Ivice jel ti voliš svog tatu?
Ne volim!
A zašto?
Jer je stalno na službenom putu i nikad ga nema doma!
Jel voliš svoju mamu?
Ne volim.
A zašto?
Pa ona je stalno sa susjedama na kavi i nikad je nema doma.
A koga ti voliš Ivice?
Hrvatsku nogometnu reprezentaciju. Oni ne idu nigdje!
Nekajkrat sva se srečala, z Vančem sta bila namreč prijatelja in soplezalca in smo parkrat skupaj pili, pa na Kredarici sva se parkrat srečala (in enkrat malce sporekla), pred leti pa sem z njim intervju naredil, ko je preplezal južno steno Daulagirija.
Na vprašanje, če ima kakšno posebno obleko (mislil sem, če je high tech pa to), je odgovoril: Ja, uni k mi delajo obleko, mi nardijo zadej zadrgo in ko sem na pot, sam zadrgo odpnem na gorateksu in gre do riti. Če sem v ledu, pač zabijem cepine v led, počepnem in dum, dum in je stvar rešena. V El Capitanu pa sm se prjev za gurtno in primem še za hlače, da še sebe ne poserjem in je stvar rešena. Saj je isto kot pr domačih vecejih, sam da te tle še račka pozdrav, tam je pa ni …
To vprašanje in odgovor potem mislim da nista bila objavljena, pa saj niti ni pomembno. Danes sem Klemnu zaplenil njegovo Ni nemogočih poti in jo še enkrat prebral. In fotke pogledal desetkrat. Ja, bil je car! Mislim, je car! Pa naj se nogometaši, ki so se uspeli uvrstiti (evo, jebiga, pozabil, kam so se uspeli uvrstiti!), u rit ugriznejo …
Sem vstal danes malce bolj zgodaj in takoj po dopoldanski kavi in ostanku Sobotne prijel za sesalec, malo kasneje pa še za lopato in Gašperjevo sobo očistil najhujše nesnage. Je trajalo malo dlje, ker je bil poleg in nisem mogel kar vsega v smeti, sva delala selekcijo, kar je na koncu rezultiralo le v dveh polnih vrečah za smeti …
In ker sem bil tako priden in ker sem tudi kosilo s tekom pojedel in na koncu nisem pozabil pohvaliti preljube mi soproge za trud (ob nedeljah vedno kaj novega skuha po receptih z interneta in vedno vedno se ne posreči, se verjetno kakšna napaka ali zatipk vmeša ali bogsigavedi kaj …), je popoldne dovolila, da grem z Robertom v jamo.
No, saj prepove nikoli ne, to že moram poudariti, zna pa grdo gledati in slabo vest vzbuditi, zato je izrecno dovoljenje zame, ki sem rahločutna duša, več ko dobrodošlo! Sva se pa z Robertom na pot odpravila malce kasneje kot načrtovano, ker je tudi on pospravljal (džezvico za kavo je moral recimo z dvema rokama odlepiti s pulta, cimrov pisker z juho iz prejšnjega meseca je pa po stanovanju lovil, ker je plesen že noge dobila in bežala ipd!), a sva bila v Rogu še pred temo.
Odločil sem se, da greva kar v Cink križ, saj je pobec že dovolj natreniral, Veliko vratnico je že žime plezal, kar ni dobro. In sem kar zadel, priznam. Je bil spet adrenalinček zanj, pa malo pričakovanja in nestrpnosti, tudi tesnobe in strahu ni manjkalo, kakor je kasneje priznal. A mu je šlo dobro. Bolj je hecalo mene, ker pritrdišč nisem vseh našel in sem se vmes še gor in dol podil, na dnu pa prijatelju res z veseljem čestital. To ni tako majhen mačji kašelj, res. OK, saj je Veliko Vratnico splezal gor in dol po trikrat, a tukaj gre bolj za psiho. Se spomnim, kako je mene navijal Cink. Pa Čaganka. Sem Cinka splezal trikrat gor in dol in bil prepričan, da bo Čaganka zame mala malica, ker je samo za dva Cinka globine, pa to ne gre tako! Ko se človek odpravi prvič v najglobljo in najbolj razvejano in največjo Dolenjsko jamo, psiha igra veliko vlogo. Sem se matral ko žival in ven pokukal z zadnjimi atomi močmi, kar pošteno priznam, sem že mislil, da sem softič postal, potem sem pa drugič Čaganko obiskal v njenih najglobljih nedrjih s čisto malo prelitega potu … OK, mogoče zaradi tega, ker sem na dnu padel v jezerce in me je potem tako hladilo, da se še švicati ni dalo, a to je že druga zgodba …
Kakor koli, Robert se je izkazal odlično. In ko je na dnu prvega brezna z ne dovolj spoštovanja opazoval ožino, za katero sem jaz skoraj eno leto zbiral kilometrino, znanje in predvsem pogum, da sem jo premagal, sem mu kar vrgel transportko na tla in predlagal, da poskusi. Transportko zato, da se ne bi zgovarjal, da je blato …
No, in sem v njegovih očeh opazil tisto, kar je bilo verjetno tudi v mojih kar nekaj časa – spoštovanje in zavedanje lastnih sposobnosti. In se je nasmehnil in zavrnil ponudbo z besedami, da bo prej še kakšno manj ozko ožino dol vrgu, preden Cinkiju poskusi vzeti luknjico … Kar je pravilen odnos. Jaz sem se v tisto luknjico tolikokrat zarinil in poskusil in se tolikokrat zataknil, da niti prešteti več ne morem, a jaz sem jaz, kar rinem. Kaj pa jaz vem kaj je nevarnost in odgovornost, lepo vas prosim …
Čak, ne mi govort, sej vem, najprej tle sledim temu, pol …
Uuuuu, faaaaak, huuuuudu, ka tle not se gre naprej in dol?!
je praznoval rojstni dan. In kot se za takšen dogodek spodobi, se je zgodil nekje v globoki hosti, s kar nekaj ognji in količino mesa, ki bi zadovoljila potrebe za dva tedna za pol Etiopije, praznujočih in pijočih je bilo malo morje. Ker je Suki aktiven jamar, smo mu za darilo kupili jamarski plezalni pas. Da pa mu ga ne bi dali kar tako, v vrečki, smo kupili še lutko za napihnit. Mislim, jaz sem jo kupil. Oziroma, mene so zadolžili, da jo kupim. In ker nisem bil še nikoli v erotični trgovini (za on-line shoping pa ni bilo več časa), sem se sprehodil čez pol telefonskega imenika mojega telefona, preden se je zgodil čudež in sem dobil spremljevalca. No, pravzaprav sta se zgodila dva mini čudeža. Ko sem prišel do priimka na S in sem poklical Stibriča, sem ga dobil v knjižnici. Zakaj je to čudež? No, koliko avtomehanikov pa poznate, ki zahajajo v knjižnico?! Drugi mini čudež pa je bil, da je nemudoma pristal, da me spremlja, pa še soprogi se je mimogrede pohvalil, da gre z mano v fukšop.
In je res prišel in sva se res odpeljala do Žabje vasi. Če veste, da sem že jaz pravi dedec, Stibro pa je za ene dva mene (po širini bolj ko po višini!), potem si lahko predstavljate sliko, ki jo je uzrla prodajalka, ko sva vstopila in sem v hipnem navdihu prijateljčka prijel za rokico v velikosti lopate in jo povsem resno vprašal, če imajo za mojega partnerja kakšnega lulčka. No, Stibro je ogorčen protestiral in takoj povedal, po kaj sva prišla, a ko smo hodili proti policam z lutkami, si nisva mogla kaj, da ne bi prijela vsak silikonski zizek in plastično luknjico, le tičkom sva se bolj ali manj izogibala … Tam imajo toliko stvari, da bi človek mimogrede pustil celo mesečno mezdo, a sva bila disciplinirana in sva kupila le tisto, po kar sva prišla. Potem sva si privoščila še kavo v sosednjem lokalu (ne erotično, jasno!) in odbrzela vsak proti svojemu domu.
Že med vožnjo domov me je dohitel Robertov klic in ko je izvedel, kaj vozim, je bil nemudoma pri meni, da sva zadevo napihnila in si ogledala. Robert je seveda fotkal, čeprav ne vem, kaj sem si mislil, da sem mu to dovolil, ker če bom kdaj iskal resno službo, je seveda ne bom našel, če se kakšna od teh fotk znajde v javnosti! No, zadevo sva napihnila in bila razočarana, ker je seveda neugledna do amena. Iskreno upam, da ne obstajajo ljudje, ki dejansko skačejo po tovrstni plastiki! Jaz si bom eno kupil za poleti za v bazen, da bom sosedom popestril dan, le da si bom kupil Porky Paulino, ima več zraka v sebi …
Kakor koli, sva jo spet izpumpala, pobrala še Ingo in vsi trije smo pičili proti Rogu. Inga je zadevico spet napihnila (še dobro, da ji nismo dali za napihit moško lutko!), da smo ji lahko nataknili jamarski pas, potem sva se pa midva s plastično bejbiko malo zabavala. Saj je majhna, res, imam na sumu, da so jo delali po Inginem muštru, le da ima ta plastična zadeva bolj spedenane noge kakor Inga … Policistov ob cesti ni bilo, čeprav sem sem si prav želel, da bi nas zaustavili. Saj proti zakonu menda ni imeti air bag v naročju, ali pač?! 
Dobro, da ne dolgovezim, smo se pripeljali gor, darilce dali Sukiju (ki se je rubber Inge iskreno razveselil, čeprav sprva sploh ni opazil pasu!), kaj je pa potem z njo delal, pa ni podatkov. Ker je bilo alkohola preveč za vse, na srečo je bilo pa mesa tudi več ko dovolj in masti torej tudi, ker sem pozabil kupiti lubrikant, ki je menda za tovrstne zadeve nujen …
smo se podali na lep izlet. Vreme je bilo božansko, a ker smo včeraj klobase (malce zažgane in zoglenele, to moram žal povedati) jedli šele ob pol enih zjutraj in potem še malce pili in debatirali in zaspali okoli druge ure, budilke ob 5h zjutraj nihče ni resno jemal. Sem jo prestavil na pol šest, pa se je zgodba ponovila, šele nekaj čez šest smo vstali in pokofetkali, hoditi pa začeli šele okoli pol osmih …
Ves čas navzgor, jasno, je kar šlo, smo drug drugega blefirali, kakšni carji smo … Sonce je peklo ko milijon mater, s sabo sem imel na srečo etui za sončna očala, sončna očala pa v avtu …
Ljudi skoraj nič, je že tako, da so ali zapečkarji ali navijači, ki so dan poprej preveč navijali … Aja, tudi B5 se je izneveril, napor pa to, ki ga njegov salato konzumirajoči organizem pač ne prenese, če bi bil normalen mesojedec kakor ves ostali normalni svet, bi tukajle zdaj zrli v lepše fotografije …
Gor na sončku najprej čaj, nato kavo in radler in nato ričet, dol kot rakete, vsaj na začetku, dokler sonce ni zašlo, potem bolj počasi in z rahlim stokanjem. Se nam ni več ljubilo farbati drug drugega … V dolini malo pred Mojstrano pa še ena domača gostilna z zeljem in pečenicami in ajdovimi krapi. Vse domače, jasno, z ocvirki, za piko na i!
Priporočam. Tako gostilno kakor kakšen občasen izlet …
Pa me že ni! Sam še zimske gojzarje, nahrbtnik (ne pretežak) in klobase za danes, pa me že ni več. Spanje v snegu je kul za stare kosti, pravjo, a da ne nakladam preveč, sam še enter prtisnem in pššššššššššš …
Kurac, ni blo dovolj, da smo nekaksno nogometno tekmo po radiu v avtu poslusali (ok, saj je bilo kr zanimivo poslusati meni povsem novo terminologijo, naucil sem se recimo, da imamo ljudje tudi udarno nogo!), ko smo slovenci hecnih priimkov dali gol, ni bilo sans, da ne bi ustavili na Jesenicama u prvem kaficu s tv. Mah, ok, sej je kr zanimivo opazovat ljudi okoli mene, kako zivcno skacejo ob vsaki kukr priloznosti. Jaz tole tipkam na telefon in se kratkocasim z mislijo, kako carsko bi bilo, ce bi kelnarca prisla par minut pred koncem, da zapira … 
spletna kamera s Kredarice …
Ko od prijateljčka dobiš tak mail, seveda ne moreš reči ne.
V četrtek bo ubijalsko vreme! Ti, jaz, … hribi … Kaj praviš? Jaz imam v sredo zvečer sestanek v LJ, pa šibava zvečer v hribe, v četrtek zjutrej gor, zvečer pa domov. Imaš čas?
Itak da ga nimam in itak da si ga bom vzel. Vmes sta se odpravi pridružila pa še Gregor in B5, ki sploh še ni bil gor in bo torej nekdo po pičkici s štrikom dobil, ampak o tem itak kasneje …
Bil sem malce nervozen, ne bom nič tajil. Plovilce ni hotelo vžgati. Ker nima koles, ga poriniti ne moreš, zato smo ga je zagnali na kable. Motor je zarohnel in Aleš je odpihal na ogrevalni krog, sam pa sem v senci mencal kot majhen otrok. Ko je rdeč v obraz elegantno zaustavil ob meni in lahkotno skočil ven, sem bil v hipu noter. Vozilce je asketsko, ima le kolesarsko krmilo in ročico za plin, a to zadostuje. Stisnil sem ročico, kakršno ima kolo za zaviranje in motor je ne premočno zarohnel. Vetrnica se je zavrtela hitreje in hovercraft se je dvignil kakšnih dvajset centimetrov. Pravzaprav je zalebdel. Aleš ga je parkiral tako, da je bil pred mano dolg travnik brez dreves. Stisnil sem ročico do konca. Hovercraft ni poskočil kakor z ostrogami spodboden konj, temveč se je počasi in kakor nejevoljen začel pomikati naprej. Pa malo levo in malo desno. Čedalje hitreje. Začutil sem veter, seveda ne v laseh. In lahkotnost. Kot bi letel. Trava je drsela pod mano. Nobenih tresljajev. Božansko. Hitrost se je povečala. Nagnil sem se močno desno in napravil dolg zavoj z bočnim drsenjem. Kot bi vozil avtomobil po poledeneli cesti. Za hip sem se nagnil levo in zapeljal naravnost. Po celi dolžini travnika. Še enkrat: božansko. Letel sem. Sicer ne vem, kaj se mi je cmarilo po možganih, a kar naenkrat sem spoznal, da se z veliko hitrostjo (morda 60 km/h) približujem skavtskemu taboru. Pred šotori je stalo kakšnih dvajset otrok in z odprtimi usti občudovalo nenavadno vozilo. Ni še bilo nevarno. Nagnil sem se levo, da bi odvil, začel sem že bočno drseti, ko sem si, ne vem zakaj premislil in močno obremenil desno stran ter krepko obrnil krmilo. Saj verjetno je izgledalo lepo in elegantno (in nadzorovano), ko sem švignil meter ali dva od šotorov in so mi nekateri kazali dva palca v zrak, a sem nadvse pogrešal kakšno zavoro. Res. Ali pa sidro. Ritnice sem moral močno stisniti skupaj! Napravil sem še nekaj krogov, na varni razdalji od ljudi in dreves, dokler nisem dobil občutka. Oziroma sem vsaj mislil, da sem ga dobil. Nekje na sredini travnika je ležal Branko in mi mahal, naj peljem mimo njega po levi strani. Nič lažjega. Za dobro fotografijo sem spet stisnil plin do konca in nameraval elegantno in z resnim obrazom poleteti mimo njega, a ker seveda nisem profesionalni voznik hovercrafta (in ničesar drugega, žal), sem si zadnjih nekaj metrov spet dajal toliko opravka s tem, da ga nisem direktno povozil, da fotografije zaradi izraza na mojem obrazu niso uporabne. Branko pa nič. Hotel je, da peljem mimo njega še po drugi strani. In spet ista zgodba, samo da je tokrat ugotovil, da je samo od sreče odvisno, ali ga bom povozil ali ne in bi bilo zanimivo fotografirati tudi njega …
(jah, recikliram, a je trenutno preveč posla, da bi neumnosti počel, bo treba počakati do četrtka, ko se s Klemijem in Gregcem javimo s Triglava …)
je rekel Jože in si z glisto zavezal čevelj, sta si verjetno mislila Robert in Krsto, ko sta (že petnajstič) pozabila poklicat človeka, ki preveri plinsko peč, da jo lahko zakurblaš in si nabavila električni radiator, da ju ne zebe. In ko sta ga že zakurblala, iznajdljiva kot sta, nista pustila, da samo tam neki zrak greje, temveč sta še perilo posušila in večerjo pogrela, na koncu je Krsto pa še Robertovo sobo posesal, ker je (spet) po nesreči otresel čik na tla. Te fotke pa žal nimam, ker sem se preveč smejal, hkrati sem se pa tudi bal, da bo model že enkrat pogruntal, da mi Robert vsakič, ko Krstota ruknem, da čik pri njemu na tla otrese, pol kavico plača …
Aja, kaj bi si vi mislili ob tem stavku: Ejga, cimer, zdej mi boš pa spet kr lepu mau posesov, jebaj ga!
Aktualni komentarji