veliko jam še nisem videl. Fasciniran sem bil do konca in kar nisem vedel, kaj bi gledal, na kaj bil pozoren, hkrati pa sem moral še paziti, da z erekcijo, ki sem jo fasal od navdušenja, ne bi delal škode med kapniki, ki rastejo tisoče in tisoče let dolgo. Že tako sem bil čisto posran, ko sem s čelado dva odkrušil s stropa in sem samo čakal, kdaj jih bom dobil po ušesih, ker so vsi slišali karakterističen zvok (ki ga prej nisem poznal, jasno, a ga ne moreš zgrešiti, gre skozi kosti!), a je bila jama ponekod tako nizka, da se škodi pač ni dalo izogniti. Le Klemen se je nekaj pizdil, ker je mislil, da nisem opazil, kako je le par minut prej enega majhnega zakopal na skrivaj, ko ga je prav tako po nesreči odbil, a globoko pod zemljo je preveč lepo, da bi se človek kregal!
Prišli smo do konca jame in Frenk je predlagal, da gremo novinci še v spovednico. Sicer nisem veren človek, a mi je pogled na zelo zelo (ZELO) ozek rov do spovednice potisnil knedelj v grlo. Sem se hotel spovedi odpovedati brez slabe vesti, a je Klemen že začel riniti, zato sem seveda moral tudi jaz, ker bi drugače poslušal o tem še en mesec. In rov je res zelo ozek. To pomeni, da rineš po trebuhu kakor kača, neštetokrat se zatakneš, paziti moraš, kako obrneš čelado, roke imaš ali naprej ali nazaj, ker jih kasneje ne moreš več premakniti … Zadevo toplo odsvetujem potencialnim klavstrofobikom, pa kakšnemu mladeniču s ponorelimi hormoni tudi. Ker če v tistem rovu dobiš erekcijo, si se zataknil, ne bo šlo ne naprej, ne nazaj!
Dobro, šalo na stran – v spovednico sva se nekako pririnila (podobni občutki so me verjetno prevevali dobrih štiriinštirideset let nazaj ob mojem rojstvu!), iz nje tudi, malo smo še pogledali po jami, potem pa se odpravili ven. Navzgor je še kar nekako šlo, čeprav bi bilo verjetno lažje, če ne bi zjutraj pojedel sendviča. Zunaj se je napravil lep, sončen in topel majski dan.
Sprehodili smo se do Toma, ki je garal malo višje v gozdu. In sem skoraj na rit padel, ko sem videl, kaj je napravil iz tiste majhne talne špranjice! Bil je kot krtek iz risanke. No, po videzu je bil seveda kot prašiček iz Treh prašičkov, a seveda ne govorim o videzu. Tudi mi nismo bili nič boljši! Naše družbe se je razveselil, ker je bil že kakšne štiri metre globoko in smo mu pomagali iz špranje dvigovati kamenje in zemljo, a kaj dosti več, kot je napravil on, nismo naredili. Smo prišli do ožine, ki jo bo treba krepko razširiti, da se bo lahko pogledalo naprej v globino, kamor so veselo odmevali kamni, ki smo jih vsake toliko sprožili noter. Nekje v dolini je zvonilo poldne, čez kakšno uro pa smo končali. Odnehali za tisti dan, kakor se je izrazil Tom. Bili smo utrujeni in malce že tudi lačni. V mislih že počasi na poti domov. Pospravljali smo opremo, Frenk pa se je še malce sprehodil okoli in nenadoma zavpil, da je našel drugo jamo. V sekundi smo bili pri njem. Meni se je ob pogledu na razpokico pod skalo kar nos povesil, sem mislil, da Frenk zafrkava, Tom pa se je kot tiger vrgel na trebuh, noter vrgel kamenček, poslušal, zadovoljno kimal, v naslednjem trenutku pa sta se Frenkom že tepla za štango. In kot povsem sveža in spočita širila vhod. Kmalu je zagrabilo še nas tri začetnike in s skupnimi močmi smo toliko razširili zadevo, da se je noter lahko spustil Frenk. Bilo je tako ozko, da smo morali s škornji skakati po njegovi čeladi, da se je sploh zrinil noter, potem pa smo mu podajali vrv in poslušali njegove komentarje. Na začetku jih je vpil gor bolj poredko, ko pa smo začeli vpiti nanj, naj za božjo voljo pove, kaj vidi in ali je kaj obetavnega, se je popravil in pošiljal poročila z vsakega spuščenega metra. A žal se je brezno končalo pri dobrih enajstih metrih globine in po njegovih besedah ne obeta nobenega nadaljevanja. Popisali smo koordinate, Tom si je izrisal skico, potem pa smo res pospravili in odšli na zasluženo pivo. Plačal pa ga je Frenk, ker je on našel novo brezno. Pa naj še kdo reče, da je raziskovanje jam poceni šport …
V jami sem poleg mrtve narave srečal še pajka, netopir je bil za moj že ves z blatom zapacan fotoaparat prehiter, polž mi pa ni ušel, čeprav se je trudil. Za vse tiste, ki bi tudi želeli v Astino jamo, pa še smerokaz, da ne boste zgrešili …
Več fotografij tukaj …