K lahko kdo pokliče socialno?
Pred leti je Marijan k meni pripeljal zelo znanega jazzista iz New Yorka. Sem ravno nekaj delal v garaži, družbo mi je delal Maks, ki je imel šele kakšne tri leta. Na roke si je nataknil delovske rokavice, ki so mu segale skoraj do komolcev in se je nekaj igral. Sem stopil iz garaže in Marijan mi je predstavil temnopoltega glasbenika. Ki se je zagledal nekam za moj hrbet, malce začudeno in vprašal, kdo je to. Obrnil sem se in ko sem zagledal mojega sina, ki je komaj stal na nogicah in še pravzaprav niti dobro shodil ni, na rokah pa je imel moje rokavice, se mi je zazdelo kukr duhovito in sem mu odvrnil, da je to moj otroški suženj. In je človek, črn seveda, katerega pra pra pra predniki so bili verjetno sužnji, popizdil. Da kaj se grem itd, dokler ga ni Marijan pomiril, da imam pač hecen smisel za humor. A me je tip vseeno gledal postrani ves čas, kar je bil v Sloveniji …
Na tole sem se spomnil, ko sem nekaj po mašini iskal in našel spodnji posnetek. Tokrat Lenarta.
Smo preurejali teraso, pokrili smo jo z lesom in smo morali odbiti en del betona in keramičnih ploščic. Sem privlekel kompresor in pnevmatično kladivce in garal k žvau, otroci so pa najedali, da bi radi pomagali. Predvsem Lenart. In sem mu dovolil, a ker sem skrben oče, sem zahteval, da natakne zaščitna očala, da mu kaj v oči ne prileti. Jp, takšen sem. Zdi se mi OK, da se otroci učijo in ne da jih v vato zavijaš in tale dogodek sem imel v lepem spominu, dokler si seveda nisem ogledal posnetka še enkrat. Ja, očala že, čeprav verjetno kaj dosti ne bi pomagala, ampak, kje so pa rokavice, kje so pa zaščitni čevlji?! In kje je mama, jebemumastnazaj, ki bi me nadzirala, odgovornega in odraslega kot sem?! Aja, na srečo ga vsaj med delom nisem nadlegoval, da se je lahko osredotočil na nevarno orodje … 
Aktualni komentarji