Damijan Šinigoj

Revija Rast je podelila nagrado za najboljšo angažirano kratko prozo, zmagala je Brulčeva. Bil sem sicer v komisiji, a absolutno ne gre za nepotizem ali korupcijo ali kaj tretjega, zgodbe so bile podpisane s šifro in prvo mesto je komisija izbrala soglasno! No, danes je bila krajša slovesnost, Staša je prebrala zmagovalno zgodbo. Car Matjaž je sedel poleg mene in sem ga opazoval in sem točno vedel, kaj se mu plete po glavi.

Zakaj sem vedel? Ker sem lani enkrat “nastopal” v Srbiji s svojo kratko zgodbo. Zakaj sem jo napisal takšno, kakršna je, je morda vprašanje za dr. Frojda, zakaj sem se odločil za prevod in branje prav te, je pa menda vprašanje za tramvaj komando. Kaj pa vem. Vsaka druga beseda je kletvica, sam sex in blovđobi itd itd … Ko pišeš, je kul in smešno in vse, ko jo, sam seveda, bereš, je tudi kul in smešno in vse, ko pa jo v tuji državi bere mlada in lepa igralka (ki seveda zardeva prek ušes!), poleg tebe pa sedi dekanica fakultete, katere častni gost si in cela prva vrsta nekih pomembnežev, ki se kar vidno poskušajo oddaljiti od tebe ali se vsaj skriti v fotelj zaradi zadrege, tudi tebi zardijo ušesa! Jah, nihče ni car, niti jaz (žal) ne …

Evo, še stavek ali dva iz Matjaževe zgodbe, ki, kako prikladno, govori o dreku in sranju, da vam bo jasno, zakaj je imel rdeča ušesa! Med poslušalci pa seveda sami starejši in ugledni gospodje in gospe.

… Spoznavam, da ljubim vonj lastnega govna. Ko sem se zjutraj sklanjal nad školjko in vpijal omamni vonj, je v mene vstopila nekakšna svetloba, nekakšna nova moč, ki je do zdaj nisem poznal. Ožarila me je vzhičenost, s kakršno so se srečevali puščavniki v času zgodnjega krščanstva. Z gotovostjo trdim, da imam rad drek vseh ljudi, in žele bi si, da tudi oni vzljubijo moj drek … … Umazanija je nevarnost. Drek je subverziven. In ravno v tem leži njegova strašna moč, ki jo ima nad ljudmi. Morda bi bilo svet mogoče zamajati z odločnim nasprotovanjem enemu ključnih civilizacijskih smotrov: čistoči. Posvetilo se mi je: drek je upor. Zato je napak, da potrebo opravljamo skriti, sami in osamljeni med štirimi stenami naših kopalnic …

Res je, da je zgoraj prepisano (v celoti je zgodba objavljena v zadnji številki Rasti!) grobo iztrgano iz čudovitega teksta, ampak, jebiga, še celo jaz, ki sem njegov prijatelj in občudovalec in fen, sem se nehote malce odmaknil od njega!

Hja, na stara leta sem ugotovil, da če hočeš sobo pospraviti, ampak res pospraviti, jo moraš prenoviti. Zamenjati pohištvo, ne samo prebeliti. Ker če prebeliš, samo začasno umakneš in spet nasvinjaš … In ker me hrbet že konstantno boli tudi ko se zbudim, sem prišel do ugotovitve, da morda je pa vzmetnica (oz ležišče, ker ležišč ne delajo več iz fedrov!) že godna za upokojitev … In ko se odločiš za zamenjavo ležišča, zamenjaš še posteljo, pa posteljnino, pa prebeliš, ker je glih prostor, potem pospraviš walk in omaro, ki je tako velika, da se je nabralo za ene pet kil prahu in milijon cunj, ki jih niti Rdeči križ ne bi več vzel … In je v omari kar nenadoma prostora za ples, soba veliko lepša in prijetnejša, pa še radiator smo mimogrede zamenjali pa … OK, zdaj moram kupiti še stenski tv, ki si ga soproga neizmerno želi (v spalnici, jasno), ker v dnevni vedno zaspi, samo se še nisem povsem odločil, ker, kaj pa vem, a bo samo spala, al kaj?!

Težava pa se je pokazala pri izbiri ležišča. Sem spraševal prijatelje o njihovih izkušnjah, pa ima vsak drugačno, potem pa na dom dobil reklamno brošuro podjetja, ki te zadeve prodaja v novem, čudovitem salonu v Mačkovcu. In sva odpičila tja s 600 evri v žepu, a kaj, ko je bil le en obupno prezaposlen prodajalec in 50 kupcev! (Zakaj novodobni biznismeni vložijo ne vem koliko evrov v čudovito in ogromno trgovino, ne vem, koliko evrov v reklamni material, ki ga VSAK dobi na dom prek pošte, potem pa hočejo prišparati nekaj fičnikov na itak poceni delovni sili, mi absolutno ni jasno, ampak to falabogu ni moj problem!)  Sem se prestavljal s postelje na posteljo in sprobaval, a ker nisem kupoval baterijskih vložkov za tri dni, sem hotel še kakšen nasvet, ki ga pa seveda nisem dobil. In sem pri blagajni sporočil nič krivi prodajalki, naj mi ne pošiljajo več reklamnega materiala, odšel domov in prek neta naročil dormeo ležišče. Ki je bilo celo  nekoliko cenejše! In sem na rit padel, ko so me poklicali v nedeljo, da sem potrdil naročilo, vmes mi je pa gospodična prodala še odeje in vzglkavnike in kaj jaz vem kaj še vse, kajti čeprav sem se zgovarjal, da za to skrbi moja soproga, je kar rinla in rinla in da je poceni in akcija in sploh in oh in antipršično in antibakterijsko in bla bla bla in sem kar naročil. Ko sem prišel domov, me je soproga seveda gledala postrani, ker sem zamudil kosilo, a sem ji razložil, da mi mora oprostiti, ker sem bil v šopingu in da skrbim za najino zdravje, da sem kupil nekaj antibakterijskega in bla bla bla. Ni bila prav nič navdušena, ker vse to menda že imamo, ampak boli me k***, je bilo poceni!

Ležišče so pripeljali, vsega ostalega pa ne, ni bilo na zalogi. Par dni kasneje so poslali še vzglavnike in potem kasneje še odeje in menda sem postal edini človek na svetu, ki z dormeom ni bil zadovoljen, kajti za vsako dostavo so mi zaračunali 9 evrov. Sem napisal pritožbo, da denarja pač ne pobiram po tleh in da ni moj problem, če se ne znajo zorganizirati in sem že naslednji dan dobil mail, da me vse stvari čakajo na pošti, seveda brez poštnine. Evo, tako se dela biznis!

Samo še tole majico si najdem in bo v spalnici carsko! No, “Prej boš dala prej boš spala” bi bila boljša, ker ima celo rimo, a sem se odločil, da ne bom malenkosten …

Zakaj jaz pod zemljo hodim, štekam. Si glavo spucam in hrbet pretegnem in sem lahko potem spet celo noč za mašino. Zakaj Klemi hodi, tudi štekam. Predsedniki itak nimajo kaj počet in še podvodno ohišje za kamero je moral sprobati. Zakaj je šel Slavc z nami, tudi štekam. Mlad, neumen, pa rine … Ampak, Robert? Naj bi prišla ljubezen njegovega življenja na obisk, pa seveda ni prišla in je hotel po lepi slovenski navadi kar na štrik pa sem ga z nami v Malo vratnico povabil. Saj je bil na štriku (le da ga ni imel za vratom!), pa tudi v ožinah je bil in vlagi … OK, njega torej tudi štekam, zakaj je šel z nami. In baje mu je bilo kar kul, bo šel verjetno še z nami. Na polnočni kebab se nam je pa še Krsto pridružil. Ker nekdo je moral plačati …

Mah, evo, pravzaprav vse štekam!

Domov prišedšega pa me je že čakal mail z najnovejšim prevodom, ki bo še letos izšel pri Gogi in sem kar krepko poprijel. No, bom, ko tale post objavim …

OK, pobrano z interneta, jasno, ne tajim, ampak vsaj eno osebo poznam, ki ji bo tuja nesreča popestrila dan, verjetno pa jih je več …

Saj nisem lep, jasno, za manekena so me vzeli, ker sem neumen. Poznate še koga, ki bi ga v nedeljo po kosilu poklical prijatelj, da rabi fotografijo pajaca na vrvi nekje v Kočevskem rogu in bi skočil kot izstreljen in se nemudoma pripel na štrik? Ne, jasno, se mi je zdelo.

Marko fotografira lepote Kočevskega roga, da se vidijo pravi proporci brezna, pa mora biti na fotki tudi človek. In je poklical mene, jaz sem poklical še Roberta, da na nesrečno ljubezen vsaj za hip neha misliti in sva skočila v Ladkota, pobrala še Marka, smo odbrzeli v Rog, jaz na štrik in dol (in potem tudi gor,  seveda!), Marko me je fotkal (dej se mal umir, kaj se pa tako guncaš na tistem štriku!), Robert pa je fotkal Marka, kako fotka mene …

In je šla nedelja lepo počasi pančkat, le še kostanj sem otrokom lahko spekel, ko sem domov prišel, smo bili pa že malo pozni in je soproga čisto malo postrani gledala, a ne zaradi mene, temveč zato, ker so se otroci za ponedeljkovo šolo malo pozno tuširali …

… k pol encajt ne boš!

Hja, vsakič znova in vedno in venomer sem fasciniran nad to mojo rusko živaljo. Res! Ni vredna nič (ok, razen morda gum) in načeloma z njo delamo tako, da jo čimprej uničimo in kupimo drugo, manj zmatrano in razbito, a kar noče in noče crknit. Ma, vsak normalen avto bi že zdavnaj izpustil dušo, Ladko pa rine in rine in rine in ne crkne sploh! Ok, škripa in cvili in ropota in nerga in vse, a ga ni terena na tem svetu, da ga ne bi speljal. Prava ruska žival, vam povem …

Je prišel po kosilu na mojo sončno teraso Robert tigra zdravit in sem mu poleg aspirina ponudil še kavo, ki jo je hvaležno sprejel, pa še nasvet ali dva je tudi potegnil za svoje ljubezenske težave. Kar mogoče ni najboljše, ker jaz sem že star on pa še samski in mlad in mogoče nasvet ni bil najboljši, a ker je (relativna) mladost objestna, je zakuhal mineštro, ki je še jaz ne bi maral pojesti, pa požrem ali serviram res vse! V hecu sem mu namignil, da mogoče bi pa namesto vljudnosti, ki očitno ne zapali, uporabil pravi moški pristop v smislu “dej se mau splahn dons, k bom zvečer mogoče kej naokrog pršu”, in je izjavo še potenciral, da se je sploh ne upam zapisati tukaj …

Kakor koli, mail zdaj v strahu in pričakovanju čekira na 3 minute in da bi ga spravil z neta, sva ga s Klemijem povabila na vožnjo z Ladkotom. Je šel z nama, jasno, samo sva pozabila, da lahko mail čekira tudi prek telefona (in ga tudi je, jasno, na 1,3 minute), zato sva izbirala bolj blatne in razrite poti, da ga je treslo in je vsaj malo pozabil na dobrobiti sodobne civilizacije …

Vmes smo se enkrat krepko zakopali v blato (jebemuvraga tem kmetom, k s traktorji povsem razrijejo poti pa se ti pol jebi), a je Ladko malo napel mišice in smo se izpacali, nas je pa zagrabila lakota in Robert je imel poleg ravno neke hrenovke, ki jih je kupil na bencinski in sir, pa smo malce prikurili in zadevo na žerjavico vrgli. Klemi, neučakan kot je, je tisto pasjo radost za trd kakec kar na ognju scmaril, da je dobesedno eksplodirala in je hotel potem še pod lučjo pogledati, ali je pečena in sva mu to oba odsvetovala, ker je potem zagotovo ne bi pojedel, Robert je fotkal in mail čekiral, jaz sem pa počasi (saj veste, leta in izkušenost) zadevo spekel in z užitkom pojedel. No, malce sem moral Klemija odganjati, ki je nagajal, fovšen, ker je bila moja boljše spečena od njegove, poskušal mi je apetit odvzeti s primerjavo hrenovke saj veste s čim, a se nisem dal. Sem bil lačen.

Vmes sem dragi prijateljici, ki danes v nedeljo praznuje okroglo obletnico, čestital predrojstni dan in se spomnil, da sem ji obljubil vožnjo z Ladkotom, ko bo še dvojka spredaj in obljubo hitro razširil še na divja trideseta in se je strinjala, potem smo se pa odpeljali domov. Kar je vedno težava, ker nikoli ne vemo, kje smo in še manj, kam bomo prišli.  A smo bili tokrat še relativno zgodaj pri Robertu na kavi, le fotk za moje pisanje mi ni mogel poslati, ker je sosed izklopil wi-fi (ki ga ne zna zakleniti) ali pa je na ruter vrgel jopico. Kakor koli, ko sem prišel domov, so me pa že tudi fotke čakale, ker se je ruter očitno resetiral ali pa je Krsto že snel vse tiste porniče, ki so zapacali linijo,  kdo bi ga vedel …

Na koncu pa še besedico za mojega prijatelja gozdnega inšpektorja Boruta: Borut, nobenga postopka spet, saj veš, da lažem ko pes teče, imam uradno, s štemplom!

Zadnjič ob kavi sem prijateljici omenil, da ko sem napravil to in to, da mi je bilo pa ful nerodno. In je bila pristno presenečena, da meni pa že nikoli ne more biti nerodno! Pa sem se malo zamislil. Ja, človek, ki napravi toliko neumnosti (katerih je res toliko, da se jih je že oprijel izraz “šinizem”!), bi verjetno že moral dobiti debelo kožo. A jaz je ne. Sem podoben tisti zlati ribici v okroglem akvariju, ki naredi en krog, se za trenutek zaustavi, se vpraša, če je že naredila en krog in ker se ne spomni, si reče “ah, kurc, bom pa še enega” … Največkrat se v nerodno situacijo seveda spravim sam in potem lahko krivim le samega sebe, če mi je nerodno, zadnjič pa me je v zadrego spravil moj tovornjaček na treh kolesih. Namreč, sem se kot vsako dopoldne peljal v Gogo na kavo in moral skoraj na vrhu kandijskega klanca, malo preden se zavije na kandijski most, zaustaviti zaradi kolone. Zaradi nekakšnih vaj v centru mesta je bila gneča popolna, ko se je končno toliko sprostilo, da bi lahko speljal, se je nekaj pokvarilo. Mi je kar vroče postalo, res. Sedel sem v tistem majcenem vozilcu, zaradi katerega se mi že itak vsi smejijo (evo, zaradi tega mi pa res ni nerodno!) in privijal gas in vse, zgodilo se ni pa nič. Mislim, mašina je rulila pod visokimi obrati kakor pobesnel bik na steroidih, premaknila se pa zadevica ni niti za milimeter. In sem moral izstopiti, kaj sem pa hotel. In mi je bilo nerodno, priznam. Sem napravil kolono, ki ji sploh ni bilo videti konca. Saj tovornjaček je majhen in lahek, to že, a sam ga kljub temu nisem mogel poriniti na pločnik. Sem z znaki poprosil prvega modela, ki je sedel v avtu tik za mojim vozilcem, a so mu solze tako špricale iz oči, da mojih znakovnih prošenj niti opazil ni. Jasno.

Potem je mimo prineslo po pločniku enega strička, ki je radodarno posodil dve roki in sva crkovino porinila na pločnik, potem pa sem jo ucvrl v mesto, kar so me nesle noge, ker sem bil verjetno v obraz rdeč ko kuhan rak. Ker se mi je režalo kakšnih sto ljudi, ujetih v gnečo, ki itak niso imeli početi kaj drugega kakor se zabavati ob moji nezgodici …

Sem počakal, da je padla noč (in vmes vsem, ki so opazili moj kot s helikopterjem parkirani tovornjaček in me klicali, kje sem, razlagal, da pač doma, avtomobilček pa da je pokvarjen), potem sva z Robertom odšla po njega. Saj to res ni raketna znanost, potegniti eno vozilo, problem je, če to vozilce nima ničesar, za kar bi navezal vrv. Ker sem jamar in ker znam zavezati vrv okoli drevesa, sem jo pač navezal kar okoli kabine, jebiga. Saj je menda dovolj trdna, da bo zdržala, sem domneval. Trdna je bila, to že, a ker je šla vrv tudi okoli vrat, vstopiti v vozilce nisem mogel …

Naj skrajšam dolgo zgodbo – z Robertom sva crkovino potegnila do doma v veliko veselje naključnih pasantov in mimovozečih, verjetno sem jim več ko samo en dan popestril, malo mu zamerim le to, ker ni hotel potegniti več ko 30 km/h. Imel sem namreč redko priložnost, da svoje vozilce nateram prek 60 km/h, kolikor je zdaj rekord, a je na koncu zmagala (Robertova, seveda) pamet …

Potem sem poklical zdravnika Stibrota, ki je ugotovil, da je zdrsela kuplenga in da jo bo potrebno zamenjati. Sem jo že naročil in do prvega snega bo bolidek usposobljen, da bom lahko preskusil snežne verige!

Je bilo kar zanimivo, polno jamarjev, jasno, verjetno tudi kaj civilov, je trajalo in trajalo (in bi, če bi vprašali večino, lahko trajalo do jutra), po pričakovanju so najbolj vžgali Klemnovi filmi, kjer se Suki in jaz zatikava in padava in kolneva in jokava … Saj ni pomembno, da profiji odkrivajo kilometrske jame s kapniki, da se Postojnska jama skrije, da le padeš ali se zatakšneš pa je žur … Kar me je spomnilo na mojo drago sodelavko, ki je bila ves dan, VES dan tečna, da človek ne ve, ali bi jo ustrelil ali kaj, ko VES dan hodiš okoli nje kot po jajcih in ji poskušaš ustreči pa ne gre in ne gre in nič, kar narediš, ni prav, potem pa stopiš nerodno na robnik pločnika in si zviješ nogo in njena slaba volja čudežno izgine in je smeh in dobra volja, ti si pa pravzaprav vesel, čeprav te noga boli, ampak to je že druga zgodba …

Na koncu jamarskega večera še kozarček in narezek in čvek in smeh! Pa predsednica kluba Tanja mi je dala roko (in med nami jamarji roka nekaj šteje!), da bo naju s Klemijem spremljala v Cink križ – do dna. Se ga veselim in hkrati bojim, to bo moja iniciacija in dokaz, da sem pa zdaj že taprav jamar, če se spet zataknem, pa pošljem vse v maloro in grem ovce past … Cink križ z dvema ožinama smo idioti poskusili do dna udarit, ko še niti jamarji nismo bili, drugič smo ga poskusili dol udarit, ko smo že bili jamarji, a nismo imeli izkušenj, tretjič sem bil dol z Anžetom do dna vhodnega brezna (110 m), pa ni pustil v ožino … Evo, zdaj bo šlo do dna, pa če ne pridem več ven! Bodo pa reševalci z dinamitom prišli!

Fotki sta seveda Robertovi …

Vse o tem in še več v Klemnovem trailerju …