Damijan Šinigoj

Pred leti so hoteli v Sloveniji prepovedati klanje živali na domačijah oz to zadevo preseliti v klavnice. In so se seveda vsi zbunili, da kmetom ne smemo in ne moremo še zadnjega veselja vzeti, če smo jim že vse drugo, pa Evropa gor ali dol! Ja, menda se kolin nekateri veselijo bolj ko novega leta in božiča in prvega aprila …

Kakor koli, Krsto je imel včeraj praznik, so doma dva prasca utolkli. Dvojni praznik torej tako rekoč! Živali je dušo izpustil profesionalni mesar (kar pomeni, da le dvakrat ali trikrat štihne, četudi je nalit, pri tem se pa ne poškoduje preveč), moj prijateljček je bil zadolžen za mešanje krvi. Ali lovljenje, nisem povsem dobro razumel, ker sem si zatiskal ušesa in pel otroško pesmico, ko mi je to razlagal. Ampak, ko je spil kozarček ali dva čez žejo, se je čustveno odprl in priznal, da je ob tem veselem kmečkem opravilu napravil napako. Je pogledal prasca v oči, medtem ko je lovil njegovo življenjsko tekočino v lavor (ali v kar koli pač kri že lovijo!) … In je priznal, da ga je ta pogled, ko sta si zrla iz oči v oči, medtem ko je enega zapuščalo življenje, drugi pa je mešal njegovo življenjsko tekočino, globoko pretresel. Jasno, prasec je baje inteligentna žival in ga je pogledal milo, kar je le mogel. Verjetno v tem zadnjem pogledu ni bilo kakšnega očitka ali zamere, kaj pa vem, saj Krsto ga ni štihnil, on je le kri lovil in jo mešal, ampak tisti zadnji praščev pogled je bil verjetno tako žalosten, da se ga je dotaknil. Ni mu zameril, le žalosten je bil. Jasno, življenje ga je zapuščalo in se je od edinega, ki ga je še lahko videl, torej od mojega prijatelja, ki je pospešeno mešal kri za krvavice, nekako poslovil. Saj bi se verjetno tudi od brata, ampak njega ni mogel videti, ker so mu življenje jemali par metrov stran …

Ja, žalostno. Res, če tako pomislite. Krsto se je frišnih jetrc s praženo čebulo že kakšen mesec veselil, potem te pa žival nemarna tako milo pogleda, da ti priskuti jed, ki si jo tako čakal! Ampak, kaj je pa prasec vedel, kaj počne, on je bil samo žalosten. Po moje, saj ne vem čist zares. Krsto je lovil in mešal tisto kri za krvavice s cmokom v grlu, a odnehati ni smel. To me nekako spominja ne tisto Cankarjevo Francko, ki je tekla in tekla za vozom in se spotaknila in padla kakor je bila dolga in široka in še ruta se ji je odvezala in je šel praznični smenj u k***, ampak tam vsaj mrtvih ni bilo!

Dobro, Krsto je tisto kri prestregel, prascu je pogled ugasnil, potem so ga pa itak razparali in je nekje vmes postal samo še meso in so mu tista jetrca menda kar teknila, le danes sem mu prvi dopoldanski kofe priskutil, ker sem ga spomnil na tisti žalostni prašičji pogled. Pa ga nisem spomnil iz zlobe, le zanimalo me je, če je bil v pogledu tudi kakšen očitek ali kaj podobnega, pa moj prijateljček ni vedel. A ga bom ob letu osorej, ko bodo spet mesarili, že prej opomnil, naj bo malo bolj pozoren na izraz umirajoče živali!