Damijan Šinigoj

Danes sem bil spet v arestu, tokrat je bilo manj navdušujoče kot zadnjič. Naredil sem klasično napako in povprašal, zakaj ljudje, s katerimi se pogovarjam, sedijo. In nekaterih grehi so hudi, nič ne tajim in jim je bilo kasneje težko pogledati v oči ali jim simpatetično kimati, ko ti razlagajo o svoji nedolžnosti. Kriv noter pa nobeden ni in ko sem jim povedal za anekdoto o nekem ameriškem predsedniku, ki je izbiral kaznjenca za pomilostitev in so mu vsi zatrjevali, da sedijo po krivici, le eden je prostodušno priznal, da je lopov, je predsednik pomilostil njega, da ne bi pokvaril ostalih nedolžnih, se niso najbolj smejali …

Kakorkoli, na tokratni seansi smo ocenjevali njihove umotvore in vsaj eden je nadvse izstopal, tako po dolžini kakor po kvaliteti in vsebini. Zgodba govori o tem, kako nek literarni junak, kaznjenec seveda, odsluži svojo kazen in potem pobije vse, ki so ga spravili v keho. Na zelo izvirne načine, jasno! Pravi Dumajev Grof Monte Christo, le da glavnega junaka avtor ni tako dodelal, da bi se bralec lahko poistovetil z njim oz da bi se mu ta zasmilil …

Kakorkoli, sem povedal svoje mnenje o napisanem in smo se vsi pretvarjali, da napisano nima nobene veze z realnostjo, potem pa mi je bodoči pisatelj, ki bo še kar nekaj dolgih let sedel, prostodušno zaupal, da piše že novo zgodbo, samo da tam bo pa več krvi! In smo se zadebatirali o tem, koliko krvi je dovolj za eno zgodbo, čeprav sem jaz bolj regiral v drugo smer. Da naj raje opiše oz bolj razdela del pripovedi, kjer opisuje svoje občutke, ko je po dolgih dolgih letih spet sedel za volan avtomobila, kar mi običajni (svobodni) smrtniki jemljemo kot nekaj povsem običajnega … Regiral sem že, regiral, a se kaj dosti po mojih navodilih ni dalo obračati in zavijati, zato sem bil kar vesel, ko je bilo konec in so me spet izpustili na prostost …

Pa eno kaznjeniško za pokušino:

Ko zakuri naš Metod,
Dim vali se vsepovsod,
Slovenke, Španke, Finke,
cvrle so se kot palačinke,
treba babe je kuriti pač,
živel Trobec, naš kurjač!

Rest in piece!

Da naj počiva v koščkih in ne v miru, ni moj zatipk!

predstavljene na tiskovki v Gajotu, o knjigah in zgoščenkah pa seveda na Gogini spletni strani … Tokrat so se predstavili Jože Štucin, Ivo Stropnik, Vedrana Rudan, Franjo Frančič in Robert Jukič …

Živimo v času potrošniške mrzlice. Dobro, s tem nisem povedal nič novega, to pač vsi vemo. Še posebej tisti, ki gledajo televizijo. Sam je že nekaj časa sploh ne gledam, ker mi zmanjkuje časa za nepomembne zadeve, kamor sodijo branje knjig, odhodi v naravo in gostilne …, predvsem pa zato, ker imam občutek, da je televizija na svetu samo zato, da nam tu in tam med reklamami pokaže kakšen film. Pravzaprav delčke filma, ker ves film naenkrat, v enem kosu, menda niti ne bi prenesli. Psihično. Pa verjetno tudi fizično ne, ker tu in tam moramo opraviti tudi kakšno fiziološko potrebo. Ali skočiti po čips, ker nam je slanih oreščkov zmanjkalo že pri prejšnjem delčku filma …

Zadnjič sem si želel ogledati neko oddajo, a čeprav me je tema, o kateri so govorili, nadvse zanimala, me je veselje kmalu minilo, kajti nenehnega prekinjanja z imbecilnimi propagandnimi sporočili psihično enostavno ne prenesem več. Dobro, saj nisem neumen, vem, da vse, kar nam poskušajo prodati oglaševalci, ni resnično oz. ne drži povsem, ampak ko se je na zaslonu pokazala mična gospodična/gospa, ki je na zelo umazano straniščno školjko lahkotno brizgnila nekaj curkov čistila Cillit bang! in ga čez nekaj trenutkov skupaj z umazanijo tudi sprala s porcelana, da se je spodaj pokazala bleščeča belina, mi je prekipelo. Ljudje božji, pa kdo to sploh verjame!? In če se že najdejo reveži, ki temu verjamejo, kdo ima sploh pravico nek izdelek predstaviti na takšen način? Kajti povsem očitno je bilo (vsaj meni), da so v reklamni agenciji posneli reklamni spot tako, da so s Cillitom pobrizgali umazano školjko, nato pa pokazali novo. Ki ritke še ni videla, če vprašate mene, da o tistem, kar iz nje pade, niti ne izgubljamo besed! Mar mora človek služiti vojsko (in za kazen z zobno ščetko ribati straniščne školjke!), da ve, da stvari niso tako enostavne? Kako visok je tolerančni prag oseb, ki kupijo takšen izdelek? Ki sam seveda nič ne opravi!

Naslednji dan sem poklical na Društvo za varstvo potrošnikov. Kjer so mi povedali, da so zavajajoče reklame prepovedane. Kar itak spet vsi vemo. Ampak, zakaj pa potem nihče ne ukrepa!? Počutil sem se že prav donkihotovsko. Zakaj reklamne agencije nihče ne udari po žepu, ker niso naredili dokumentarnega filma, temveč so se lotili umetniškega projekta in nam ga prodali kot dokumentarec?

Odkorakal sem do trgovine in zadevo, ki s takšno lahkoto očisti še tako trdovratno umazanijo, kupil. Olajšali so me za kar nekaj evrov, a kaj bi, to je cena raziskovalnega novinarstva. OK, saj se šalim, ne bom razkrival nove Wattergate afere, čeprav, priznajte, podobnosti so. Vsi vemo, da reklame zavajajo in vsi vemo, da politiki lažejo. Ampak vsi ste tiho. Razen Woodwarda in Bernsteina, ki sta razkrinkala Nixona, in mene, ki sem kupil Cillit.

Dobro. Poiskal sem umazano straniščno školjko (soproga mi je še posebej zabičala, da moram obvezno napisati, da naša domača ni takšna!) in se lotil raziskovalnega novinarstva. Prebral sem navodila. Vsaj slovenska so grozljiva. Na morda deset kvadratnih centimetrov so uspeli stlačiti toliko napak, da bi kazalo uvoznika predlagati za kakšno nagrado. Da mi kdo kdaj ne bi česa očital, sem se navodil držal kakor pijanec plota in nisem improviziral. Potisnil sem rdeč pokrovček gor, usmeril plastenko proti površini, ki sem jo želel očistiti in stisnil stene plastenke. Tako namreč (dobesedno) piše v navodilih. In, glej ga zlomka, stvar je delovala. Ko sem dvignil pokrovček, nameril in stisnil, je ven dejansko priteklo čistilo! Ja, kaj bi človek brez navodil … Potem sem nanos razmazal preko nesnage (dobesedno po navodilih) in vse skupaj po 2-5 minutah dobro spral z vodo. Ker je bila obloka vodnega kamna trdovratna, sem sledeč navodilom nekajkrat ponovil čiščenje. Dokler nisem zapravil vseh evrov, ki sem jih vložil v projekt. Rezultat seveda še zdaleč ni bil niti blizu tistemu, kar v bedno bedno sinhronizirani reklami obljubljajo, moje počutje pa prav nič zmagoslavno. Res, počutil sem se neumno, kaj pa vem, zakaj!?

je bila ustanovljena 29. oktobra 1941. Pa sami izračunajte, koliko je že od takrat … No, veliko, od članov sta žal živa samo še dva partizana. Na proslavi mi je pripadla čast imeti slavnostni govor. Ki je bil dobro sprejet, če si iskren, je vedno dobro! Partizani so bili carji …

Ko slišim tole pesem, dobim kurjo kožo in le predstavljam si lahko, kaj je delala Švabom in kolaborantom! Verjetno morajo še danes komu od njih ob tej pesmi zamenjati plenico …

Obstal sem ob bregu divje deroče kovinsko modro zelene gorske reke. Vse skupaj je kar kričalo o tem, da je zadeva deviško čista. Neoporečna. In kakor strupena kača s svojimi divjimi vzorci opozarja na svoj strup, tako je reka opozarjala na svoj hlad. Ki zareže v kosti, če stopiš vanjo. No, ok, seveda obstajajo tudi bleferji, kakšni nenevarni kuščarčki, ki si za obrambo nadenejo hude barve za zavaravanje protivnika, a slej ko prej se njihov blef razkrije. Tista reka pa ni bila bleferka. Njena barva in njena divjost sta bili pristni, z vsako kapljico je kričala, da je čista in hladna in neoporečna …

In sem pokleknil. Jo nekajkrat zajel v sklenjene dlani. Bile so umazane, tri dni pohajkovanja po visokogorju in oprijemanja za skale in zemljo in trdožive bilke in borovce je pustilo svoje sledi. Boleče je zarezalo v meso, kar čutil sem, kako je reka shladila kri v žilah, ki se je ohlajena začela širiti po telesu. Skoraj bolelo je, a mi ni bilo mar. Krepko sem mencal dlani drugo ob drugo in spiral umazanijo z njih in utrujenost iz rok. Prijalo je. Kar čutil sem, kako me navdaja nova energija, res.

Ko so bile dlani čiste (ok, za nohti je ostalo nekaj črnine, a to trdovratnost uniči šele domača ščetka s toplo vodo in milnico), sem še nekajkrat zajel za polno prgišče divje vode, ki je igrivo polzela iz “skodelice”, potem sem dlani stisnil bolj močno skupaj, da je je nekaj ostalo ujete in si umil še obraz. Hudičevo je zabolelo, a še bolj hudičevo je prijalo. Tudi obraz je bil umazan in je voda le s težavo odstranjevala zažrto umazanijo. Kar nekajkrat sem moral ujeti reko, da je bil obraz vsaj približno čist. No, vsaj čistejši …

Potem sem še enkrat zajel prgišče čiste vode in si splaknil usta. Zobje, neumiti že tri dni zaradi povsem navadne lenobe, so zaskeleli. Hlad je bil namreč prevelik. A kaj bi to, naj bodo čista še usta …

Potem me je nekaj udarilo v nos! Smrad. Smrad po gnojnici! Pa jebemutristokosmatihmedvedov nazaj, je to sploh mogoče? Voda, divja, čista, gorska, je smrdela po gnojnici. Mislil sem, da bom bruhal. Res. Izpljunil sem jo iz ust in zbrisal spod nosa in nejeverno strmel v brzečo lepotico. Potem jo še enkrat zajel v dlani in ponovil vse skupaj. Jo požvrkljal po ustih in nemudoma izpljunil. Ja. Smrdela je. Nekdo je vanjo nekje zlival gnojnico …

Nejeverno sem stal ob reki in jo opazoval kot črnec, ki mu prvič sneg zamede borno slamnjačo in kar nisem in nisem mogel verjeti! Dokler me ni zadelo …

Pogledal sem prijatelja, ki je čepel malce vstran in nekaj fotografiral in ga enostavno vprašal, ali je mogoče prdnil. Je. Jebiga, saj ga razumem, potreba je potreba, tle ni kej, a zajebal mi je skorajda obredno umivanje v neoporečni reki. A se nisem dolgo sekiral, njegovo navihano in nepotvorjeno veselje ob takšnem otroškem nagajanju mi je povedalo, da na tem svetu obstajajo še drugačna zadovoljstva kakor umivanje v gorski reki. Kdaj ste nazadnje prdnili prijatelju pod nos?!

je Tomaževa. Res. Hvala ti, prijatelj! Saj vem, da si se potrudil zato, da bi te še kdaj v jamo vzel ali pa z Ladkotom v divjino, a mi je vseeno. Se me je dotaknila, z vsemi brezštevilnimi slovničnimi napakami vred …

Tudi druge so bile izvirne, hvala vsem, prepišem pa samo še Čamplnov SMS, za katerega se mi zdi, da se je najbolj potrudil. Hvala Kokta tudi tebi! Takole pravi:

Stic Šini slavi,

v stara leta hiti.

Da mladost mu diši,

to vemo vsi.

A naj ga ne skrbi,

ker Šini ti še mlad po duši si!

Vse najboljše, dragi Šini. Tole je rojstnodnevna poezija zate. Nisem dober, se pa trudm!

Si dober, dragi Čampi, res si, a za vsak slučaj v tapravi službi še nikar ne daj odpovedi, da bi se posvetil poeziji!

Včeraj sva prišla v zimsko sobo malo pred polnočjo. Ko je ura odbila začetek novega dne, je Robert iz nahrbtnika potegnil šampanjec in pive in tortico, jaz pa malico in viski in sva se zablebetala do treh zjutraj … Zjutraj spala kot polha, jasno, na bivak prišla okoli 4h popoldne. Sneg, ful snega in sonce. Kičizem … V bivaku sva zakurila, skuhala suhe klobase, malicala, potem pa udri po pivi in viskiju, ki ga žal ni več in bova šla spat …
Je blo pa divje, nič ne tajim, divja muska iz osemdestih, in, nerodno mi je priznati, divji disko ples. Patetično, dva možaka densata v težkih gojzarjih, a je kr kul, vmes lahko tud glasno prdneš! Pa probajte kaj takšnega nardit v prisotnosti dame …

P.S. Zgornji post je bil objavljen direkt z lokacije prek telefona, fotke dodajam danes od doma. Talepe so od Roberta, jasno …

Ko Wes Bentley v filmu American Beauty pade na kolena pred Kevinom Spaceyjem, Chris Cooper zadevo skozi okno opazuje pod takšnim kotom, da je prepričan, kako ga njegov sin vleče staremu stricu. OK, povsem sprejemljiva pomota, če upoštevamo, da ljudje skoraj najbolj zaupamo najprej svojim očem …

Z Robertom odhajava v gore (ja, še tole objavim in pičim) in sva v trgovini nabavila hrano in pijačo za visokogorsko žurko. Potem sva odšla k meni domov, da zadevo pravično razdeliva po nahrbtnikih, vmes sem še kavo skuhal. In med kuhanjem sva malce čvekala, potem sem se nenadoma spomnil, da se je model včeraj tetoviral. In sem ga poprosil, da mi zadevo pokaže. Pritisnil si jo je na kolk, ne preveliko, skrije se pod spodnje hlače.  In je model odpel pas in zadrgo, malce spustil hlače in spodnje hlače, jaz pa sem pokleknil na eno koleno in si zadevo pobliže ogledal. Fasciniran sem bil nad detajli in oh in sploh, vmes pa od zadaj z vrta pride moja soproga s taščo … In si predstavljajte, kaj sta videli! Roberta s hrbta z deloma spuščenimi hlačami in dol povlečenimi gatami, jaz pa na enem kolenu z nosom povsem v njegovem razkoraku orgazmiram nad lepoto … Pa jebemuvragaintristokosmatih medvedov nazaj!

Monika se je seveda začela smejati, tašča pravzaprav ni čist štekala, kaj se dogaja, Robert je hlače vlekel panično gor, jaz sem pa v ušesa švasal … Evo, zdaj pa greva, bova v bivaku, kjer naju ne bo nihče motil, zadevo pobliže pogledala!

Evo, pa je spet prišel ta dan v letu, ko bi raje bil kje drugje. No, ni še prišel, še malček malček manjka, a kljub temu bom nekje drugje. V hribih. Kot vsako leto po 40. rojstnem dnevu. Jeba, tile rojstni dnevi, vam povem. Vsi veseli, z izvirnimi čestitkami upravičeno pričakujejo, da boš dal za pijačo. Saj denar me ne žuli, ampak v mojih letih kakšnega upravičenega veselja pač ni več …

Lani se je divji žurki pod Jalovcem pridružila Vesna in bil je eden boljših rojstnih dni ever. Malo matra, lepo okolje, kr dobra hrana (kuhane base in zenf), celo nek kolaček s svečko za upihnit in kruljav happy birthday (saj Vesna ima posluh, res, no, vsaj domnevam, kruljav je bil zaradi mačka, je pa tudi res, da je trezne ali brez mačka še nisem slišal peti!), le prenočišče v zimski sobi je bilo pod vsakim nivojem. Aja, pa mraz za popizdit, a se nisva dala, naslednji dan na vrhu Jalovca je bilo toplo in čudovito. In v dveh dneh nisva srečala niti enega človeka, kar je prav pravljično …

Letos se pravzaprav še nisem dokončno odločil, kam jo bom mahnil, možnosti je več. Snega tudi še ni preveč, zimske sobe in bivaki so odprti, gneče ni, nahrbtnik pripravljen, le deževalo bo do nedelje (v skladu s priložnostjo) …

Aja, kot vsako leto, vsi prijatelji in znanci toplo vabljeni na praznovanje mojega skorajšnjega rojstnega dne, za hrano, pijačo in prenočišče bo poskrbljeno! Pa zrak nad 2000 metri je čudovit in nobene gneče ni …