Damijan Šinigoj

je rekel Robert, ki nekdanjo srbohrvaščino pač ne obvlada najbolje. Jah, nismo vsi za vse, eni smo za jezike, eni pa … Hm, za kaj je že on dober? Mah, saj ni pomembno, zihr kaj obvlada sam se zdajle ne morem spomnit! Pomembno pa je, da je gledal par starih kavbojskih filmov, kjer pravi možakarji cigarete zvijajo in je oddivjal na bencinsko (kjer nakupujejo pravi možaki!) in kupil vse za vse. In trenira zdaj. Je pač v državni službi v službi in ima čas. Napreduje iz dneva v dan, lizne ga že ko profi. Ne vem, al trenira pred ogledalom al kaj?! A kakor koli, lizne, zvije in puši lagano, da se mu iz ušes kadi.

Danes, ko se menda novo leto bliža s svetlobno hitrostjo, sem za spremembo odšel jaz k njemu na čik. Sva par moških rekla in par moških zvila potem sem se hotel pa domov odpraviti, ko je nesreča domov prinesla še Klemija in Krstota. In potem ne moreš it, ne, če se žurka počas ogreva. Krsto je imel pod pazduho sixpack zelenih, Robert je en kolač natrgal (panekoto al neki tazga, kr kul, z rozinami), ki smo ga mimgrede v rito zmetali, potem je Krsto en pasulj pogrel, ki smo ga jedli kar brez kruha, vmes smo pa, jebemuvraganazaj, kako svetovljansko, srfali po youtubeu! Mislm, vse je gor. In smo vse pojedli in vse popili in je ostalo samo še nekaj piškotov v vrečki, ki sva jih s Krstotom hkrati zagledala, a ker je bil on bližji, sem vedel, da v tekmi ne bi zmagal. Zato sem mu mirno, kakor da me ne zanimajo, pustil, da jih je pograbil, a ko si je hotel enega zbasati v usta, sem ga povsem resno opozoril, da to niso navadni piškoti, da so to kukiji, ki mi jih je dal en frend, a ker jaz tega ne konzumiram, sem jih prinesel njim. Krsto, ki je imel piškot že skoraj cel v ustih, je malce malce okleval, kar je bilo dovolj, da sem dobil krila, čeprav se je Klemi s sveže opranimi lasmi rolal do nezavesti. Kukr, Krsto, jebe te u glavo, ti kr pojej! In se je Krstotu zazdelo vse skupaj še bolj sumljivo in ni vedel, kaj bi. Jaz pa sem vedel, da bi piškotke, a če bi jih prosil, bi jih Krsto iz inata vse naenkrat v usta dal. In sem rinil resno v njega, naj ga poje samo pol in naj se ne igra, da ga ne bo odneslo, Klemi se je pa še bolj rolal. Kukr, ej, ne mu verjet, k ne vidš, da slabo igra, on je samo scenarist, ni glumac … Krsto je okleval in okleval, potem pa odšel v kopalnico in tisto na pol prežvečeno polovičko piškota izpljunil, ko je nazaj prišel, so bili vsi ostali pa že v moji riti. Nisem mogel verjeti, kakšen carski glumac sem, da sem ga prepričal v kaj takšnega za najbolj očitne trgovinske piškote. OK, verjetno še ni videl kukija, jaz ga tudi nisem, a jebiga, moj blef se je izplačal …

No, potem je pa začel pasulj delovati in sm zagrozil, da bom pa to v ta brlog napisal in so se smejali, da naj grem raj spat, da spet ne bo noben tega prebral in da je to brezveze, ampak da naj kr pišem, če mam vesele k itak nimam kaj drugega za počet, če grem pa spat, da bom pa vsem uslugo naredu ša najbolj pa sebi … Kar je res, grem počas v posteljo, me čaka par dobrih knjig, Klemiju bo jutri že malce frizura oplahnila in ne bo več tako gajsten, Krstotu bodo malce lasje zrasli čez noč, Robert pa … Ja, evo, njemu pa ni pomoči. Mogoče bi se človek lahko z lovci kej zmenu, ampak se mu bo zihr tud to sfižlo, tko da … Tist prst, tist sredni prst malo višje pa ena deklica natančno ve, da je namenjen samo njej in nobenemu drugemu!