Test novih gojzarjev

Klemen, Robert in jaz smo se v soboto zjutraj odpravili na dno Čaganke, naše najgloblje in najbolj razvejane jame, zelo zahtevne in naporne, da pa naloga ne bi bila preveč enostavna, smo se potem, ko bi ven prišli, odločili tam v gozdu in snegu tudi prespati. Bivakirati, po domače povedano. Kakor se za tako zahteven projekt spodobi, smo se na pot odpravili zelo zelo zgodaj zjutraj. Res. Ob desetih smo bili dogovorjeni pri meni na kavi, kako nam je potem uspelo šele ob pol štirih popoldne v jamo vstopiti (in posledično ob polnoči ven!), pa nihče od nas nima blage veze. Bi bila potrebna podrobna analiza, domnevam, čeprav mi je pravzaprav jasno, saj je bil najbolj pogost stavek dneva da kam se nam mudi, saj smo vendar na dopustu! Kakor koli, kava pri meni, nabava hrane v trgovini, kava v lokalu ob trgovini, bencinska, kava v lokalu ob bencinski, kakanje na bencinski (uganite, čigavo!), kava v še enem kafiču, nesplužena cesta do jame, oblačenje v jamarsko opremo, še kar dolg sprehod po globokem snegu do jame … Ja, se naberejo plus minute. Ko sem, preden sem se spustil v podzemlje, pogledal na uro, sem se zgrozil, res! Ura je bila že krepko čez kosilo, mi smo imeli v riti pa le nešteto kofetov in v pljučih dim brezštevilnih čikov, v malhi pa tri majhne čokoladice in za vsakega po en sendvič. No, ni bil ravno sendvič, ker nismo imeli časa komplicirati v trgovini, ko se nam je na kavo mudilo, le tri žemlje smo imeli in eno majhno poli salamo! Kar je Klemi v mojo tranportko vrgel kar v papirnati vrečki in ko sem parkrat vodo ven vzel ali reflektor, je bila ža tako razmočena, da je kruh s salamo plaval kar v blatu. Pa še na tla mi je salama padla enkrat, da smo potem, ko smo nekje na polovici malico udarili, razmišljali, če delajo poli salamo tudi s kostmi, a na srečo so se nanjo prilepili le majceni kapnički, ki so iz apnenca in se jih lahko zgrize …

Na dnu smo pojedli še čokoladice, da smo dobili nekaj energije, pokukali pa smo v obe dvorani in je bilo kar naporno oz dolgotrajno, zato se nisem preveč čudil, ko sem zunaj pogledal na uro. Polnoč. No, sem bil presenečen, a kar je, je. Dol sem plezal prvi in bi moral tudi gor riniti prvi, a smo na dnu spremenili jamarsko pravilo, ker Klemi ni hotel biti zadnji, le v zadnji dvorani, ko se ven prileze, se je pravilo spet obrnilo. Saj veste zakaj, ne?! Jasno, gor je lahko medved in je bolje, da grem prvi jaz, da mene požre in ne Klemija. Kar je, evolucijsko gledano, verjetno pravilno, naj preživijo mlajši …

Proti vrhu sem se navzel Klemijevega psihiranja in sem začel ruliti in peti in medvede preganjati, pa je Klemi spodaj protestiral, da naj umolknem, da ne bo slišal, če bom kakšen kamen sprožil. A mi je dol viselo zanj, medvedov sem se kar naenkrat bolj bal kot njega! Sem prilezel ven in počakal na Klemija, potem sva pa oba skupaj čakala Roberta. Ki je prilezel skoraj že do vrha, ko se je ne tako daleč stran z drevesa usul sneg in sem že avtomatično zavpil, da naj zver izgine. In ko sem zavpil, je začelo nekaj lomastiti in se je še parkrat sneg usul, očitno sva nekaj splašila, tisto nekaj je pa naju s Klemijem še bolj splašilo, saj sva oba skoraj hkrati skočila k vhodu v brezno. Klemi je bil s popkovino pripet na vrv in bi se teoretično lahko vrgel not in preživel, jaz nisem bil in sem opazoval njegove “trogarje”, če bi se pripel na njih, spodaj je pa Robert rulil ko medved, ker sva nanj sneg in kamenje rušila. Da zihr ni medved in da naj ne paničariva, a se nisva pustila prepričati, sva stala čisto ob robu, dokler še on ni pokukal ven. In smo v troje bolj pogumni zakorakali proti avtu, kjer smo imeli vso opremo. Smo hoteli narediti bivak pri jami, a med hojo smo ugotovili, da smo tako zjebani, da bomo bivakirali kar ob avtu, saj se nobenemu ne bi ljubilo hoditi nazaj z vso opremo in hrano. Smo zakurili kar malo stran od Ladkota in ogenj je kmalu prijel, saj smo prišli pripravljeni, drva smo pripeljali s sabo. Nad ogenj smo na žico obesili lonec z vodo, v katerem sem nameraval skuhati juho in se greli in čakali, da zadeva zavre, vmes sem pa na plinskem gorilniku še kavo skuhal. Ura je bila nekaj čez eno zjutraj v nedeljo, ko smo srebali dišečo kavico in ugotavljali, da življenje je pa res lepo. Voda je skoraj zavrela in vanjo sem vsul vsebino vrečke (golaž juho) in šele naknadno ugotovil, da jo je za liter in pol vode najbrž premalo. Pa še malo snega sem noter vrgel, ker voda ko se greje, hlapi, ne! A, kakor koli, prazno vrečko sem vrgel v ogenj, zato nismo vedeli, koliko časa se mora zadeva kuhati in ali mora prevreti in ali moramo mešati ali kaj, in ravno med modrovanjem o tem so se stvari zasukale povsem drugače in življenje ni bilo več tako lepo! Robert je nenadoma pogledal v temno hosto in vprašal, ali smo kaj slišali. Jaz nisem slišal nič, Klemi tudi ne, je pa že široko razpiral oči in špičil ušesa. In sedel je najdlje od avta in najbližje tistemu, kar naj bi Robert slišal! Robert je zarukal nekaj jelenjemu oglašanju podobnega in od zelo blizu je iz teme nemudoma prišel odgovor. Evo, tukaj je pa mene tudi že stisnilo, Klemi pa je še bolj široko razprl oči, Robert je bil pa ves navdušen! Kako je sprovociral jelena, da se mu oglaša pa to! Je še nekajkrat zarukal in še nekajkrat je zarukalo nazaj, mene je pa že krepko stiskalo, saj mi je bilo tisto rukanje čedalje bolj podobno oglašanju kakšnega medveda. Pa še ni bilo hudega, mislim, ritko mi je že stiskalo pa to, ampak panike še ni bilo, ko pa je tisto bitje začelo skozi vejevje lomastiti proti nam in rukati, je bilo šale konec! V hipu. Klemi je kakor tiger skočil čez pisker z juho (in ga začuda ni prevrnil!) in bil v sekundi mimo mene in je že šibal proti avtu, v roki je že trdno stiskal solzilec!! Evo, priznam, v tistem trenutku nisem več nič razmišljal, zavladal je čredni nagon, zagrabila me je panika, še sam sem skočil proti Ladkotu in bil v sekundi v njem! Na sedežu so bili sicer kava, bonboni, telefon in čiki, pa me to ni nič brigalo, sem vse pomendral, Klemi je na sovoznikovem sedežu, do koder je imel dlje kot jaz, saj je moral priteči okoli vozila, tudi že sedel in sicer na narezanem kruhu in na mleku, Robert je pa na Klemijeva vrata trkal, če ga noter mogoče spusti!

Evo, takšni prijatelji smo! Človeka sva ven zaprla! Robert je trkal na vrata, naj ga Klemi spusti noter, a Klemi, ki bi moral stopiti ven, da bi lahko podrl sedež, tega ni hotel storiti. Stvari so tukaj zame malce meglene, ker me je bilo res strah, a se mi zdi, da sem moral še jaz urgirati, da je končno stopil ven, podrl sedež, spustil Roberta noter in se spet usedel noter, kar je vse skupaj morda trajalo 3 desetinke sekunde! Sem prepričan, da bi mirno zahteval, naj ga jaz spustim noter, a na srečo se voznikov sedež ne da podreti! Sedeč vsi trije v avtu smo se nekako pomirili in bulili v temo, a nismo nič videli, ker smo imeli vsi trije prižgane čelke na glavah. Smo ugasnili lučke in bulili in bulili, Robert pa je cvilil, da naj vsaj okno odprem, da slišimo, če je šla zver že stran. Nisem hotel oziroma sem odprl samo trikoten okenček in zavpil nekaj v smislu spizdi grdoba kosmata in namesto odmeva je nazaj takoj prišlo brundanje in še hujše lomastenje iz teme. Evo, res sem se usral. Začel sem hupati pa še avto sem zakurblal, ki pa ni takoj kresnil in sem mislil da bom kar umrl od vsega hudega. Potem smo nekaj minut sedeli not in samo bulili v temo in z žalostjo zrli v pisker nad ognjem, kjer je že vrela juha, mi pa lačni do nezavesti. Kako tragično, če tako pomislite. Ves dan smo pojedli samo en kurčev sendvič, se spustili v globoko globoko jamo, lačni in utrujeni smo bili do nezavesti, rešitev vsaj nekaterih naših problemom pa je počasi odhajala k hudiču le par metrov stran! Strah je tukaj počasi zamenjala jeza, pa še Robert je ven silil do nezavesti. In smo po dolgem debatiranju vseeno stopili ven, ker smo vmes ugotovili, da imamo zadnjo havbo odprto in je nihče ni hotel iti zapreti. No, Robert bi jo šel, ampak on je sedel zadaj, kar je pomenilo, da bi se mu Klemi moral umakniti ven, kar je bilo pa iluzorno za pričakovati. Sem samo pogledal njegov prst na sprožilcu solzilca, ki je bil od napetosti že čisto bel in mi je bilo jasno, da smo čisto na robu. Da če še enkrat zaruli, smo ga najebali, ker bi Klemi kar v avtu ustvaril obrambni oblak solzilca!

Kakor koli, ko par minut ni bilo ničesar slišati in ko so nam kruleči in boleči želodci povedali, da mogoče bi bilo pa vseeno dobro tisto župo rešiti, oziroma vsaj tisto, kar je je še ostalo, smo šli spet ven. Pogumna četica, res. Odrasli ljudje, a smo se skoraj za rokice držali. Ko smo bili morda kakšen meter od avta, smo spet vsi trije začeli vpiti, da bi zverino zagotovo pregnali, ko se je prasica oglasila še bolj blizu in še bolj zalomastila proti nam skozi zmrznjen sneg. Evo, nič ne tajim, mislim da smo bili vsi trije nazaj v avtu v morda pol desetinke sekunde! Tokrat se je zadaj zrinil Klemi! Jaz sem imel vsega dovolj in sem zakurblal mašino in trobil, potem smo pa malo poslušali in zverina se je vedno bolj čudno oglašala in nenadoma je bilo vse jasno!

“Suki, mamutijebempokvarjenozmešano!”

In k ognju so do solz nasmejani prikolovratili Suki, Krsto in Čampi. Kar nismo vedeli, ali naj jih tepemo ali objemamo! Vsa čast jim. Pripeljali so se ob pol dveh zjutraj iz Novega mesta mimo Črnomlja v debel gozd, dokler je bilo spluženo, potem pa še pol ure po Ladkotovih sledeh hodili, da so nas lahko prestrašili! Mislim, človeka moraš imeti res rad, da mu pripraviš kaj takšnega!

Ampak, saj je bilo kmalu vse jasno. Sukiju je bilo dolgčas, ker je Ana spet službeno odšla pa še nove gojzarje si je ravnokar kupil in jih je hotel stestirati! Zato je poklical Krstota in Čampija. Čampi naj bi vozil, a če bi vedel, kako daleč je, zagotovo ne bi bil za, zato mu je Suki razložil, da je to nekje pri Semiču. In je Čampi potem moril vse od Semiča naprej še eno uro, kje naj zavije levo, dokler končno ni ugotovil, da ga je potegnil za nos, ko je pa zvedel, da bo moral še hoditi, je bilo pa itak že prepozno in so bili že tako daleč, da ne bi imelo smisla obrniti se. No, in so se zabavali na naš račun, menda so se smejali, da bi jim skoraj v hlače ušlo, v zahvalo smo z njimi delili klobase. Juhe pa ne, smo jo spili sami trije, pa tudi že bolj malo jo je bilo, je izhlapela! In ker je bila ura že skoraj štiri zjutraj, smo se odločili, da ne bomo bivakirali in smo se kar domov odpeljali. In sem bil v pravi postelji, sveže stuširan, že ob pol šestih zjutraj. In preden sem zaspal, sem se še kar nekajkrat močno močno nasmejal ob spominu na svoj strah. Ki ga danes ne razumem več, a jebiga, je bil Klemi poleg in sem se nalezel. Res. Bi ga morali videti, kako je potegnil mimo mene, da so mu kar lasje v vetru plapolali, ampak to itak ni pomembno. Bi verjetno moji tudi, če bi jih imel!

Skoraj dve uri jebanja po nespluženi cesti sem stisnil v deset minut, zanimivo morda za lastnike lade nive, če bi dal pa poleg napise v cirilici, bi vsakdo mislil, da smo Rusi, ker niti enega posnetka ni brez čika v ustih! 🙁

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=FlBJMex4lqs[/youtube]