Damijan Šinigoj

Ja, takšen sem, včasih se pohecam na račun drugih. Ne, res. Saj vem, da je težko verjeti, a kljub temu … Sem zadnjič Stibriču, ko sva čakala na rdeči luči semaforja in je bil on za volanom, rekel, da je zelena in je model potegnil, kot bi bila zares zelena. Ponavadi vsi samo kukr hitro prestavijo v prvo in preden speljejo, še pogledajo na signalizacijo, on pa nič. Kar gasa. Mi je bilo malo nerodno, ko me je očitajoče gledal in še bolj, ko me je vprašal, kaj bi bilo, če bi bil na drugi strani policist. Sem ga potolažil, da bi takoj in nemudoma priznal, da sem ga jaz zafrknil in se je pomiril, nisem mu pa povedal, da policista to kaj dosti ne bi zanimalo in da bi v najboljšem primeru pač oba kazen fasala. On definitivno višjo ko jaz …

A to so že detajli. Poskušam nategniti tudi Roberta, a se model že predolgo druži z mano in ne gre. Vpijem sredi križišča, naj pazi, pa tudi trzne ne, mu gretje sedežev skrivoma našponam na ful, pa mirno ugasne brez očitkov … Mah, brez veze. Ampak. Ja, vedno je kakšen ampak. Sva šla danes v Čaganko. To je naša najbolj zafrknjena, zahtevna, globoka, razvejana in dolga jama. Ko sem mu to predlagal, me je samo mirno vprašal, če se mi zdi, da je že pripravljen in sem ga pogledal v oči in se mu mirno zlagal. Da je. In je verjel. Ne, saj se mu nisem zlagal, jasno. Toliko sva v zadnjih mesecih prejamarila, da je več ko pripravljen. In sva danes zjutraj pičila proti Črnomlju. Začuda sem vhod v jamo iz prve našel in sem se kar sam po hrbtu priznavalno potrpljal, potem sva se pa spustila v njeno nederje. Sem ga psihično dovolj dobro pripravil, na vse težave sem ga opozoril in mu tudi po pravici povedal, kje mu bo hudo in kje se bo malo pomatral in nama je šlo super. Še bolj ko super, da mi je kar malo dolgčas ratalo. In sem ga parkrat pohecal. Enkrat sem začel vpiti, da naj pazi, za božjo voljo in se je čist usral, da kaj za vraga je narobe in sem mu po pravici povedal, da je v zraku. Pa večkrat sem prestrašeno skočil ali zavpil ali zabogal ali zavzdihnil in je vedno prijel. Ja, bila sva na terenu, ki mu ni bil povsem domač in je bil lahek plen, tako da sem se kmalu naveličal! Sva prišla do Klepčeve ožine in do malo manjšega jezerca (ali večje luže, kakor hočete) in naju je bilo zanimivo opazovati, kako sva jo prečkala. Namreč, njemu pušča levi škorenj, meni pa desni, in sva oba skakala po tisti luži po eni nogi …

Vmes sva enkrat še sendvič čvaknila in kofe iz termovske spila in enega pricinila, potem pa kar do dna direktnga. Sploh ni bilo preveč zahtevno, je pa res, da nisva šla dol delat, širit kakšno ožino ali kaj in nisva bila ne obtežena ne obremenjena … Na dnu sva še enega pricinila in potem požimarila proti izhodu, je šlo kar dobro. In hitro tudi. Sva še dan ujela, da sva se lahko v miru preoblekla, zakurila in – nikoli ne uganete – spekla bloške klobase. So teknile, res.