Damijan Šinigoj

Ate pride iz jame in želi malo miru. Logično, mar ne?! Je, samo neizvedljivo pri treh sinovih! Ko sem jih končno spravil v posteljo in mislil, da je napočil pričakovani trenutek, ko se lahko posvetim sobotnim prilogam dnevnih časopisov, je v dnevno sobo pricapljal prestrašeni Gašper. Če ga lahko odpeljem k zdravniku. Sem se kar malo ustrašil, priznam. Kaj je bilo narobe? Pogoltnil je diamant! Bemtiš, nisem vedel, da imamo pri naši hiši diamante in sem najprej razmišljal, koliko bi lahko za diamant dobili, ko je pojasnil, da je diamant iz lego kock. OK, torej nič vreden. In zakaj naj bi ga odpeljal k zdravniku? Ker se mu je zdelo, da se mu je zaustavil v grlu. Ga je čutil. No, predvsem je čutil strah, jasno. Sem mu ponudil malo čaja in se je stvar umirila in je moj srednji sin odpeketal nazaj v posteljo. Z opozorilom, da naj pri naslednjem kakanju ne pritiska premočno, da ne bo poškodoval wc školjke!

Ah, mir, končno! Ne, seveda ne. Dol je pricapljal moj najmlajši, Lenart. S solzami v kotičkih oči. Da se je Gašperju opravičil ampak da mu je vseeno hudo. Zakaj mu je hudo? Ker je, ko je imel Gašper diamant v ustih, skočil nanj in se je Gašper prestrašil in diamant pogoltnil. In zakaj je skočil nanj? Ker mu je tako naročil moj najstarejši, Maks. Sem pomiril tudi Lenarta (z vzgojnim, seveda, a sem vam rekel, da ne smete skakati!) in je odpeketal v posteljo.

Ah, mir, končno! Ne, seveda ne. Listam sobotne priloge dnevnih časopisov in čakam, da dol pricaplja še moj najstarejši. Da se opraviči ali vsaj pojasni. In listam in poskušam brati, a se ne morem skoncentrirati, ker čakam, kdaj bo prišel. Čeprav vem, da se mojemu najstarejšemu sladko žvižga in lepo mirno bere kakšno knjigo v svoji sobi, a jaz ne obupam in še kar čakam …

Ja, saj nisem neumen, vem, da bo prej Godot prišel, a še kar čakam …