Damijan Šinigoj

je Robert pisal božičku, ker si je zaželel jamarski kombinezon. Klemi in jaz sva pisala za podkombinezona (brez posebnih ojačitev, po možnosti le s havbo za kakanje na riti), Gašper pa za opremo za tajski boks, ki ga zdaj že nekaj časa pridno trenira. Robert je dobil kombinezon pod smrekico (z razširitvijo žal samo zadaj, za plenico), Klemi je dobil podkombinezon brez havbe zadaj a vsaj z zadrgo spredaj in je kmalu odvihral domov, ker naj bi prišla na obisk Mila Jera in jo je hotel presenetiti v novem autfitu (jp, v teh letih je že potrebno poskrbeti za dodatne stimulanse). Moj podkombinezon je super, samo me noben ni fotkal, ker so bili vsi, ki bi lahko pritisnili, preveč zaposleni z odpiranjem daril, Gašper je bil še najbolj zadovoljen. Je bil seveda v sekundi in treh desetinkah opremljen kot se spodobi za borca in je Robert rekel, naj ga malo pritisne. Ker je tak bolj majhen pa to in je mislil, da je to hec in je Gap malo zamahnil in je Roberta Pogumnega kmalu smeh minil in je šel s kukr “sej me nč ne boli” izrazom raje ven na vrt na kofe, pa še pecivo je za povrh dobil od Monike. Ki je božičku pisala za nov telefon in je mimgrede še od Roberta in Klemija telefonske pobrala, ker smo menda ves čas skupi in če me bo kdaj potrebovala in ne bom dosegljiv, da bo katerega od teh mojih namišljenih prijateljev lahko poklicala. Klemi ni hotel peciva, ker je od Primčija kukr malo virusa gripe staknil, a ga je z miljavžent arcnijami ugonobil. Toliko brez recepta in “pred uporabo se posvetujte z lekarnarjem” pilul je čvaknil, da je pobil še vse svoje tadobre bakterije in se ni počutil glih najbolj pri moči za žvečenje peciva, ker pa je bilo videti okusno, si je enega zaželel za domov, za zjutraj, ko bo že boljši. In je Monika malo grdo pogledala (ker ko je prišel, ji je naročil kavo brez mleka in deci soka deci vode kukr v gostilni!) in se je vdal, da bo raje kar jutri dopoldne spet prišel in je bil mir v hiši. Potem pa, ko je še mene moja soproga malo postrani pogledala, ko sem ji povedal, da z Robertom peljeva mojo sestro in njeno boljšo polovico v polnočnično jamo, se je Klemi še enkrat opogumil in Moniko povprašal, da če bo on še vedno lahko imel svoje stvari v moji garaži, če se bo ločila od mene. Mislm, ta mladina! Še dobro, da je ura zvonila in je tekel domov podkombinezon oblečt in Jero počakat. Nekako sem si ga predstavljal, da je helikopterčka delal (saj veste, daš propelerček iz hlač in vrtiš!), a čisto zares ga ne vidim v tej vlogi …

Potem sta pa še seka in Dejan prišla in smo pobasali opremo in base (in, ja, spet smo moja drva v hosto peljali, čeprav mi je Suki nabrusil sekiro!) v Ladkota in pičili v jamo in je bilo za naju z Robertom zanimivo, ko sva opazovala, kako se povsem nov kombinezon maže, za Jasno in Dejana pa adrenalinsko in naporno in je predvsem Dejan nergal in švical in bogal, a ga je okoli treh zjutraj, ko so bile basice pripravljene, spet obiskala dobra volja in smo se razšli zadovoljni. Skoraj kakor Suki, ki se mu je draga vrnila za čez praznike in ga ni za od hiše odlimat niti za tri minute!

Aja, pa stric doktor Stibrič je Ladkotu zavore popravil, smo lajtngo zadnjič odtrgali. In so se v delavnici zabavali na moj račun, da če imam olje v motorju ali ne in sem šel staviti, da ga imam, saj je prejšnji teden ravno nekaj popravljal pri njih in so še olje dolili, a sem stavo izgubil, ker je vmes olje nekam odteklo …

In zdaj se vsi, ki so bili včeraj z njim, tresejo. Razen mene, seveda, ki sem se cepil. Ampak to ni bistvo. Bistvo je, da sem vedel, da bo fasal gripo. Zakaj? Zadnjič je enkrat prišel na kavo v Gogo in povedal, da je prejšnji dan videl tri mrtve srne. Ki jih je povozil vlak. Primči se je pa s psom sprehajal in jih je tako po naklučju odkril. No, bolj prav bi bilo povedati, da mu je pes ušel, on pa ga je lovil in med tekom razmišljal, kako mu bo glavo odtrgal. In na ta način pritekel do povoženih in raztrganih treh srn. Je mimogrede pozabil, da mora psu odtrgati glavo in je raje trupla srn fotografiral s telefonom. Ima dober telefon, je direktor neke vrste. Dobr, firma bolj šepa in ni glih neke plače, a je prišparal iz prejšnje firme. Kakor koli, telefon je dober in fotke so bile tudi dobre, tako da sem lahko takoj videl, da so tiste srne bolj podobne kozam. Pa ne, da sem že kakšno mrtvo srno ali kozo videl od blizu, ampak če človek gleda discovery channel dost pogosto, se ga kej tud prime. In sem mu seveda povedal, da so tiste srne bolj koze in mu je malo nerodno ratalo, še bolj pa potem popoldne, ko ga je poklical jager s traktorjem, ki ga je Primči dan prej alarmiral, da mora divjad pobrati, in ga okurcal, da on jager koz že ne bo pobiral, da je on jager bolj za srne. In ga, on jager, mimgrede vprašal še, kdo mu bo plačal traktorsko ogledalo, ki ga je razbil …

A Primči ni odnehal, je poklical še veterinarje ali koga že, sem pozabil, pa so ga tudi oni poklicali, da tiste povožene pizdarije ni na progi in kaj se z njimi zafrkava. In je Primči skočil v avto, da bi jim lastnoprstno pokazal crkovino, pa je ni bilo več. No, je bila, a ne na progi temveč malo stran, kakor so jo zvlekle lisice ali medvedi ali volkovi, ostanke pa je prekril sneg …

Ja, Primči je fasal gripo. Saj ni čudno, če pa ne loči crknjenih koz od crknjenih srn. In je verjetno mimgrede kje slučajno prijel za virus gripe, ker je mislil, da je vitamin. Ali pa kaj podobnega, kdo bi vedel. Ga bom vprašal, ko ozdravi in pride na kofe!

Evo Jurčka malo pred Aljaževim stolpom vrh Triglava. On je sklonjen, jasno, al ni čudno, da mimgrede kakšen virus faše …

Primči je človek, ki … Hm. Bere moj blog, med drugim. Včasih. A dovolj pogosto, da moram paziti, kaj pišem. Ker človek ima noge (danes sem jih potipal pri Milanu) kakor hlode! Res. Mislim, močan je kakor bik. Pa ne samo zaradi nog. Ampak, to niti ni pomembno. Je odhlačal pred časom v Ljubljano in bil tam nesrečen in je zategadelj pustil službo in bil malo nezaposlen in sva ga s Klemijem hotela razvedriti in sva ga z Ladkotom popeljala in ko se je človek poln adrenalina ves zadovoljen vračal v Ljubljano in pozabil, da ni več v hosti, ga je snel policist in mu naložil plačilo globe v znesku skoraj polovice plače, kakršno je prejemal, ko je bil še zaposlen … Ampak, pomembno je notranje zadovoljstvo, to itak vsi vemo in je tist dnar in tiste kazenske pike nekako prebolel, za kazen, ker ni bil pozoren na cesti, je moral pa še nama s Klemijem za pijačo parkrat dati, da ga bo izučilo … No, si je našel službo v mestu novem in našparal nekaj fičnikov, a ker v bolj švoh firmi nabira žulje, sva se ga s Klemijem včeraj spet namenila usmiliti in malce razveseliti. Če že božičnice ne bo, regresa za darila, potnih stroškov, hej, če celo plače ne bo, ga bova pa z Ladkotom malo popeljala, sva naredila briljanten plan in po dolgem času na njegovem obrazu spet uzrla sled rahlega nasmeška. Zmenjeni smo bili pri Milanu, zvečer, vmes sem pa še Mareta na gtalku ujagal in še njega povabil, ki ga tudi že dolgo vabiva, da bi z enim udarcem dve muhi ubila …

Smo se dobili, a je Primči tako kašljal, da se ga edino jaz, ki sem se proti gripi cepil, nisem bal in so ga ljudje poleg tega, da je firma švoh in mezda še slabša, skoraj izolirali. In se je odločil, da ne gre z Ladkotom. Mare je pa zagrabil, jasno, ker nesreča nikoli ne počiva.

Sva zatorej s Klemijem krenila proti tistim rovtam, kjer po tanovem snuje osnovno družinsko celico in čaka na štorkljo in naju je že pred blokom čakal. Imajo celo podzemno garažo, tako nobel so, sam se je neki rampa pokvarla, zdaj ko sneg pada in imajo vsi vozila zunaj, ampak to spet ni pomembno za tale zapis. Kakor koli, je Mare care sedel zadaj, kakor se za gosta spodobi in smo pičili. Sneg je še, ampak moker, in se je Ladko res izkazal kakor najhujša ruska životinja. Meni je rit ploskala, Mare pa nič! Se mi je kar zamalo malo zdelo in sem še bolj na hard vozil po še bolj na hard terenu, Mare pa nič. Mu je bilo kukr lušno, ni nič cvilil. Se mi je še bolj zamalo zdelo in smo zatorej, ker sem se še bolj hotel izkazati, najprej na enem hlodu nasedli, potem smo zdrsnili s ceste, potem nenadoma ceste ni bilo več, potem je bilo neko na hard blato ipd, Mare pa nič. In smo dali njemu za vozit.

Ko je najdu prvo, se je pa lušno začelo, ker so sproti še zavore odpovedale. Res! Kr nehale so delat. No, čisto na koncu so malo malo prijele, ampak Mareta to ni kaj dosti motilo, se je videlo, da je veliko avtomobilčke vozil na računalniku …

Ko je zazvonila budilka na njegovi uri (čas je pa preljuba mu soproga naštimala!), je izstopil, se zahvalil in odšel v posteljo, ker jutri majo nekateri šiht. Mare pa službo. Midva s Klemijem sva pa spet lačna postala in sva se brez zavor počasi odpeljala proti Hederi, ker sva pri Gzimiju, najinem lokalnem dilerju burekov, danes že bila in nama je bilo nerodno še enkrat ga obiskati, ker kaj si bo človek pa mislil!? In sva pri enem drugem lokalnem prodajalcu naročila kebab, piščančji, jasno in ko sva ga žvečila, gledala v McDonalds in debatirala o tem, kako je pa tisto pa res slabša hrana in takšne in podobne misli sva razdirala. Na koncu pa še vsak po en kupček podrla in se spet usedla v Ladkota, ki naju je brez zavor popeljal domov. Vmes naju pa niso policisti ustavili, ker bi jima zelo težko razložila, zakaj sva se na njihov znak ustavila 100 m nižje!

Ja, ladkota leta jebejo in greva jutri oba k stričku doktorju Stibriču, ki na srečo tudi moj blog bere in naju bo že pričakoval …

Robert ima nov hobi. Nabavil je tavelko spominsko kartico za telefon in zdaj snema vse odprave. Mislim, zakurblam Ladkota, on zakurbla video. In prilima telefon na vetrobransko steklo in se vozikamo. Ko se ustavimo, pritisne pavzo. Zadnjič je posnel tudi oblačenje za v jamo, je telefonček nesel malo bolj stran, da je zajel celotno območje, po 15 minutah pa potem človek pozabi, da se zadeva snema in se postavi pred telefon in izprazni mehur … Jebajga, če bi se človek spomnil, da se snema, bi curek morebiti usmeril po napravici in ji malce zmočil elektronsko črevesje!

Kaj počne s temi posnetki? Nič, včasih si pred spanjem zarola kakšen road movie, ki mu pomaga zaspati. Vsaj tako pravi. Sem poskusil tudi sam, a meni ne dela. Ok, snemam že, je prav adrenalinsko, ker ima Ladko trd volan ko miljonmater in ga z eno roko sukati, z drugo pa snemati ni mačja šala, kaj drugega pa ne. Ja, gledati eno uro tega muvija je zanimivo kot gledati hitrostno tekmovanje v štrikanju. Ampak tistem brez vzorcev, samo leva in desna zanka! Ves čas čakaš, kaj se bo zgodilo, pa nič. A bo kakšna srna skočila na pot, bodo zleteli s ceste?! Kadarkoli srečamo kakšno zverino, ne snemamo, ko snemamo, ni nič! No, prilagam en filmček, ki sem ga iz 43 minut skrajšal na 4 minute, da boste videli, o čem govorim (pa še Avsenike sem podložil, da bo vsaj nekaj zanimivega!), je pa res, da je to približno tako zanimivo kakor branje telefonskega imenika. Veliko nastopajočih, ogromno suspenza, ampak za boga milega se nič ne zgodi!

Pa malo manj pogosto bom od zdaj naprej objavljal, ker mi več nihče ne verjame, da sploh kaj še delam, celo direktor gre najprej na moj brlog pogledat, zakaj nisem naredil domače naloge! Da niti ne govorimo o Robertovih radovidenih, ki nama je ena od njih zadnjič predlagala, da naj se v jami gola fotkava! Si morete misliti!? Zaboga, kam gre ta svet …

Ja, ni bilo dovolj samo sankanje, sva z Robertom udarila še eno jamico. Takšno, nočno. Saj zunaj je bilo -16 stopinj, a kaj bi to, Ladko greje, da se plastika not topi. Pa rine tudi in čeprav cesta v gozdu ni bila splužena, sva z lahkoto vozila. Tu in tam ustavila, da sva preverila, kakšna žival je čez cesto tekla, enkrat sem pa celo izstopil, ker so bili sledovi v nedotaknjenem snegu prav medvedu podobni. Ogromni. Sem nekajkrat potrobil, da bi morebitno zverino, če bi se v bližini nahajala, splašil, potem pa izstopil in bolj detajlno pogledal. A je bil sredi ničesar očitno človek. Na, vraga, je Roberta prav zmrazilo, prav ustrašil se je. Kaj pa, če pride?! I, kaj, saj sva jamarja, ne?!

No, sneg je povzročil tudi dezorientacijo, da sva jamo komaj našla in sva se skoraj 13 minut vozila gor in dol na relaciji, dolgi par sto metrov, a ko sva jo našla, sva mimogrede šmrcnila v podzemlje. Je bilo topleje … Več o dogajanju tam dol pa v kratkem filmčku, a pazite, če ga gledate v prisotnosti sodelavcev ali šefa ali otrok, naj zvočniki ne bodo preveč naglas!

Kakor v vsaki normalni družini družinski člani poskušajo preživeti kvaliteten čas skupaj, tako to poskušamo tudi v moji osnovni družinski celici. Mati skuhajo kosilo (ate medtem počasi vstanejo iz postelje na prvo kavico) in se vržejo na likanje, ate pa pokličejo prijatelja Roberta, popokajo ostanek moškega dela družine, vsi skupaj sedejo v Ladkota in pičijo proti Rogu. Kjer je dovolj snega, ki ga nesramni cestarji še niso splužili! Potem zaprežemo sani za rusko offroad mašino in športni del nedeljskega popoldneva se lahko začne … Saj važno je, da smo skupaj in da smo na zraku, kajne, pa čeprav izpušni plini šibajo direkt v gobček?! Pa mati so tudi dokaj hitro polikali in so si privoščili samostojen petnajstminutni sprehod po mestu, tko da smo bili vsi zelo zadovoljni … No, moški del malo bolj, ker smo lep družinski športni nedeljski popoldan zaključili pri Gzimiju na povsem sveže pečenem sirovem bureku! Ja, life is good sometimes!

Je prišel Robertov mail z mojo fotko. Torej naj bo pokončna. Ne vem, kaj naj si mislim o fotki, mislim obrtniško pa to, a motiv je u k***u. Objavljam jo, da nisem brez veze stal na snegu in zmrzoval. Saj par minut je ok, ne čutiš nič, potem pa ugrizne in ne spusti!

Da pa edina težava ni bila gol na sneg iti, dokazuje tudi prijateljev SMS, ki me je dosegel dan prej in sem se zategadelj tresel vso noč:  Pol se bos sleku jutr dopoldne, ne, da te enkrat prtisnem!?

Pred časom me je za Mladino fotografiral Borut Peterlin za svojo rubriko Striptiz. Možak poskuša z eno fotko pokazati in razložiti vse o portretirancu in vedno naredi kaj povsem odfukanega. Mene je postavil z mojim tovornjačkom na neko gradbišče, s kupom knjig in lopato. Delavec v kulturi, torej. Neposredni proizvajalec knjig pa to … Kakor koli, spomnim se samo hudičevega mraza in spomnim se, da smo se tresli zaradi varnostnikov, ker smo se na neko gradbišče pripeljali kar brez dovoljenja! Saj smo ga želeli dobiti, smo vprašali, a nam niso dovolili … Ampak takšen Borut pač je. Za fotko vse!

Zakaj pišem o tem? Ker je že nekaj časa grozil, da mi bo prinesel fotko, ki je (med drugimi) visela na razstavi v Londonu in pred dnevi me je res poklical, se za sekundo oglasil in mi jo prinesel. Jaz pa sem poklical Roberta in me je fotkal s Peterlinovo fotko. Moja preljuba soproga pa je fotkala Roberta, kako fotka mene s Peterlinovo fotko in se neizmerno zabavala …

Kakor koli, ker gre za striptiz rubriko, se je za fotko spodobilo sleči. Pa še snežiti je začelo in mraz je pritisnil … Najprej sem se bal, da bo morala biti Borutova fotka postavljena pokonci, da vse vitalne dele zakrije, a je bil mraz in se je zadeva nekam v trebuh skrila, tko da ni bilo težav. Edina težava, ki se je pokazala kasneje, pa je, da starega strica nagega ni ravno lepo gledati. Zato sem spodaj nalimal samo izbor fotk, pa še za te se opravičujem, če so komu apetit vzele!

Ja, kaj je iz tega nastalo, pa morda jutri, ko se Robert vrne z mnogo bolj prijetnega in estetskega opravila, odšel je namreč fotkat mlado punco. Ki bo (čeprav je ne poznam) zagotovo veliko veliko bolj prijetna za ogled!

se ni dogajalo danes, razen dela, dela, dela. Ok, saj vsi delamo, jasno, ampak vmes je pa luštno v kakšno jamo skočit ali pa z Ladkotom v akcijo, ne?! Da se malo glava prelufta … V soboto bo menda sneg na hard in se bo živalo Ladko izkazalo, v nedeljo pa glooooboka glooooboka in veeeeeliiiikaaa jama, Štirnica imenovana, če ne bo šlo kaj pozlu.

Dobro, bil sem na čikcu pri Robertu, sta končno zrihtala plinsko etažno centralno. Saj kaj dosti ni bilo za zrihtati, le mojstra je bilo potrebno poklicati, da je malo poservisiral denarnico in se s Krstotom cimrčkom že grejeta. Zdaj bo šele veselica, ko bo prvi račun prišel. Ker dokler ne pride, mislita, da je toplota zastonj in če jima je prevroče, enostavno odpreta okno …

Zakaj je tako dolgo trajalo? Ker je bil za poklicati mojstra zadolžen Krsto, ki se mu toplo žvižga, Robert pa tudi ima v sebi nekaj srbskega inata. Sem bil prepričan, da bosta pozimi oba zmrzovala. Krsto zato, ker se bo vedno šele ponoči, ko bo domov v hlad prišel, spomnil, da bi moral poklicati mojstra, Robert bo zmrzoval pa samo zato, da bo cimru pokazal, da mora biti malo bolj resen. Sem mu stokrat povedal, da njegov cimrček pride domov samo spat in da zebe pravzaprav samo njega, a se ga kaj dosti prijelo ni. Dobro, očitno je Krsto enkrat prišel domov malo bolj zgodaj in je poklical, čeprav moram resnici na ljubo povedati tudi, da je ene tri dni poskušal najprej sam usposobiti peč. Pa ni šlo. Na srečo, ker če bi šlo, bi brali čez kakšen mesec, da je v tem in tem bloku razneslo pol etaže iz neznanega razloga!

Brez veze sem se razpisal. Nič se ni dogajalo, razen čikca pri Robertu, je blo pa tako vroče, da sva v samih gatah sedela na njegovi postelji pri odprtem oknu! A to se bo spremenilo, ko bo prvi račun za plin prišel, ampak o tem kdaj drugič …

– Bemti, celo džointe sem bolj debele kadila …
– Dejva se raje samo malo pocrkljat!
– A veš, da se to da že z operacijo popravt?!
– Joj, stopala imaš pa tako velika …
– Joj, ne, nenadoma me je začela boleti glava!
– Sem lahko popolnoma iskrena do tebe?
– To razloži velikost tvojega avta …
– Mogoče bo pa zrastu, če ga bova zalivala …
– Zakaj te je bog kaznoval?
– No, vsaj dolgo ne bo trajalo …
– Takšnega še nikoli nisem videla.
– Ampak dela pa vseeno, mar ne!?
– Videti je še povsem neuporabljen …
– Mogoče je na dnevni svetlobi videti boljše …
– Kaj ko bi zadevo preskočila direktno na cigareto?
– A te zebe?
– A je to optična iluzija?
– Kaj je to?
– Super je, da imaš pa toliko drugih talentov.
– Zakaj pa nisi veliko lulal, ko si bil majhen?

Ampak morda pa rajši tudi ne?!