Damijan Šinigoj

Kura, ki teče pred petelinom, teče en dodatni krog, da petelin ne bo mislil, da je kurba, hkrati pa upa, da ne teče prehitro, za staro babo še žvižgajo, ampak povečini ekonom lonci, propeler na letalu hladi pilota, če ne verjamete, ga opazujte, kako bo švicnil, ko ta neha delati, polži se parijo s kropom … No, takšnele mi konstantno pošilja naš Žigec, pa drugačne tudi, takšne, zaradi katerih greš mimgrede lahko tudi k spovedi, ampak meni najljubše je bilo danes vprašanje, kako se orientiramo jamarji, ko vse drugo odpove. Z glavo butnemo ob zid in sledimo zvezdi severnici …

pacient čudežno preživel! Ja, Ladko je iz najhujšega in je že pred mojo hišo. Nekaj obvodov in nekaj presaditev in je. Zaenkrat. Sam je stric dohtar rekel (ko je nehal preklinjati, jasno!), da je to zadnja operacija, ker nima več prostora za improvizacijo in vrtanje in kaj jaz vem kaj še vse. Da ko si zdaj Ladko nogo zlomi, lahko dobi samo še milostni šus u motor in to je to. Sem obljubil, da ga bomo merkali. Saj ga bomo, vsaj prvih nekaj ur zagotovo!

Zadnje dni opažam, da  je obisk na mojem brlogu krepko narastel in mi ni bilo povsem jasno, zakaj, pa danes izvem, da imam novo bralko. Jasno, vsaka se pozna! Ni problem, da bere, ima pač takšno službo, ki to dovoljuje, pa tudi te moje klobase se med triurno malico mimgrede preberejo, problem je, ker je eden glavnih igralcev tega brloga tudi Suki. Ona pa njegova tašča. Njena hčerka pa službeno v tujini (ja, Suki je možak stare šole in je prepričan, da mora vsaj en v familiji služit in je bogico poslal v svet s trebuhom za kruhom!). In ker je hčerka v tujini, Suki lahko malo poraja. Saj veste, mačka in miši pa to … Samo problem je, ker v tej zgodbi zdaj nastopa še mama mačka in če bo Suki preveč rajal in bom jaz o tem pisal, bo kakšna miška po ritki dobila …

Zadnjič, ko so nas prišli strašit na bivak, sem ga domov pripeljal malo pred šesto uro zjutraj  in smo se pred hišo še poslavljali in malce pogovarjali in sem ga na koncu vprašal, če tašča kaj nadzoruje njegove prihode in odhode, pa je rekel, da ne, da ima kartico za štemplat. A ker je zvit ko presta tale naš Suki in zna kdaj tudi mimo mašine za štemplanje šmugnit, Vlasta seveda ob takšni sumljivi jutranji uri zna tudi malce zavese na spalničnem oknu razgrniti, le toliko, da se ve …

No, zdaj to ne bo več treba, bo vse prebrala. Suki, ti se pa pazi, ker lažem pa jaz pa ne!

Aja, jutri bo zdravniški posvet, bo doktro Stibro povedal, ali se Ladko sploh da popraviti. Zgleda da tudi Rusi niso več, kar so bili in da se je po dvajsetih letih diferencial odtrgal iz bloka motorja … Al da se je odtrgal blok motorja … Al mogoče celo … Ma, kaj pa vem, saj je pripovedoval in risal in s škatlicami kazal, kaj je šlo v maloro in zakaj bo zelo težko, če sploh bo možno, a zarad mene bi lahko govoril tudi kitajsko. Nisem nič štekal. Samo dve možnosti sta, to sem pa takoj poštekal – ali bo jutri povedal, da bo pacient umrl in se bo potrebno odločiti, da se odklopi z aparatov, ali pa me je pripravljal na drug, še bolj boleč operacijski poseg v mojo denarnico! No, javim pravočasno, jasno …

Evo, danes sem moral za spremembo ene par končnih rokov loviti (eden se mi vleče še od septembra, ko je bil kukr res zadnji zadnji rok za oddajo teksta!) in nimam kaj pametnega napisati. Mislim, seveda imam, če ne bi imel, bi si pa izmislil, samo časa nimam. Zdajle sem si kavico skuhal in kratko pavzo naredil, potem pa tlaka naprej, vmes pa, ker nimam časa kaj izvirnega napisati, kar z Youtube prilimat eno lepo poučno zgodbico. Da so dobre zgodbe zlata vredne namreč …

Ja, doktor Stibro je že zjutaj na stranišču klel, da je (vsaj tako pravi) še soprogo prebudil Kar je hudo, ker model vstaja malo pred pol peto zjutraj! On je tak moderen avtomehanik, ki na jutranjo rutino “iztiskanja ugorčka” ne nosi več Financial Timesa ali Financ, temveč kar prenosnika, po hiši ima pa itak wi-fi. In ko je pogledal borzna poročila, kaj se prodaja od avtomobilov in podobno, je še na moj blog skočil in kot zadnji post zagledal Klemija, kako Ladkota rine in mu je bilo v hipu vse jasno! In je zaklel, da je še preljubo mu soprogo prebudil in ji jel, revici neprebujeni, žolčno razlagati, da zdaj ga bom pa zihr poklical, čeprav sem se mu zadnjih par dni izmikal. No, seveda se mu nisem izmikal, tako se samo on rad poheca, če se ne oglasiš na njegovo eno in pol zvonjenje!

Kakorkoli, mi je poslal sms, da naj koline kar pritrogam pred njegovo delavnico, ampak bolj ponoči, da mu ne bom splašil drugih, poštenih strank s poštenimi avtomobili. In sem naročil Klemija za ob desetih zvečer, Klemi je pa naročil Krstota, ker je pivo ali dva čez žejo spil. Da ni bil čisto pri sebi, sem opazil, ko je vozle vezal, jamar kot je, bi jih moral zvezati žime. In je zadevo prevzel Krsto, ki je neke vrste alpinist (to je alpinist, ki ga ni pogosto spraviti v hribe!), da bo on to naredil. In vsak šalabajzar, ki je kdaj moral vozel narediti, od katerega je bilo odvisno njegovo življenje, zna narediti osmico, Krsto je naredil šestico. Za tiste, ki ne veste, šestico si zavežeš na čevljih! In Klemi očitno ni imel preveč piv, ker je potem on to popravil, jaz sem pa fotografiral. Jasno, nekdo mora, ne?!

In smo odleteli proti Stibrotovi delavnici, na srečo ob poti ni bilo nobenega radarja, ker drugače bi se menda prvič v zgodovini primerilo, da bi z enim merjenjem lahko oglobil dva voznika! In zakaj smo morali skozi center mesta, mi tudi ni jasno, sem pa pozabil vprašati, ker je bilo adrenalina med vleko preveč …

Za nagrado za pomoč si je Krsto zaželel kebab, na kar sva s Klemijem z lahkoto pristala (ker, roko na srce, koliko normalnih, zgodaj zjutraj na šiht hitečih ljudi bi me pa šlepalo ob tej uri?!) in smo od Stibrota zavili k enemu drugemu lokalnemu dilerju junk fooda (ne standardnemu, žal, za kar se mu na tem mestu opravičujem in upam, da mi bo drugo leto vseeno poslal čestitko za božič in novo leto!). Na začetku sem se malo pohecal in sem modela vprašal, če mogoče prodaja kebabe in ni bil nič za hece s tistim velikim nožem v roki in ker sem se malo ustrašil in zmedel, sem kar tri naročil. In sva se najedla še midva s Klemijem. Tukaj ga moram spet pohvaliti, da je bil spet zlata ptička, zapletlo pa se je, ko smo vsi trije sedli v Krstotov avto in je model z nožem (kaj nožem, mačeto) za nami pritekel. Če bi mu mogoče blagovoljili plačati 9 evrov! Hm. Jaz denarja nisem imel in sem mislil, da bo plačal Klemi, Klemi denarja ni imel in je mislil, da bom plačal jaz, Krsto je pa imel denar, a je mislil, da mu bova za uslugo midva plačala. Nagradno vprašanje: Kdo je plačal na koncu?!

Menda imaš poškodovano oko, počila ti je žilica ali nekaj takšnega?! Pa sem tistemu tvojemu že stokrat rekel, da je pravilni medicinski termin da si padla po stopnicah! OK, saj ti bo kupil verižico potem, ne, in bo kmalu spet vse dobro!?

Ja, iz Čaganke smo prišli umazani ko prasci, jasno, le škornje smo imeli čiste, ker smo hodili po snegu. Ostalo pa blatno do amena. In je potrebno oprati, predvsem vrvi in pasove, od katerih je odvisno tvoje življenje. Že tako me včasih stisne, ko kaj zaškripa, ti pa visiš nad kakšnim breznom, če pa ne bi skrbel za opremo, bi pa verjetno od strahu umrl, ne zaradi nesreče!

Kakor koli, mraz je pritisnil, kar ste verjetno opazili prevsem kadilci in opremo pred hišo prati s hladno vodo ni najbolj prijetno. Zato je Robert danes prišel na genijalno idejo. Da gremo zadeve oprati v Klevevž, kjer je topel izvir. Sem bil nemudoma za, če pa bi predlagal še kopanje, bi se nama pridružil verjetno še Klemi, ki pa se tokratne akcije zaradi preobilice dela ni udeležil. Ja, zadnjič je Šventi komentiral moj zapis o Klemijevem afnanju zaradi dolgčasa, da če mu je dolgčas, lahko recimo na kakšen mail odgovori (ni pa povedal, da je mail poslal le kakšno uro prej in ni recimo na svojem blogu povedal, da ga niso mogli zbuditi tam dol v Grčiji, da bi se udeležil videokonference, recimo, hehe!) in zdaj Klemi namesto dober dan dobiva vprašanje, kdaj bo odgovoril na mail. Očitno je bil v velikem zaostanku s korespodenco in torej ni mogel z nama z Robertom v Klevevž oprati opremo. In sva pičila sama in zadevo dobro oprala.

Ni bilo prehudo. Mraz seveda je bil, a je voda topla in sva mimogrede opravila. Domov grede sta se nama pa želodca oglasila in ker sva se nameravala peljati mimo lokalnega dilerja burekov in ostalih dobrot, sva poklicala Klemija, če nama vsaj večerjo plača, ko sva mu oprala opremo. In je bil takoj za, da naj ga kar pobereva pred stanovanjem. A je Ladko, ki se je tako zelo izkazal pri Čaganki, ko sva se peljala mimo dilerja burekov, nekaj poropotal. Sem mislil, da protestira, ker nisva zaustavila, a ko je še kar ropotal in ropotal, nama je bilo takoj jasno, da ne gre za samo rahlo užaljenost. Nekako sva se pricijazila do Klemija in strokovnjak, kot je, je nemudoma ugotovil, da sva odtrgala vijak na diferencialu. Kako je to vedel, diplomirani mehanik?! Ker smo ga odtrgali že trikrat in je vsakič enako ropotalo! Od njegovega bloka do moje hiše je dolina, zato smo se odpeljali do mene s pomočjo gravitacije, le za nekaj zadnjih metrov nam je zmanjkalo. In sem mislil kar na plin stopiti, a je Klemi protestiral, da bom zadevo še bolj pokvaril, da tistih par metrov bomo pa že porinili. In sta z Robertom urno skočila ven, pljunila v roke in porinila. Daleč ni bilo, je pa kar trajalo, ker smo se premikali zelo počasi. Zakaj smo se premikali počasi, pa sem ugotovil šele kasneje, ko sem fotografije na računalnik dajal in zgrožen opazil, da je porival samo Klemi. Robert je pa fotografiral, jasno. Da bo kaj za na moj blog!

In me je malce vest zapekla za nazaj, ker sem mislil, da porivata oba in sem tako malo v hecu ročno zavoro potegnil. Pa ne do konca, jasno, ker bi takoj ugotovila. Sprašujete, zakaj nisem kar na pedal za zavoro stopil? Ker bi se potem zavorna lučka prižgala in bi takoj vedela, da zaviram! Toliko sem se pa že naučil pri vseh neumnostih, ki sem jih v dolgih letih že ušpičil …

Kakor koli, Ladko gre spet k dohtarju (Stibro, saj vem, da tole bereš, kar pripravi prostor v delavnici!), kar ni nič čudnega. Star je skoraj dvajset let, midva pa ga priganjava kakor da je mladenič v rosnih najstniških letih. Ampak, saj zato pa so dohtarji na tem svetu, ne?! S Klemijem razmišljava le, če bi se z doktor Stibrotom kar za kakšen mesečni pavšal zmenila, a kaj, ko ne bo za takšen dogovor, se je enkrat že peljal z nama!

Dragi Janez,
upam, da mi boste pomagali. Par dni nazaj sem se odpravila zjutraj na delo in pustila mojega moža doma pred televizijo. Kakšen kilometer od doma se mi je avto ustavil, ni hotel spet vžgati, tako sem šla peš nazaj domov. Ko sem prišla domov, pa nisem mogla verjeti svojim očem, moj mož je bil v postelji s sosedovo hčerko. Jaz sem stara 32 let, moj mož 34 in sosedova punca 19, poročena sva pa 10 let. Polna sem stresa, takoj potrebujem dober nasvet, prosim, pomagajte mi.

S spoštovanjem, Francka

Draga Francka,
Da se je avto ustavil po tako kratki razdalji od doma, je lahko več vzrokov. Najprej pa poglej, če imaš zadosti bencina, mogoče ne dela pumpa, ali pa imaš kakšen električni problem, predlagal bi pa, da pokličeš avtomehanično delavnico, da ti potegnejo avto v garažo in ga tam natanko pregledajo.

Upam, da bo ta nasvet rešil tvoj problem!

Janez

Al pa kam drugam, jasno! Nismo za skupi, oziroma nismo za nobeno pametno stvar. Samo eno samo drkanje drug druzga in nobenga spoštovanja do starejših. Klemi je pa najhujš, itak! Edino ko globoko globoko pod zemljo zapoje “Sem deklica mlada vesela …” je pa taprav. Mislim, iskren in mlad in radoživ in poln entuziazma … Kakor koli, sem iz kadrov, ki res nikamor ne pašejo, zlimal eno zadevico, če se komu ljubi pogledati, razen tapravim jamarjem, našim šefom, pa ogled toplo odsvetujem. Naj še naprej živijo v prepričanju, da smo pod zemljo pa čist drugačni, resni in odgovorni!