Z Gregijem menda že pet let zapored hodiva na Triglav v enem dnevu, v spominu mi je ostal en vzpon. Prvi. Je bil kul, a za mojega prijatelja tako naporen, da je v Kovinarski koči zahteval/prosil oskrbnico, če ima morda nitroglicerinske kuglice, ker je bil prepričan, da se ga loteva hartatak. Je bila ženska tako prisebna in profi, da ga je pomirila z aspirinom. Ne, še enega sem si zapomnil. Drugega. Ko sva se odločila, da greva na pot že dan prej ponoči, prespiva zunaj pod vznožjem in kreneva navsezgodaj zjutraj. In je moj prijatelj s sabo pritrogal turbomaximus in ga vsaj dve uri napihoval. Je pa res, da je spal na toplem. In mehkem … Na, evo, tudi pri tretjem vzponu se mi je nekaj zaciklalo v spomin. Nabavil si je nove gojzarje in vso pot (edinkrat sva šla po Tominškovi poti) stokal, da ga tiščijo. Stokal, ne klel, ker on ne kolne. To delam jaz za oba. In ko sva na Kredarici čakala na kavo in ko sem ga prepričeval, da bi pa vseeno šla na vrh, kljub temu, da ga tiščijo novi gojzarji, je bil odločen, da greva kar dol, vmes si je pa še gojzar sezul, da si stopalo malo opomore. In je snel še nogavico in mi pokazal poškodbo. Je bilo res kar grozno, noga je bila rdeča z veliko udrtino. Udrtino, ki je bila podobna … Čemu že? Sem vzel gojzar in iz njega vzel tisti plastični pripomoček, ki povzroči piskanje, če obuvala ne plačaš in se poskušaš z njim izmuzniti iz trgovine! Se je nemudoma odločil, da greva na vrh, potem sem pa par ur potreboval, da sem ga prepričal, da Alpine pa res nima smisla tožiti, ker niso oni krivi … Aha, pa enkrat so naju ovce, ki sva jim med počitkom gor grede dobrodušno odstopila nekaj grižljajev kruha, napadle, požrešnice požrešne, in sva jo oba odnesla s pogriženimi oblačili …
Evo, za vsak vzpon se mi je nekaj zacmarilo v možganih razen za zadnjega, ki je bil pa res kul. Aja, ne, je bla nekakšna fuzbal tekma in smo jo poslušali prek avtoradia, ko smo Slovenci dali gol, smo se morali ustaviti na Jesenicah in si drugi polčas ogledati na tv, kar je bila vsaj zame tudi grozljiva izkušnja…
Pa še fotke z najinega edinega vzpona poleti, ko na srečo ni bilo gneče na poti proti vrhu … 🙂
