Damijan Šinigoj

Moj dedek je bil kovač in imam nekaj medlih spominov na njegovo delo. Kot mulo sem večkrat pasel firbec, ko je kakšnega konja podkoval, je pa res, da še nisem toliko star, ko so bile vprege edino prevozno sredstvo in so bili takšni dogodki bolj redki. Spomnim se smradu, ki se je razširil, ko je razžarjeno podkev na kopito pritisnil, da se je popolnoma prilegala in spomnim se njegovega pripovedovanja, da konje podkovati je mala malica, da voli so pa povsem druga zgodba. In se menda še od takrat volov bojim. Ma, saj se jih čist zares ne bojim, pravzaprav jih nikjer več ne vidim, le ko sem neko reportažo o zadnjih volih (tistih na štirih nogah, jasno!) na slovenskem delal, sem jo delal z malce večjo distanco od ogromne zverine. OK, saj Robert, ki je zadevo fotografiral, jo je tudi fotografiral bolj od daleč in parkrat tudi hiter strateški umik udaril kam v kakšno drvarnico, pa nima v genih tega strahu zapisanega kakor jaz, tako da morda pa moj strah le ne izvira iz moje mladosti oz. dedkovega pripovedovanja …

Sem se pa spomnil, ko sem spodnji video gledal, tudi dedkovega pripovedovanja o njegovem sosedu, ko so se še z vozovi prevažali in je večkrat s polja gredoč se še v gostilni ustavil in kakšen kozarček ali dva ali tri belega čez žejo spil, da ga je konj kar sam domov pripeljal. Pa menda je bil konj tako vajen poti s polja z vmesnim postankom v oštariji, da je kar sam avtomatično zavil s ceste na parking, čeravno njegovega gospodarja tistega dne ni žeja tiščala. In se mi je zdela ta zgodba vseeno pa kar malo lovska, dokler spodnjega videa nisem pogledal in spoznal, da je vse res. In še več! .-)