Damijan Šinigoj

Klemen, Robert in jaz smo se v soboto zjutraj odpravili na dno Čaganke, naše najgloblje in najbolj razvejane jame, zelo zahtevne in naporne, da pa naloga ne bi bila preveč enostavna, smo se potem, ko bi ven prišli, odločili tam v gozdu in snegu tudi prespati. Bivakirati, po domače povedano. Kakor se za tako zahteven projekt spodobi, smo se na pot odpravili zelo zelo zgodaj zjutraj. Res. Ob desetih smo bili dogovorjeni pri meni na kavi, kako nam je potem uspelo šele ob pol štirih popoldne v jamo vstopiti (in posledično ob polnoči ven!), pa nihče od nas nima blage veze. Bi bila potrebna podrobna analiza, domnevam, čeprav mi je pravzaprav jasno, saj je bil najbolj pogost stavek dneva da kam se nam mudi, saj smo vendar na dopustu! Kakor koli, kava pri meni, nabava hrane v trgovini, kava v lokalu ob trgovini, bencinska, kava v lokalu ob bencinski, kakanje na bencinski (uganite, čigavo!), kava v še enem kafiču, nesplužena cesta do jame, oblačenje v jamarsko opremo, še kar dolg sprehod po globokem snegu do jame … Ja, se naberejo plus minute. Ko sem, preden sem se spustil v podzemlje, pogledal na uro, sem se zgrozil, res! Ura je bila že krepko čez kosilo, mi smo imeli v riti pa le nešteto kofetov in v pljučih dim brezštevilnih čikov, v malhi pa tri majhne čokoladice in za vsakega po en sendvič. No, ni bil ravno sendvič, ker nismo imeli časa komplicirati v trgovini, ko se nam je na kavo mudilo, le tri žemlje smo imeli in eno majhno poli salamo! Kar je Klemi v mojo tranportko vrgel kar v papirnati vrečki in ko sem parkrat vodo ven vzel ali reflektor, je bila ža tako razmočena, da je kruh s salamo plaval kar v blatu. Pa še na tla mi je salama padla enkrat, da smo potem, ko smo nekje na polovici malico udarili, razmišljali, če delajo poli salamo tudi s kostmi, a na srečo so se nanjo prilepili le majceni kapnički, ki so iz apnenca in se jih lahko zgrize …

Na dnu smo pojedli še čokoladice, da smo dobili nekaj energije, pokukali pa smo v obe dvorani in je bilo kar naporno oz dolgotrajno, zato se nisem preveč čudil, ko sem zunaj pogledal na uro. Polnoč. No, sem bil presenečen, a kar je, je. Dol sem plezal prvi in bi moral tudi gor riniti prvi, a smo na dnu spremenili jamarsko pravilo, ker Klemi ni hotel biti zadnji, le v zadnji dvorani, ko se ven prileze, se je pravilo spet obrnilo. Saj veste zakaj, ne?! Jasno, gor je lahko medved in je bolje, da grem prvi jaz, da mene požre in ne Klemija. Kar je, evolucijsko gledano, verjetno pravilno, naj preživijo mlajši …

Proti vrhu sem se navzel Klemijevega psihiranja in sem začel ruliti in peti in medvede preganjati, pa je Klemi spodaj protestiral, da naj umolknem, da ne bo slišal, če bom kakšen kamen sprožil. A mi je dol viselo zanj, medvedov sem se kar naenkrat bolj bal kot njega! Sem prilezel ven in počakal na Klemija, potem sva pa oba skupaj čakala Roberta. Ki je prilezel skoraj že do vrha, ko se je ne tako daleč stran z drevesa usul sneg in sem že avtomatično zavpil, da naj zver izgine. In ko sem zavpil, je začelo nekaj lomastiti in se je še parkrat sneg usul, očitno sva nekaj splašila, tisto nekaj je pa naju s Klemijem še bolj splašilo, saj sva oba skoraj hkrati skočila k vhodu v brezno. Klemi je bil s popkovino pripet na vrv in bi se teoretično lahko vrgel not in preživel, jaz nisem bil in sem opazoval njegove “trogarje”, če bi se pripel na njih, spodaj je pa Robert rulil ko medved, ker sva nanj sneg in kamenje rušila. Da zihr ni medved in da naj ne paničariva, a se nisva pustila prepričati, sva stala čisto ob robu, dokler še on ni pokukal ven. In smo v troje bolj pogumni zakorakali proti avtu, kjer smo imeli vso opremo. Smo hoteli narediti bivak pri jami, a med hojo smo ugotovili, da smo tako zjebani, da bomo bivakirali kar ob avtu, saj se nobenemu ne bi ljubilo hoditi nazaj z vso opremo in hrano. Smo zakurili kar malo stran od Ladkota in ogenj je kmalu prijel, saj smo prišli pripravljeni, drva smo pripeljali s sabo. Nad ogenj smo na žico obesili lonec z vodo, v katerem sem nameraval skuhati juho in se greli in čakali, da zadeva zavre, vmes sem pa na plinskem gorilniku še kavo skuhal. Ura je bila nekaj čez eno zjutraj v nedeljo, ko smo srebali dišečo kavico in ugotavljali, da življenje je pa res lepo. Voda je skoraj zavrela in vanjo sem vsul vsebino vrečke (golaž juho) in šele naknadno ugotovil, da jo je za liter in pol vode najbrž premalo. Pa še malo snega sem noter vrgel, ker voda ko se greje, hlapi, ne! A, kakor koli, prazno vrečko sem vrgel v ogenj, zato nismo vedeli, koliko časa se mora zadeva kuhati in ali mora prevreti in ali moramo mešati ali kaj, in ravno med modrovanjem o tem so se stvari zasukale povsem drugače in življenje ni bilo več tako lepo! Robert je nenadoma pogledal v temno hosto in vprašal, ali smo kaj slišali. Jaz nisem slišal nič, Klemi tudi ne, je pa že široko razpiral oči in špičil ušesa. In sedel je najdlje od avta in najbližje tistemu, kar naj bi Robert slišal! Robert je zarukal nekaj jelenjemu oglašanju podobnega in od zelo blizu je iz teme nemudoma prišel odgovor. Evo, tukaj je pa mene tudi že stisnilo, Klemi pa je še bolj široko razprl oči, Robert je bil pa ves navdušen! Kako je sprovociral jelena, da se mu oglaša pa to! Je še nekajkrat zarukal in še nekajkrat je zarukalo nazaj, mene je pa že krepko stiskalo, saj mi je bilo tisto rukanje čedalje bolj podobno oglašanju kakšnega medveda. Pa še ni bilo hudega, mislim, ritko mi je že stiskalo pa to, ampak panike še ni bilo, ko pa je tisto bitje začelo skozi vejevje lomastiti proti nam in rukati, je bilo šale konec! V hipu. Klemi je kakor tiger skočil čez pisker z juho (in ga začuda ni prevrnil!) in bil v sekundi mimo mene in je že šibal proti avtu, v roki je že trdno stiskal solzilec!! Evo, priznam, v tistem trenutku nisem več nič razmišljal, zavladal je čredni nagon, zagrabila me je panika, še sam sem skočil proti Ladkotu in bil v sekundi v njem! Na sedežu so bili sicer kava, bonboni, telefon in čiki, pa me to ni nič brigalo, sem vse pomendral, Klemi je na sovoznikovem sedežu, do koder je imel dlje kot jaz, saj je moral priteči okoli vozila, tudi že sedel in sicer na narezanem kruhu in na mleku, Robert je pa na Klemijeva vrata trkal, če ga noter mogoče spusti!

Evo, takšni prijatelji smo! Človeka sva ven zaprla! Robert je trkal na vrata, naj ga Klemi spusti noter, a Klemi, ki bi moral stopiti ven, da bi lahko podrl sedež, tega ni hotel storiti. Stvari so tukaj zame malce meglene, ker me je bilo res strah, a se mi zdi, da sem moral še jaz urgirati, da je končno stopil ven, podrl sedež, spustil Roberta noter in se spet usedel noter, kar je vse skupaj morda trajalo 3 desetinke sekunde! Sem prepričan, da bi mirno zahteval, naj ga jaz spustim noter, a na srečo se voznikov sedež ne da podreti! Sedeč vsi trije v avtu smo se nekako pomirili in bulili v temo, a nismo nič videli, ker smo imeli vsi trije prižgane čelke na glavah. Smo ugasnili lučke in bulili in bulili, Robert pa je cvilil, da naj vsaj okno odprem, da slišimo, če je šla zver že stran. Nisem hotel oziroma sem odprl samo trikoten okenček in zavpil nekaj v smislu spizdi grdoba kosmata in namesto odmeva je nazaj takoj prišlo brundanje in še hujše lomastenje iz teme. Evo, res sem se usral. Začel sem hupati pa še avto sem zakurblal, ki pa ni takoj kresnil in sem mislil da bom kar umrl od vsega hudega. Potem smo nekaj minut sedeli not in samo bulili v temo in z žalostjo zrli v pisker nad ognjem, kjer je že vrela juha, mi pa lačni do nezavesti. Kako tragično, če tako pomislite. Ves dan smo pojedli samo en kurčev sendvič, se spustili v globoko globoko jamo, lačni in utrujeni smo bili do nezavesti, rešitev vsaj nekaterih naših problemom pa je počasi odhajala k hudiču le par metrov stran! Strah je tukaj počasi zamenjala jeza, pa še Robert je ven silil do nezavesti. In smo po dolgem debatiranju vseeno stopili ven, ker smo vmes ugotovili, da imamo zadnjo havbo odprto in je nihče ni hotel iti zapreti. No, Robert bi jo šel, ampak on je sedel zadaj, kar je pomenilo, da bi se mu Klemi moral umakniti ven, kar je bilo pa iluzorno za pričakovati. Sem samo pogledal njegov prst na sprožilcu solzilca, ki je bil od napetosti že čisto bel in mi je bilo jasno, da smo čisto na robu. Da če še enkrat zaruli, smo ga najebali, ker bi Klemi kar v avtu ustvaril obrambni oblak solzilca!

Kakor koli, ko par minut ni bilo ničesar slišati in ko so nam kruleči in boleči želodci povedali, da mogoče bi bilo pa vseeno dobro tisto župo rešiti, oziroma vsaj tisto, kar je je še ostalo, smo šli spet ven. Pogumna četica, res. Odrasli ljudje, a smo se skoraj za rokice držali. Ko smo bili morda kakšen meter od avta, smo spet vsi trije začeli vpiti, da bi zverino zagotovo pregnali, ko se je prasica oglasila še bolj blizu in še bolj zalomastila proti nam skozi zmrznjen sneg. Evo, nič ne tajim, mislim da smo bili vsi trije nazaj v avtu v morda pol desetinke sekunde! Tokrat se je zadaj zrinil Klemi! Jaz sem imel vsega dovolj in sem zakurblal mašino in trobil, potem smo pa malo poslušali in zverina se je vedno bolj čudno oglašala in nenadoma je bilo vse jasno!

“Suki, mamutijebempokvarjenozmešano!”

In k ognju so do solz nasmejani prikolovratili Suki, Krsto in Čampi. Kar nismo vedeli, ali naj jih tepemo ali objemamo! Vsa čast jim. Pripeljali so se ob pol dveh zjutraj iz Novega mesta mimo Črnomlja v debel gozd, dokler je bilo spluženo, potem pa še pol ure po Ladkotovih sledeh hodili, da so nas lahko prestrašili! Mislim, človeka moraš imeti res rad, da mu pripraviš kaj takšnega!

Ampak, saj je bilo kmalu vse jasno. Sukiju je bilo dolgčas, ker je Ana spet službeno odšla pa še nove gojzarje si je ravnokar kupil in jih je hotel stestirati! Zato je poklical Krstota in Čampija. Čampi naj bi vozil, a če bi vedel, kako daleč je, zagotovo ne bi bil za, zato mu je Suki razložil, da je to nekje pri Semiču. In je Čampi potem moril vse od Semiča naprej še eno uro, kje naj zavije levo, dokler končno ni ugotovil, da ga je potegnil za nos, ko je pa zvedel, da bo moral še hoditi, je bilo pa itak že prepozno in so bili že tako daleč, da ne bi imelo smisla obrniti se. No, in so se zabavali na naš račun, menda so se smejali, da bi jim skoraj v hlače ušlo, v zahvalo smo z njimi delili klobase. Juhe pa ne, smo jo spili sami trije, pa tudi že bolj malo jo je bilo, je izhlapela! In ker je bila ura že skoraj štiri zjutraj, smo se odločili, da ne bomo bivakirali in smo se kar domov odpeljali. In sem bil v pravi postelji, sveže stuširan, že ob pol šestih zjutraj. In preden sem zaspal, sem se še kar nekajkrat močno močno nasmejal ob spominu na svoj strah. Ki ga danes ne razumem več, a jebiga, je bil Klemi poleg in sem se nalezel. Res. Bi ga morali videti, kako je potegnil mimo mene, da so mu kar lasje v vetru plapolali, ampak to itak ni pomembno. Bi verjetno moji tudi, če bi jih imel!

Skoraj dve uri jebanja po nespluženi cesti sem stisnil v deset minut, zanimivo morda za lastnike lade nive, če bi dal pa poleg napise v cirilici, bi vsakdo mislil, da smo Rusi, ker niti enega posnetka ni brez čika v ustih!

Zjutraj Klemi, Robert in jaz odhajamo v Čaganko, enkrat zvečer ven prilezemo, potem pa kar tam prespimo. Bivakiramo v snegu, kakor to storimo vsako leto vsaj enkrat. Težava je, ker je gor veliko veliko snega in ker tudi Ladko ni vsemogočen, bomo morali par kilometrov do jame in bivak prostora verjetno pešačiti. A kaj bi to, tega se ne bojim toliko, kot se bojim v gozdu spati s Klemijem. K ga že kar vidim, kako bo spal – v eni roki bo imel pripravljeno svetilko, v drugi solzilec. In če bo kaj počilo ali zabrundalo ali – bog ne daj – celo zasmrdelo, ne bo nič spraševal, kaj poka, kaj brunda, kaj smrdi, on bo samo pošprical! Ker njegova taktika je, da kar nas magari našprica in potem medved ne bo prišel blizu! OK, mogoče to celo drži, ne vem, a če nas bodo pekle oči in bomo sredi noči začeli slepi tekati okoli in kakršno srečo imam, bom zagotovo direktnga z  glavo udaril v najdebelejše in najtrše drevo! Nič, sem se odločil, da bom spal kar z jamarsko čelado na glavi, pa kar bo, pač bo. O vsem ostalem pa v nedeljo, ko se vrnemo. Če se vrnemo, jasno, ker Klemi ima rahel spanec in odločen prst …

ampak, what a heck … Že ko sem se pustil pofotkati Robertu, sem vedel, da to ne more nič dobrega prinesti in sem zadevo objavil na brlogu, kjer jo je opazil eden največjih slovenskih (ok, upam da mu s tem prostorskim omejevanjem nisem naredil krivice!) fotografov Borut in do objave v Mladini ni bilo več daleč. Pa sem na to potem kar malce pozabil, danes je pa telefon začel zvoniti. Če imam vse ovce na broju pa to, da golega strička pri teh letih pa res ni apetitlih gledati. Se strinjam, jasno, mi je pa žal, da se na fotki ne vidi moja leva roka, kjer sem danes ves zgrožen in prestrašen zatipal eno veliko bulo in pomislil na najhujše bolezni, ki napadajo stričke mojih let, a sem potem ugotovil, da gre le za zelo razvito mišico, ki je prišla z jamarjenjem. In zdaj vse nadlegujem, da naj se je dotaknejo, kar je anojing do nezavesti, vem, ampak jaz sem navdušen in to delim z vsemi, ki ne bežijo dovolj hitro od mene!

Ko je Klemiju dolgčas …

Klikni na “fotorebus” za rešitev!

Danes smo Klemija čakali in čakali in se je potem na kavo k Milčiju primajal s svojo Jerico. Kar je ok, Jerca je kul. Ne, res! Ampak Klemi pa ni glih. Se non stop, ko mu kej ne diši, zgovarja, da on bi že, sam da mora bit tud kej s svojo boljšo polovico. In ker ga že tri dni hecam, če gremo v jamo in ker že tri dni razmišlja, kako bo to Jerci povedal, sem izkoristil priložnost in jo kar jaz vprašal. In je dovolila, jasno, saj ve, da mora prava ženska pravemu možaku tudi kaj svobode tu in tam dopustiti. Res je, da bo moral zaradi sobotne jamarije  Klemi sobo pospraviti, a kaj bi to, mu bova že jaz in Robert pomagala. Da gremo le skupaj v jamo lahko … Evo, dokaz, da lepa beseda lepo mesto najde!

Človeške želje so različne. Jasno, saj smo tudi ljudje različni. Nekdo si želi veliko denarja, nekdo si želi ferarija, nekdo mercedeza ali poršeja, nekdo si želi, da bi bila njegova slika objavljena v Vašem mesečniku, nekdo spet nekaj povsem drugega. Ali tretjega. Ja, seveda, obstajajo ljudje, ki si želijo košček kruha, zagotovo, oni verjetno ne sanjajo o ferarijih, ker pa sam s prehrano na srečo nimam težav in ker si mercedezov, ferarijev ipd zaradi Ladkota niti ne smem želeti (da mi zaradi nespodobnih želja po prestižnejših konjičkih moja lada niva v najbolj ključnem trenutku v hosti, ko recimo bežim pred inšpektorji, ne bi zanalašč crknila!), so moje želje bolj skromne. Itak pa sem vsem znan kot skromen človek. Zato sem si želel gumijaste škornje. Gumijasti škornji so zakon. Res. In še nikoli jih nisem imel. No, mogoče, ko sem bil majhen, a se ne spomnim. Trikrat sem bil v specializirani trgovini z zaščitno opremo, pomerjal sem jih, izbiral barvo, kakšno zaščito morajo imeti sem izdatno predebatiral s prodajalko, v skladu s ponujenimi možnosti seveda, in ker so bile moje želje specifične in kar zahtevne, so škornje zame naročili v Italiji. Res sem se jih veselil, vsako jutro sem najprej pogledal na mobilnik, ali so me že klicali iz trgovine …

Pravite, da to ni nič nenavadnega? Da človek hodi v trgovino, pomerja, se pusti informirati in podobno? No, mogoče res ne za večino ljudi, a jaz sem svoji soprogi že dvakrat moral kupiti rože, ker sem ji pobegnil iz trgovine, ko me je po dolgih in mučnih pregovarjanjih končno spravila v šoping. In sem bil nekaj časa kooperativen in sem sodeloval, pomerjal in vse, potem pa izgubil živce in zbežal. In tako seveda spravil svojo soprogo v neljubo situacijo (le kaj si bo pa prodajalka mislila?!) Kar koli moja preljuba soproga kupi zame, je vedno dražje za znesek, kolikor potem odštejem za rožo. Pravzaprav to niti ni tako poredko, ker je zadnjič celo Klemi nekaj omenjal, da mora svoji preljubi rože kupiti, pa Suki me je tudi enkrat kopiral, a to je že druga zgodba. Želel sem si gumijaste škornje, veselil sem se jih, nestrpno sem jih čakal. Kakor džanki. To mi sploh ni bilo podobno, soproga me sploh ni poznala več, le še z glavo je odkimavala. A jaz sem že vedel, zakaj sem si jih želel!

Ponavadi sem v jamo hodil v gojzarjih, a ker so jame blatne in mokre, so bolj primerna obutev gumijasti škornji. Ki sem jih pomeril, izbral barvo, zaščito, naročil … Pa jih ni in ni bilo! In sem čakal, nestrpno. No, potem so prišli in je bilo veselje, kot bi pravkar dobil novega ferarija, res! Kakor japi tako naredi en krog z odprto šipo čez trg, da vse čapce fascinira, tako sem jaz moje takoj na probni krog v najbolj blatno jamo peljal. In Klemi tudi, jasno …

No, kakor koli, to je bilo pred slabima dvema mesecema, vmes sva jih popolnoma uničila. Puščajo vodo kot sito. In smo se, ker se nama je vmes pridružil še Robert, odločili, da je prišel čas za nove. In sem opazoval Roberta, kako je naročal nove gumijaste škornje z istim veseljem kakor jaz malo nazaj in kako jih je nestrpno čakal in čakal in čakal in danes so ga končno poklicali iz trgovine. Ki je odprta do 16. ure, poklicali so ga pa deset minut prej. A se je zmenil s poslovodjo, da ga bo počakal še po delovnem času, tako zelo si jih je želel. Res. In sva šla skupaj v trgovino in sva oh in sploh svršavala nad njimi in ko jih je plačal, sva se mu zahvalila in odšla, model je pa pritekel za nama s škornji, ki sva jih v tistem veselju pozabila vzeti!

Kakor koli, Robert jih je plačal in ko sem mu hotel dati denar, je kategorično zavrnil in mi jih podaril za novo leto. In sem se stopil, priznam. Tako lepega darila že dolgo nisem dobil. Čeprav, ne bo dolgo lepo, gremo v soboto že na probni krog … Aja, za Klemija sva hotela vzeti rozaste samo sva se potem spomnila, da bo itak hodil z nama oz. midva z njim in bi potem vse tri postrani gledali …

Evo, nism dost konjev v živo videl, ampak nekako se mi zdi, da imamo v genih zapisano, da konja od zadaj ne drkaš! Cigo na posnetku tega gena očitno nima, pa še kapco je zgubu!

Klemi ni nikoli kakor Švarci izrekel, da se bo vrnil, a se je! Danes. No, pravzaprav že včeraj. Ga je odneslo in spet nazaj prineslo. Takoj, ko je izrekel svoj famozni, celo antologijski “Tastar, vohaš?! Tle neki smrdi!”, sem vedel, da se je vrnil. Prišel nazaj tako rekoč. Ja, naš Klemi, sem ga kar malo pogrešal. Za dnevno dozico adrenalina smo se odločili malo posmučkati po Rogu, za spremembo z Robertovim terencem. No, ne njegovim, Tončkovim. Ker je Robert normalno človeško bitje, mu ga Tonček zaupa, jaz recimo ne bi hotel, da ga zaupa meni. Ker še sam sebi ne zaupam. Zame je Lada … Ampak, prehitevam. Smo se pripeli za subaruja, Robert je potegnil, midva s Klemijem sva se dala pa potegniti. Klemija je bilo malce strah, še nikoli se s smučkami ni vlekel za avtom, mene je bilo strah samo zato, ker je vozil Robert. Ki vozi počasi in previdno, zato mu Tonček tu pa tam avto tudi posodi, jasno. No, sem malo žvižgal in vpil in kepe metal in se je tudi Robert ojunačil in pohodil pedal za plin, Klemi se je pa toliko udomačil, da je začel uživati. Dokler Robert ni potegnil po nespluženi cesti in ker je previden voznik in ker je malce drselo in ker avto ni njegov, je malo upočasnil, da je Klemi lahko sapo zajel in je zavohal – saj ne boste verjeli – medveda! Jasno. Klemi is back torej definitivno. Sem kar videl, kako mu je hlače v rito vleklo, predvsem zato, ker ima solzilec proti medvedom v Ladkotu. Meni je bilo smešno, res, pa nisem nek junak, ampak kako se človek psihira. Ga je resno vohal in še malo, pa bi ga tudi videl. Smrdel je avspuh, ker je Tonček racionalen človek in je zadevo predelal na plinski pogon. Plin pa drugače smrdi, Klemi je navajen na Ladkotov izpuh … Ja, zasmrdelo je po crkovini, malce kasneje pa še po nečem drugem. Roberta je v ovinku malce, samo malce zaneslo in sem kar videl, kaj se je v sekundi začelo dogajati v njegovem telesu. Če bi bile mišice dančne zapiralke majhni človečki, bi eden od teh človečkov na ves glas zavpil: Fantje, stisnimo na muč, zdej gre na vse ali nič! Ja, tako mu je kako skupaj stisnilo, da je poleg hlač posesalo še sedežno prevleko! Res, sem kar videl, kako je izginjala. OK, Robert bo zdaj rekel, da sem prasec, kar sem res, ampak situacija je bila božanska. Eden je iz hlač vlekel prevleko, drugi je v nos vlekel vonj po medvedu. Pa samo smučkati smo hoteli …

No, je Robert potegnil in smo si dali duška, sem še celo filmčkek snemal, dokler se Klemi ni začel dolgočasiti in je začel med smučanjem kepe metati in čeprav sem mu vpil, da snemam, se kaj dosti ni sekiral, ker da imam vodoodporen fotič. Ja, to je že res, samo med vožnjo pa leče ne morem čistiti, ne?! Smo se zaustavili tudi pri drevesu, kjer medvedje označujejo svoj teritorij in je celo spraskano in sem hotel narediti neverjeten posnetek (ne to, da je sredi zime in snega Klemi v gozdu v nizkih dvoranskih teniskah!) Klemija sredi noči ob medvedjem drevesu. Sem pritiskal in pritiskal in ni uspelo in ni, da ga je***, dokler fotograf Robert ni ugotovil, da imam lečo zarošeno. Jo je ročno obrisal, kakor jaz obrišem svojemu najmlajšemu nos in je potem fotka nastala dobra (pa primerjajte, sem dal obe gor!), pa toliko časa je tudi že minilo, da Klemi medveda ni vohal, ampak ga je slišal in se ni vračal k cesti in avtu po mojih sledeh, ki sem bil v gojzarjih ampak jo je z nadzvočno hitrostjo in glasnim vpitjem pičil kar po sredi po celcu! Potem se je nekaj možatil, da je hotel samo mene prestrašiti, a zdaj ga že itak vsi poznamo, ne?!

Kakor koli, sem zmontiral tudi film, švoh dve uri sem stisnil v deset youtubovih minut, kljub temu je še vedno zanimiv nič bolj kakor snemanje Šventijevih nog med maratonom. Mislm, sej se neki dogaja, a dosti drame in suspenza žal ni … Tko da, če niste glih v državni službi zaposleni, filmček lahko mirno preskočite. Res!

Ja, v svojo obrambo moram pa še nekaj pojasniti: trapez za  držanje sem zase že imel pripravljen, Klemiju sem mislil dati pa samo vrv, a se je zbunil. In je hotel ročaj (moje, jasno!) sekire odžagati, pa sem se jaz zbunil, kompromis je bil potem pa ročaj taščine motike, a moram v najino obrambo dodati še to, da sva ji pustila dovolj, da bo s kratkimi zamahi še vedno lahko kaj okopala …

S Šventijem sva bila na gtalku in malce modrovala o tem in onem (bolj o onem, če sem iskren) in je na koncu, kakor vedno, ko si nimaš več kaj povedati pa še kar rineš, ker se ti zdi nevljudno nehati kar tam nekje na sredini, debata zašla še na vreme. In sem se pohvalil, da pri nas sneži in da bo zjutraj že ful belo in oh in sploh, ko je pa Šventi razlagal, da pri njih je pa za en kurc pa to, sem dobil veselje in raztegnil višino snežne odeje tako na debelo, da sem si začel še sam verjeti in sem se tako nažaril, da bi šel kar en krog čez mesto. In ker je bil v drugem okenčku še Robert, sem mu idejo mimogrede lastnoročno poslal in je zagrabil kljub pozni uri in kljub temu, da bo srutek moral že čez nekaj ur na šiht … Ker zdaj je srečen in želi srečo deliti še z ostalimi in ploska in z nogo udarja po tleh in tleska s prsti in kar je še tega. Sem ga pobral, a sva bila kar malo razočarana, ker so cestarji že povsem postrgali cesto in ni bilo več ničemur podobno. Sem pa v hipni inspiraciji ven potegnil telefon in se odločil, da za Šventija posnameva film. Da bo videl to postnovoletno vzdušje in okrasitev pa to. A mesto je sicer razsvetljeno in lepo (vsaj po temi), ampak sem se spomnil, da sem prijatelju razlagal o snegu do brade in sva se še iz mesta odpeljala, ko sva bila že ravno na kolesih, da sva še malo snežne idile posnela, vmes je pa Klemi klical, da je Mr. K,. ki je ravno nove štiri zimske gume kupil in so mu jih prerezali in je kupil še štiri, na novem snegu ves vesel driftal in je eno gumo s kolesom vred popolnomo zdrobil. Sem poskusil za potrebe tega brloga prihiteti z Ladkotom na lokacijo, da bi mu pomagal in zadevo še podokumentiral, a ko je slišal, da jaz na pomoč hitim, se je podvizal in rezervo tako hitro gor namontiral, da vam nimam kaj pokazati … Razen kroga čez mesto in iz mesta, ki pa, roko na srce, če niste glih nekje daleč v tujini že nekaj mesecev in nimate hude nostalgije po domu, ni vreden ogleda …

Ampak, bo, saj bo, če bo res sneg, gremo bivakirat v hosto čez noč in čeprav nas je strah medvedov in volkov in vsega kar tam straši, se bomo žrtvovali, da bo kaj za poslušati! Pa če boste hoteli ali ne, jasno …