Damijan Šinigoj

Včasih dobim idejo. No, velikokrat dobim idejo, samo dobre ponavadi ne. Neki me hrbet zadnje časa zeza, da hodim, kot bi bil res star, kolikor sem star in sem dobil idejo, da če bi pa na štrik šel, da bi pa pomagalo. Na štrik kot jamar, ne kot tipičen Slovenec! To pomeni štrik za pas, ne za vrat … Kar je vse kul, ideja dobra pa to in je res pomagalo, samo kaj, ko je Robert do mene prišel šele okoli osmih in je hotel še kavo spit in sva jo spila in potem Ladkota natovarjala in so seveda trgovino zaprli. A smo se zato borili za turbo kapitalizem, da bojo trgovine zapiral al kaj!? Kakor koli, na srečo vedno ostane Petrol. Le malo mi je vedno nerodno, ko ljudje stojijo za mano v vrsti, jaz pa naročam klobase za pečt, pa kruh, zenf, vzamem par čokoladic, vodo, ko sem že pri blagajni, še čike vzamem in tobak, potem mi trgovec podturi še papirčke in filtre, vmes se spomnim, da bi lahko tudi bencin za zipota kupil, potem telefoniram Robertu, ki čaka zunaj v avtu, če tudi on rabi kaj specifičnega in se vrsta nabere. Meni pa nerodno. No, saj ne zares, zadnjič sem v vrsti stal za tipom, ki je loto in neke stave vplačeval. Na Petrolu! Mislm, kam smo prišli, kapitalizem pa to …

Vse nabavim, ljudje se mi umikajo (imam seveda tahude gojzarje in flis in kapo ko za visokogorje!), grem ven, sedem v Ladkota, ko opazim, da goriva ni. A mi je bilo nerodno, priznam, sva se odpeljala na drugo bencinsko po gorivo. Je potrebno še drugim dati zaslužiti …

Kdaj sva prišla nekam bogu za hrbet pred jamo, nimam blage, a sva se odločila najprej ogenj zakuriti. In ni prijel in ni. Se vidi, da ga že kakšen teden nisva kurila! No, če bi bil Suki z nama, bi zagorelo mimgrede, ampak zdaj mora bit nekaj časa doma, ker je zadnjič prišel domov ob 1h zjutraj in potem naslednji dan taščo, ki mora poročati hčerki, prepričeval, da je prišel domov že ob 10h zvečer, samo da kukavica ne kuka ničel … Ne vem, kako sta se potem z Vlasto zmenila, ampak tokrat ga ni bilo z nama in sva morala sama zakuriti in sva se kar smejala, kakšna nesposobneža sva. A ko je prijel, je prijel, sva se malo pogrela in potem vse nametala gor, da bo žerjavica, ko se vrneva iz jame. In sva se spustila v brezno, a je tokrat opremljal Robert in je trajalo in trajalo in me je zeblo, da sem mislil, kako mi bodo prsti na nogah in rokah odpadli! Sva prišla samo do polovice, potem pa soglasno ugotovila, da bi bilo bolje, če greva kar gor. Da sem se že dovolj raztegnil, Robert pa dovolj našvical. On gor, jaz pa dol, da sem razopremil, ko sem vijačil zadnjo ploščico, sem pa mislil, da mi bodo prsti od mraza odpadli. Tako je bolelo, da sem skoraj tekel k ognju in kar nekaj časa je trajalo, da je bolečina popustila. Ogenj je bil ogromen in je bilo dovolj žerjavice, bolj sporno je bilo, da na bencinski nimajo kranjskih klobas za peko temveč samo hrenovke in klobase za hot dog (tako piše na etiketi) in je vsaka posebej zavita v plastiko, jaz pa nož doma pozabil! In sem nekaj improviziral, a so bile vseeno dobre, ker je že lakota pritisnila, potem sva še enega pricinila, pospravila in pičila proti domu. In je ura v garaži pokazala eno zjutraj, ko sem opremo zmetal iz avta, vmes je pa še en ful hecen sms od Klemija prišel. Toplo mi je polagal na srce, naj pazim, da ne bom kaj Ladkota zjebov! Kakor da sem ga že tolikokrat!? Je pa res, da je moral zadnje čase kar nekajkrat prinesti denar, ker nisem hotel zalagati in sem mu rekel, da če ne prinese keša, bom jaz doktor Stibrotu odnesel samo moj delež on bo moral pa svojega posebej odnesti do njega. In je takoj prinesel, ker Klemi se poleg medvedov boji samo še Stibrota. In se ga ima za kaj! Ker če Stibro, ki se nikogar na svetu ne boji razen svoje Mojčke, ne prinese denarja domov, da preljuba soproga njegova prešteje in mu potem kakšno malenkost odrine, je huda, potem je hud Stibro, Klemi je pa manjši od njega in zatorej …

Ja, malo sem zašel. Lahko bi dodal še, da sem danes plačeval parkirnino v mestu, s telefonom, jasno, ker saj smo vendar v triindvajsetem stoletju, pa zadeva seveda ni funkcionirala. In je nesreča prav takrat prinesla mimo mladega novomeškega pisatelja, ki mi je suvereno predlagal, da mi bo on plačal parkirnino, ker je z mojim telefonom očitno nekaj narobe. In je pritisnil tisto njegovo drago batino ob parkomat, da nama bo parking plačal, pa seveda ni delalo. Je potem iz žepa privlekel kovanček za 1 evro in povsem resno vprašal, če lahko listek na pol dava. In ko sem ravno razmišljal, da bi ga malo po kepi, ker se iz starejših bedakov norca dela, ko je z druge strani ena tetica z listkom mahala, da če ga kdo hoče, da je še več ko 40 minut gor. Poleg parkomata je poleg naju stala še mlada mamica, a je Nejko udaril tisto “najprej otroci” in stekel čez cesto in mimogrede pozabil na prijatelja in mamico in odšel v patriota, jaz pa do drugega parkomata, kjer je telefon prijel. Nazaj grede sem pa pri Klemnovem avtomobilu opazil pet (5!) redarjev, so parkirali z dvema avtomobiloma tik ob njegovem in so se pogovarjali nekaj, Klemi pa parkirnine ni imel plačane. In sem ga poklical, razložil situacijo in je pritekel, da so mu kar lasje vihrali v vetru, ki ga pravzaprav ni bilo in so vihrali zaradi hitrosti …

Ampak, to niti ni pomembno, mrzlo je bilo danes v hosti, res!