Damijan Šinigoj

mamin ponos in veselje, danes praznuje! Vse najboljše, dragi prijatelj, pa nič se ne sekiraj, za pir boš že še dal!

Danes smo imeli inventuro jamarske opreme in je bilo kar zanimivo. Načeloma so stvari mlajših jamarjev pripravnikov (jasno, tudi moje) lepe in varne in kot nove, ko pa so videli mojo in Klemijevo svinjarijo, so se prekrižali. Ker ful blatno opremo (dasiravno sem jo opral!) res nihče rad ne vlači po rokah. A še dobro, da so jo kljub temu pregledali, ker Klemi je pas že povsem uničil in je menda dober samo še za psa (nagrent, če ni priden, ne za privezat!), popkovina je tudi bolj bog se usmili, moj pas je bil malce boljši (ker sem za rd dobil novega, jasno!), je pa kolešček zavore že povsem na koncu. Ja, naj se vidi, kdo po blatu rine parkrat tedensko in opremo uničuje …

No, smo se dali pregledati potem pa seveda k Milanu na kofe zavili, da zalijemo novo opremo, ki jo je prav danes pripeljala Jerca iz Ljubljane. Saj bi napisal, koliko me je koštala, a ne smem, ker lahko tudi moja soproga na ta blog zajadra in bi se potem jezila, ker sva ravno pred dnevi imela štimungo zaradi njenih novih škornjev, ki me sicer ne motijo, samo prostora v vseh omarah ni več …

Kakor koli, na koncu smo ostali še Klemi, Krsto in jaz, jaz še vedno na kavah, onadva na malce bolj grenkih substancah in sta se vsa raznežila. In začela obujati spomine. Kako in kdaj smo se spoznali, kateri projekt je bil prvi, pri katerem smo sodelovali ipd. S Klemijem sva se spoznala tako, da mi je popolnoma živc ven potegnil, ko je bil pod nosom še malo manj kosmat kakor je zdaj (ja, vem, se sprašujete, če je to sploh možno), ker smo nujno potrebovali kombi, da se odpeljemo na ParkXtrem, on pa mirno pove, da nas kombi čaka pred zavarovalnico nekje na cesti, kjer mu je zmanjkalo bencina … In ko smo že prišli na prevoze, se je spomnil še, kako so ga v Patriotu kot povsem frišnega voznika poslali v Benetke po neko umetnico in mu v roke pritisnili 20 eur za bencin. In je prišel na mejo, a so ga zavrnili, ker mu je potni list potekel (je sicer videl dve luknjici v njem, a je nekako upal, da skupaj z osebno izkaznico pa še vedno velja!), zato je poklical Krstota, ki je nekaj študiral v Ljubljani, če lahko on skoči do Benetk. In je Krsto skočil do Benetk in umetnico v Postojni predal Klemiju, na Medvedjeku mu je pa goriva zmanjkalo. Zakaj mu je zmanjkalo goriva, če so pa Patriotovci znani po povsem natančnem računanju? Ker je bil takrat še srutek in si je kupil še cigarete in je potem zmanjkalo glih za 2 eur goriva! No, je poklical Šventija, ki je priletel iz Novega mesta s kantico bencina in ju rešil, potem sta pa šla računat, koliko sta zaslužila. Klemi je ugotovil, da je v minusu, ker je moral Šventiju plačati prinešeno gorivo, ki je stalo več, kot je dobil honorarja za 8 urni job vožnje, Šventi je v minusu, ker ni dobil plačanega svojega goriva za pot, Krsto je pa ugotovil, da on tudi ni dobil plačanih materialnih stroškov in smo imeli kukr malo prepirčka, dokler Klemi ni obljubil, da bo plačal rundo.

Potem je na vrsto prišel še Krsto, ki me je spoznal tako, da mi je posodil plezalni pas, potem ko ga je potreboval, mi je pa s strahom sms poslal. Zakaj s strahom? Ker je vedel samo, da sem pisatelj pa to in se je trudil pravilno vejice postaviti pa to, jaz sem bil pa menda v tujini in sem mu po podgursko napisal, da naj gre do moje ženske in se bosta vse zmenila. In je potem nadaljeval zgodbo o tem, kako je prišel do moje žene, da je dobil pas, potem še kavo, potem še malico … Potem se je pa zaustavil, ker sem rekel, da men je vseeno, kaj bo naprej rekel, a da se bo on potem z Moniko menil, ko bom dal njegove besede na blog!

No, smo tudi pri Milanu zaključili s to sentimentalnostjo in ker je bila ura šele polnoč, se je Krsto še spomnil, da njegov avto že nekaj dni stoji v mestu brez goriva (spoznali ste ga po tem, da je bil edini povsem zasnežen) in če lahko še to malenkost odpravimo in smo jo. Ker prijatelju v nesreči moraš pomagati, ne?! Saj on bi tudi nam zadnjič, ko se nam je Ladko pokvaril, samo če bi se hotel javiti na telefonsko zvonenje …

Zakaj je tako težko najti moškega, ki je pozoren, nežen in dobro izgleda? Ker taki ponavadi že imajo fanta!

Pri naši hiši imamo radi živali. Vse, brez izjeme. Ubijati je dovoljeno le komarje in molje, pajke pa že nosimo na vrt. Ker je tako prav in ker smo tako otroke že od malega vzgajali. Živali tudi ne tepemo, le okregamo jih občasno. Če naša mačka recimo potrebuje kakšno bolj konkretno spodbudo, da si lažje zapomni, da po mizi v jedilnici ne sme hoditi, pa vedno pazim, da tega nihče ne vidi, še najmanj otroci! No, še manj pravzaprav tašča!
Na streho naše hiše se je enkrat poleti povzpel nek maček. Ki me niti najmanj ni motil, mogoče le malo ponoči, ko je kar mijavkal in mijavkal, drugače pa res ne. Otroci so me nanj sicer opozarjali, a sem jih dan za dnem miril, da ko bo lačen, bo že prišel sam dol. In tako sem tudi zares mislil, kajti pri vhodu v hišo od žleba do tal ni niti dva metra. Kaj pa je to za mačka, vas vprašam?! Najprej sem celo mislil, da maček vsak dan znova zleze na našo streho, potem sem pa po kakšnih petih dnevih postal malce bolj pozoren in ugotovil, da imamo opraviti z res popolnoma in povsem nesposobno živaljo, ki bo menda raje poginila od lakote kakor pa skočila na tla. In sem parkiral avto malo bližje pod nadstrešek, kar je pomenilo morda samo še meter zračne razdalje od strehe hiše do strehe avtomobila, na strehi avtomobila pa tudi menda še noben maček ni do konca življenja ostal!? Pa maček ni razumel namiga. Kar ostajal je na strehi in ni kazal prav nikakršne želje, da bi sam prišel dol. Otroci so celo predlagali, da bi mu na streho metali hrano, a sem jim to odločno prepovedal. Saj bi me kdo še prijavil zaradi mučenja živali! Naslednji dan sem (evo, saj mi je nerodno priznati!) na Ladkotovo streho postavil lestve, prislonjene na rob strehe in jih tako pustil ves dan, da bo mačja nesposobnost izvolila priti dol, a je maček tudi čez noč ostal na strehi, le ljudje, ki so hodili mimo moje hiše, so malo bolj pospešili korak. Verjetno so si mislili, da ni dobro češenj zobati s človekom, ki ima lestve na strehi avtomobila! Ruskega …
Vse skupaj se mi je po tednu dni zazdelo že tako smešno, da sem sklical vse svoje tri sinove in jim slavnostno oznanil, da zdaj bo pa ate temu napravil konec in mačka končno rešil. In sem bil nadvse ponosen sam nase, ko sem se sončil v občudovanju svojih otrok. Prislonil sem lestve in se povzpel na streho, najprej kar v copatih, a ker je prejšnji dan močno deževalo, mi je drselo in sem se moral preobuti. Maksa je medtem minilo in se je vrnil v hišo, Lenart in Gašper pa sta me občudovala naprej. A da ne bom predolg – sem moral do vrha strehe, da je maček privolil priti do mene in ga nekaj časa božati, da sem pridobil njegovo zaupanje, a ko sem ga ravno hotel prijeti, sem stopil na nekakšno pločevino, da je močno počilo in je mačka od strahu odneslo na drugo stran, vmes mi je dvakrat še prav nemarno spodrsnilo, da bi kmalu padel … Pa spet je začelo deževati, tudi mračilo se je že … Končno je Gašper pripomnil, da bi poskusili s hrano, stekel v hišo in se mimogrede vrnil z vrečko mačjih briketov. Spet sem šel na vrh strehe in mačka hranil vse do roba, kjer so bile lestve. Sledil mi je brez težav, očitno je bil res sestradan. Otroka sta mi že ploskala, ko sem ga prijel, da bi ga odnesel dol, a mi je spet spodrsnilo, maček se je prestrašil, me opraskal, jaz sem ga izpustil … Kaj pa je za mačka dva metra, vas vprašam!? Nič! Ampak dopovejte to mojima otrokoma! Namesto da bi bil v njunih očeh junak, rešitelj, sta mamico čakala kar pri vratih, da ji povesta, kako sem mačka s strehe zabrisal, kaj pripovedujeta v šoli, si pa sploh pomisliti ne upam.
Ja, dobrota je sirota, ampak ne glede na to, da imam živali rad, sem si obljubil, da bom tistega mačka, če se spet ujame na moji strehi, naslednjič reševal dopoldne, ko bodo otroci v šoli. In to je bila grožnja, jasno!
Danes, ko je mraz in sneg, pa smo se šli Suki, Siki, Klemi in jaz malo vozit. Da sprobamo Ladkota, kako ga je doktro Stibrič popravil pa to. Še prej smo skočili na burek in ko smo se okrepčali, sta se Klemi in Suki lažje kregala, kdo bo sedel spredaj. Suki ni popustil, Klemi pa tudi ne. Je sicer sedel na zadnji sedež, a se je potem z nogami upiral ob Sukijev sedež in je bilo vpitje in drkanje in tožarjenje in jokanje, da mi je skoraj film počil, ker tako je bilo v mojem avtu, ko so bili otroci še res majhni in so se drkali celo pot do morja, recimo, a ko mi je že ravno skoraj film počil, je na srečo prej spet počil diferencial na Ladkotu. Je zaropotalo, kot bi kdo vrgel v pralni stroj pest kamenja in obrnil na centrifugo. Pa ga kurca ruskega še niti matrati nismo začeli! Dobro, motor je tam pri Straži še delal in smo se vsaj greli lahko, a kje ob 11 h zvečer dobiti človeka, ki bi te potegnil do doma?! Vsi idioti, ki smo za takšne neumnosti mimgrede in ob kateri koli uri dneva, smo bili tam, drugi so pa ali spali ali se niso oglašali na telefon ali pa so imeli zjutraj službo. In ko smo že mislili, da bomo za vedno ostali v Straži, se je Suki spomnil Grdina in še preden je odložil mobitel, je bil Sveti Tomaž že pri nas. Tokrat je vozel zavezal Siki, ki je in alpinist in jadralec in jadralni padalec in oh in sploh vse in smo potovali do Novega mesta kar adrenalinsko, ker se Tomažu ni zdelo dovolj zanimivo samo vleči avto s slabimi zavorami za sabo na kratkem štriku in je še malo pospeševal in vijugal! A ko smo prišli do moje hiše, je zaustavil tako čudno, da smo zaprli cesto v obe smeri. OK, to ne bi bilo nič narobe, saj je bilo že skoraj polnoč in prometa ni bilo, ampak vozel, ki ga je zavezal Siki, se ni dal razvezati. In so diplomirali do boga, dokler nisem znorel, iz Ladkota vzel sekiro (ki jo imamo vedno s sabo, zaradi medvedov, saj veste, če slučajno solzilec ne bi prijel, Klemi se ne pusti presenetiti brez back up plana!) in začel strgati vrv. Saj bi jo presekal, ampak jo je Suki ravno nabrusil in nisem smel po asfaltu mahati. No, vrv sem ravno prerezal in sekiro podal Sukiju, da bi zložil vrv, ko je pripeljal avto. In sem naročil Sukiju, naj ga zaustavi in ga je model ob polnoči zaustavljal s sekiro v roki!!!
Potem smo v moji garaži vsi še enega pricinili, le Sukija ni bilo. Kje je bil Suki? Po sosedovi strehi je hotel najbolj retardiranega mačka na svetu rešit, ker je mislil, da je ravnokar bogec gor prišel in da ne more dol in se mu je smilil. Aja, vam nisem povedal, da je ta idiot (ki drugače živi v Klemijevem bloku!!!!) že kakšen teden spet na strehi in ruli, ko da bo jutri konec sveta? Saj bi vzel sekiro, ki jo je Suki dobro nabrusil, samo kaj, ko bi me kdo zagotovo videl pa potem ti razloži novinarjem, da drugače pa živali res ne ubijaš pa to!
Fotke pa jutri, ker:

a – je fotkal Klemi
b – je fotkal s posebnim fotoaparatom, ki rabi poseben kabel, da jih sname na računalnik
c – bi mi jih poslal po mailu, če bi mu ga že priklopili nazaj (čeprav je pozabljen račun plačal že dva dni nazaj!)
d – bi mi vsaj eno poslal po brezžični povezavi od soseda, ki komaj komaj lovi
e – če bi imel tisti poseben kabelček za fotoaparat doma
f – se bo jutri poskusil spomniti, kam ga je vtaknil

Draga Vlasta, na koncu pa še prosim, da Sukiju danes oprostiš, ker je malo kasneje domov prišel, je pomagal prijatelju v nesreči …

Ko sem zadnjič spet nekaj zašuštral in so moji sojamarji malce hudi name, ne pomislijo, kako v redu je, da imajo mene v klubu! Prej je bilo ful mrtvo in brez veze in so se na sestankih pogovarjali samo o tem, kako so pred leti v jame hodili in podobno, zdaj imajo pa skoraj vsak teden kakšen izvenserijski izredni sestanek zaradi mene! Men bi blo to všeč, če bi meni tako življenje nekdo popestril, res! Oni pa nič, kar nekaj jezni in še malo, pa bom moral v kotu klečati …

Pa sem potožil našemu Mihcu, ki ni takoj odgovoril, je očitno malce globoko razmišljal, potem pa seveda (kot vedno) zadel žebljico na glavico!

“Po letih si zrel človek, kot jamar pa si komaj shodil. Kot otrok si, ki raziskuje in pri svojem raziskovanju naredi stvari, za katere kasneje spozna, da niso najbolj prave.  Ne obupaj – eni te vidijo odraslega in menijo, da si odgovoren ( )  meni pa se zdiš VELIK jamarski otrok, ki odrašča.”

Evo, takšnega človeka moraš imeti rad, se strinjate?! Res skoraj vsi v meni vidijo starega strica, razen moje soproge pa Klemija, pa Roberta pa Stibrota pa mojega očeta … Oni pa vedo, da sem kot krt, ki so mu zaupali čuvanje sadovnjaka in si ne morem pomagat …

Včasih dobim idejo. No, velikokrat dobim idejo, samo dobre ponavadi ne. Neki me hrbet zadnje časa zeza, da hodim, kot bi bil res star, kolikor sem star in sem dobil idejo, da če bi pa na štrik šel, da bi pa pomagalo. Na štrik kot jamar, ne kot tipičen Slovenec! To pomeni štrik za pas, ne za vrat … Kar je vse kul, ideja dobra pa to in je res pomagalo, samo kaj, ko je Robert do mene prišel šele okoli osmih in je hotel še kavo spit in sva jo spila in potem Ladkota natovarjala in so seveda trgovino zaprli. A smo se zato borili za turbo kapitalizem, da bojo trgovine zapiral al kaj!? Kakor koli, na srečo vedno ostane Petrol. Le malo mi je vedno nerodno, ko ljudje stojijo za mano v vrsti, jaz pa naročam klobase za pečt, pa kruh, zenf, vzamem par čokoladic, vodo, ko sem že pri blagajni, še čike vzamem in tobak, potem mi trgovec podturi še papirčke in filtre, vmes se spomnim, da bi lahko tudi bencin za zipota kupil, potem telefoniram Robertu, ki čaka zunaj v avtu, če tudi on rabi kaj specifičnega in se vrsta nabere. Meni pa nerodno. No, saj ne zares, zadnjič sem v vrsti stal za tipom, ki je loto in neke stave vplačeval. Na Petrolu! Mislm, kam smo prišli, kapitalizem pa to …

Vse nabavim, ljudje se mi umikajo (imam seveda tahude gojzarje in flis in kapo ko za visokogorje!), grem ven, sedem v Ladkota, ko opazim, da goriva ni. A mi je bilo nerodno, priznam, sva se odpeljala na drugo bencinsko po gorivo. Je potrebno še drugim dati zaslužiti …

Kdaj sva prišla nekam bogu za hrbet pred jamo, nimam blage, a sva se odločila najprej ogenj zakuriti. In ni prijel in ni. Se vidi, da ga že kakšen teden nisva kurila! No, če bi bil Suki z nama, bi zagorelo mimgrede, ampak zdaj mora bit nekaj časa doma, ker je zadnjič prišel domov ob 1h zjutraj in potem naslednji dan taščo, ki mora poročati hčerki, prepričeval, da je prišel domov že ob 10h zvečer, samo da kukavica ne kuka ničel … Ne vem, kako sta se potem z Vlasto zmenila, ampak tokrat ga ni bilo z nama in sva morala sama zakuriti in sva se kar smejala, kakšna nesposobneža sva. A ko je prijel, je prijel, sva se malo pogrela in potem vse nametala gor, da bo žerjavica, ko se vrneva iz jame. In sva se spustila v brezno, a je tokrat opremljal Robert in je trajalo in trajalo in me je zeblo, da sem mislil, kako mi bodo prsti na nogah in rokah odpadli! Sva prišla samo do polovice, potem pa soglasno ugotovila, da bi bilo bolje, če greva kar gor. Da sem se že dovolj raztegnil, Robert pa dovolj našvical. On gor, jaz pa dol, da sem razopremil, ko sem vijačil zadnjo ploščico, sem pa mislil, da mi bodo prsti od mraza odpadli. Tako je bolelo, da sem skoraj tekel k ognju in kar nekaj časa je trajalo, da je bolečina popustila. Ogenj je bil ogromen in je bilo dovolj žerjavice, bolj sporno je bilo, da na bencinski nimajo kranjskih klobas za peko temveč samo hrenovke in klobase za hot dog (tako piše na etiketi) in je vsaka posebej zavita v plastiko, jaz pa nož doma pozabil! In sem nekaj improviziral, a so bile vseeno dobre, ker je že lakota pritisnila, potem sva še enega pricinila, pospravila in pičila proti domu. In je ura v garaži pokazala eno zjutraj, ko sem opremo zmetal iz avta, vmes je pa še en ful hecen sms od Klemija prišel. Toplo mi je polagal na srce, naj pazim, da ne bom kaj Ladkota zjebov! Kakor da sem ga že tolikokrat!? Je pa res, da je moral zadnje čase kar nekajkrat prinesti denar, ker nisem hotel zalagati in sem mu rekel, da če ne prinese keša, bom jaz doktor Stibrotu odnesel samo moj delež on bo moral pa svojega posebej odnesti do njega. In je takoj prinesel, ker Klemi se poleg medvedov boji samo še Stibrota. In se ga ima za kaj! Ker če Stibro, ki se nikogar na svetu ne boji razen svoje Mojčke, ne prinese denarja domov, da preljuba soproga njegova prešteje in mu potem kakšno malenkost odrine, je huda, potem je hud Stibro, Klemi je pa manjši od njega in zatorej …

Ja, malo sem zašel. Lahko bi dodal še, da sem danes plačeval parkirnino v mestu, s telefonom, jasno, ker saj smo vendar v triindvajsetem stoletju, pa zadeva seveda ni funkcionirala. In je nesreča prav takrat prinesla mimo mladega novomeškega pisatelja, ki mi je suvereno predlagal, da mi bo on plačal parkirnino, ker je z mojim telefonom očitno nekaj narobe. In je pritisnil tisto njegovo drago batino ob parkomat, da nama bo parking plačal, pa seveda ni delalo. Je potem iz žepa privlekel kovanček za 1 evro in povsem resno vprašal, če lahko listek na pol dava. In ko sem ravno razmišljal, da bi ga malo po kepi, ker se iz starejših bedakov norca dela, ko je z druge strani ena tetica z listkom mahala, da če ga kdo hoče, da je še več ko 40 minut gor. Poleg parkomata je poleg naju stala še mlada mamica, a je Nejko udaril tisto “najprej otroci” in stekel čez cesto in mimogrede pozabil na prijatelja in mamico in odšel v patriota, jaz pa do drugega parkomata, kjer je telefon prijel. Nazaj grede sem pa pri Klemnovem avtomobilu opazil pet (5!) redarjev, so parkirali z dvema avtomobiloma tik ob njegovem in so se pogovarjali nekaj, Klemi pa parkirnine ni imel plačane. In sem ga poklical, razložil situacijo in je pritekel, da so mu kar lasje vihrali v vetru, ki ga pravzaprav ni bilo in so vihrali zaradi hitrosti …

Ampak, to niti ni pomembno, mrzlo je bilo danes v hosti, res!

Moj dedek je bil kovač in imam nekaj medlih spominov na njegovo delo. Kot mulo sem večkrat pasel firbec, ko je kakšnega konja podkoval, je pa res, da še nisem toliko star, ko so bile vprege edino prevozno sredstvo in so bili takšni dogodki bolj redki. Spomnim se smradu, ki se je razširil, ko je razžarjeno podkev na kopito pritisnil, da se je popolnoma prilegala in spomnim se njegovega pripovedovanja, da konje podkovati je mala malica, da voli so pa povsem druga zgodba. In se menda še od takrat volov bojim. Ma, saj se jih čist zares ne bojim, pravzaprav jih nikjer več ne vidim, le ko sem neko reportažo o zadnjih volih (tistih na štirih nogah, jasno!) na slovenskem delal, sem jo delal z malce večjo distanco od ogromne zverine. OK, saj Robert, ki je zadevo fotografiral, jo je tudi fotografiral bolj od daleč in parkrat tudi hiter strateški umik udaril kam v kakšno drvarnico, pa nima v genih tega strahu zapisanega kakor jaz, tako da morda pa moj strah le ne izvira iz moje mladosti oz. dedkovega pripovedovanja …

Sem se pa spomnil, ko sem spodnji video gledal, tudi dedkovega pripovedovanja o njegovem sosedu, ko so se še z vozovi prevažali in je večkrat s polja gredoč se še v gostilni ustavil in kakšen kozarček ali dva ali tri belega čez žejo spil, da ga je konj kar sam domov pripeljal. Pa menda je bil konj tako vajen poti s polja z vmesnim postankom v oštariji, da je kar sam avtomatično zavil s ceste na parking, čeravno njegovega gospodarja tistega dne ni žeja tiščala. In se mi je zdela ta zgodba vseeno pa kar malo lovska, dokler spodnjega videa nisem pogledal in spoznal, da je vse res. In še več! .-)

Ja, ni čist res, nisem (še) v bolnišnici in nisem (še) v zaporu, samo časa nimam za hece … Žal!

Danes me je poklical doktor Stibro, ki je ponovno vdihnil življenje našemu Ladkotu. In odločno protestiral proti zapisu na mojem brlogu. Namreč, vsak dan, ko pride domov, dnevni izkupiček odda preljubi soprogi. Ta mu načeloma zaupa in mu potem vsak dan da nekaj drobiža za kavo in kakšen čigumi. Je pa tudi res, da Mojči bere moj brlog. In je tam prebrala, da me je doktor Stibro krepko cepil za operacijo Ladkota in je seveda potem od soproga zahtevala konkretno vsoto, ne samo crkovino, ki sem mu jo dal. In jo je on dal naprej svoji preljubi soprogi. Torej, sva pila kavico in jo je potem poklical in dal telefon meni, da smo nesporazum mimogrede zgladili. Saj ni neke raketne znanosti zadaj – velik denar zame je za doktor Stibrota žepnina in zatorej …

En bogi Nihče in Nikdo se je zaljubil v sodelavko in jo na vse možne in nemožne načine poskusi osvojiti, narediti vtis nanjo, pa ni in ni šlo. Po dolgih mesecih osvajanja je lepotička privolila vsaj v eno večerjico, brez obveznosti, jasno. Bolj v smislu da ga “skine s k***” kakor kar koli drugega, a ubogi nihče je že to imel za uspeh. In je izbral fensi šmensi restavracijo v elitnem delu New Yorka in sta malce papicala in se malce dolgočasila (no, predvsem ona), dokler v isti lokal ni prišel tudi George Clooney. In je vse zaživelo in se razživelo, vse bejbike so pa na sekret šminko stekle popraviti si. Ta naš ubogi nihče je pa sicer res bil nihče, a je bil prefrigan. In je stopil do igralca in mu na hitrico razložil situacijo in kako bi bil modelu hvaležen, če bi mu, ko bi šel ven iz restavracije, pomahal, kakor da se poznata. In mu George, dobrega srca kot je, to seveda obljubi. Ženska se vrne iz toalete in gleda samo igralca, nenadoma pa skoraj pade v nezavest.

“Ej, George Clooney ti maha,” dahne z zadnjimi močmi, na robu zavesti.

Njen sodelavček pa jo mirno pogleda, se nagne proti njej in ji potiho zašepeta: “Ma, ko ga jebe, dej ne glej u njega, k bo še sm pršu, ga mam že poln kurac, ves čas mi sam neki teži …”

Ok, saj kakšnega globokega pointa v tej šali ni, le danes sem na FB dobil vabilo za prijateljstvo od lepotičke Nine Orel.

Če sem popolnoma iskren, sploh ne vem, zakaj sem se v ta FB sploh prijavil in se kar nenadoma znašel v tekmi, kdo bo imel več prijateljev, a to zdaj niti ni več pomembno. Pomembno je to, da človek nekje pač mora potegniti črto. Zatorej, oprosti gospodična Orlova, do nadaljnega imam vabila za prijateljstvo zaprta in sem te moral zavrniti. Pravzaprav sem v fazi, ko vse radiram. Preferiram prijateljstva v živo, klepet ob kavi, postkoitalno cigareto ipd … No, ok, Če me za prijateljstvo zaprosi naš Džordži, pa seveda naredim izjemo. Konec koncev sem samo človek iz mesa in krvi, ne?!