Nič nas ni strah, ko je Grdin z nami!

Pisal sem že o tem, kdaj in kako sem spoznal Tomaža Grdina, ko je še računalniške igrice igral, namesto da bi v šolo hodil, ko je bil še svetovni prvak v štopanju in je potoval po Sloveniji le z dvignjenim palcem, tudi v kurbarijo je recimo iz Novega mesta v Krško skočil le par minut prej, kolikor je povprečni voznik potreboval za to razdaljo (in ni zamudil!), potem je napredoval in se je iz Murske sobote v Novo mesto pripeljal z avtomatikom, za kar je potreboval le nekaj malo manj kakor cel dan in je prvič padel šele pri krajevni tabli našega mesta, bolj na široko je pa samo en teden hodil, znal me je zabavati pet ur skupaj na avtobusu in ga ni motilo, da je njegovo oponašanje živali (predvsem grozljivo kruljenje prašiča, ki ga peljejo pod nož!) potegnilo čisto vse živce vsem ostalim potnikom, za stavo je znal v enem grižljaju pojesti ogromen sendvič (žal te fotografije nimam) ali pivo spiti v nekaj sekundah, z zobmi dvigati stole ali pa z džezvico sveže skuhane kave priti v moj avto, ko sva ob štirih zjutraj odhajala v gore in z nekaj premalo kuhanimi jajci, da sva potem driskala do vrha …

No, potem je postal fotograf. Dober fotograf. Nekaj najbolj legendarnih ParkXtremov sem z njim naredil. In ga večkrat uporabil za svoje potrebe. Recimo, potreboval sem fotko svojega sina za revijo Mama in sem poklical njega. Je prišel, še dolgolas, z ogromnim fotoaparatom, da se ga je Gašper kar malo bal. Pa še ravno vodene koze je imel … No, ker je Tomaž velik poznavalec fotografiranja in se znajde v vsaki situaciji, je pustil, da se je Gašper zaigral in ga je počakal za grmom ter potem nenadoma skočil pred njega, da bi ga presenetil za dobro fotografijo. Rezultat je legendaren, lahko si  sami ogledate, kako je videti zadovoljen otroček pri igri …

gapi1

Zakaj toliko blebetanja o prijatelju? Ker je ta bumbar še vedno povsem, POVSEM isti! Res. Danes sem hodil proti Gogi, ki se nahaja poleg Rotovža, pred katerim je nekaj stebrov. Zatopljen v pomembne misli nisem bil pozoren na okolico, a mi je nekaj vseeno pritegnilo pozornost. Nekaj, kar ni bilo povsem običajno, nekaj, kar se ni skladalo s krajem in časom, v katerem sem bil. Rahlo sem upočasnil korak in še ne zelo pozorno pogledoval proti Rotovžu, ko sem spet opazil nekaj čudnega. Ustavil sem se in zmedeno opazoval, kakšnih 10 m od stebrov. In med temi stebri se je nekdo bliskovito premikal, z avtomatsko puško v roki ter pri tem pazil, da je bil ves čas v varnem zaklonu. Pa jebemutristokosmatihmedvedovnazaj, saj če bi se sprehajal po Iraku ali Afganistanu, bi človeku takšno vedenje še ne padlo v oko, sredi Novega mesta pred mestno hišo pa … Me je kar malo strah postalo, ker sem najprej pomislil, da kakšen pacient ni vzel medicine in je raje vzel puško in da se je tovrstno predvsem za Ameriko vedenje končno preselilo tudi k nam, ko sem končno spoznal Tomaža Grdina. Evo, najprej sem se ustrašil. Saj vem, da fotografi glih nimajo vseh koz preštetih v glavi in da jih le tanka črta loči od tovrstnega vedenja, a da se bo to zgodilo prav Tomažu?!?!

Stopil sem do stebrov in sva se nekaj časa lovila in igrala skrivalnice, ko sem ga končno zasačil in zaustavil. In se skoraj uscal od smeha, nič ne tajim. Človek je imel namreč v roki fotografsko stojalo in je bil popolnoma v Rambo filingu. Še en takšen blazen nasmešek si je na obraz narisal! Pa sem še jaz v filing padel in napravil par fotk, da so se naju ljudje na široko, ampak res na ŠIROKO ogibali, če so imeli opravke na občini, so jih pač prestavili, varnostnik pa se niti pokukati ni upal ven! Na srečo so potem iz mestne hiše prišli neki pomembneži, ki so naju nagnali, preden bi še bolj v film padla in sva šla vsak svojo pot. Ampak meni je pa fotografija ostala!

mas-din

Da pa ima Tomaž še vedno dober občutek za slikanje otrok, pa dokazuje še povsem frišna fotografija Gašperja, ki jo je naredil kakšen mesec nazaj! 🙂

250809_1903_mg_3477

5 thoughts to “Nič nas ni strah, ko je Grdin z nami!”

Comments are closed.