Damijan Šinigoj

Plavi orkestar je bil najbolj popularen, ko sem služil vojsko nekje bogu za hrbtom, sem bil celo na koncertu, a se ga bolj malo spomnim, alkohol pa to. No, sem bil tudi na Lepi Breni, tudi alkohol pa to, a se tega koncerta bolj spomnim, ker nas je par deset soldatkov pobrala vojaška policija in smo morali stati mirno pred kasarno do zjutraj. Stati mirno je seveda vojaški ukaz, ki ni imel nobene realne povezave z našim početjem tam, ker smo počeli vse kaj drugega kot stali mirno. Smo bili podobni bilkam v rahlem vetrcu, ko smo se tako majali in opotekali pred kot sršen s slamico v riti razpizdenimi oficirji. So kar pihali od jeze in besa in kar niso vedeli, kaj bi. Smo namreč na koncert vsi pobegnili čez žico brez dovolilnice, pa to niti ne bi bilo tako hudo, če na koncertu ne bi tako zelo padli v filing, da ni bilo skoraj nobenega, ki mu vsaj del opreme ne bi manjkal. Ker smo ga zmetali Breni na oder. Zmagovalec je bil model, ki je med nami stal samo v gatah, vse drugo je dobila Brena. In so oficirji na srečo bolj nanj bes usmerjali, se mu je pa itak žvižgalo, tako je bil nalit. Kaj je bilo kasneje, ko se je streznil, ne vem, jaz sem samo par kazenskih straž fasal …
Ampak, zašel sem. Plavci so prišli v Ljubljano in sem odpeljal sina na koncert, da je videl in slišal, kaj so oča poslušali in gledali, ko so bili mladi. Mojemu fotru niso bili preveč všeč predvsem zaradi pesmi Bolje biti pijan kakor star, meni pa je tudi danes ta pesem všeč in se celo še strinjam z njo. Sem opazoval mladce, kako so nabiti skakali po ritmu, mene je pa vse bolelo, ko sem samo stal tam in malce malce migal, letom primerno. Ja, mlad in nabit je definitivno boljše kot star in nabit!
Maksu so bili všeč, je rekel, da ga lahko pa še na 50 centov peljem, ko sem glih v filingu, a se še nisem odločil. Zaenkrat sem ga domov grede peljal na bencinsko na sendvič, ker ne bi zdržal do doma, pa še čips sva kupila, čokolado in kofe in dan je bil popoln …

Saj jih čist zares ne potrebujemo, a pravila so pravila. Zato smo po ne vem koliko dneh Ladkota 2 odpeljali k strokovnjaku, ki se ukvarja samo z zavorami. In je torej strokovnjak za zavore. O zavorah vse ve. Je zelo suvereno povedal, ko smo ga poklicali, kako kaj kaže, da bo popravilo koštalo kakšnih 100 evrov in da bo do 15. ure popravljeno. Ob 15. uri je strokovnjak, ki se ukvarja samo z zavorami, še vedno delal na zavorah Ladkota 2, da sem vmes lahko skočil v Ljubljano in bil prepričan, da bomo vozilo pač dobili v ponedeljek, ker strokovnjak za zavore dela samo do 17. ure. A me je okoli 19. ure poklical, da se še kar jebe (ja, zadeva je postala osebna, jo je vzel kot osebni strokovni izziv verjetno!) in da mu ni nič več jasno in da če lahko en del iz Ladkota 1 pripeljem, da bo nekaj preveril. Evo, in sem strmel v telefon in nisem vedel, ali naj bom ponosen ali naj mi bo nerodno. Strokovnjak, ki se ukvarja samo z zavorami, ima težave s popravilom zavor na Ladkotu 2. Pa saj ne moreš verjet, sem imel čisti deja vu, res! Še Stibro se je zlobno hihital, ko sem ga poklical in mu raportiral, da je točno vedel, da bo tako. Ker Stibro in Igor sta tudi strokovnjaka in če onadva nista imela blage veze …

Torej, saga se nadaljuje, če še to ne bo šlo, pokličemo strokovnjake iz Rusije. Ni vrag, da tam ne obstaja kakšen jedrski fizik, ki bi znal zrihtati stare ruske koline!? Vprašanje dneva na izjavo, da je tud kuplenga šla, pa je: “Kam je pa šla?”

Dopoldne, jasno, je minil ob kofetkih, potem sem skočil kolesa na Ladkota 2 namontirati, da ga bomo lahko na zavorni servis odpeljali, vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, potem sem iz Goge, kjer imamo spomladansko čistilno akcijo v skladišču, odpeljal poln avto polomljenih stolov in kartonastih škatelj in podobne krame na Komunalo (direktor je pa stare računalnike in monitorje odpeljal, meni ni zaupal, se je bal, da bom prodal!) in sem to storil kar takoj, ker drugače bi to kramo vozil en teden okoli, vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, ker sem bil ravno v tistih koncih, sem kupil še antenski kabel in vse priključke in sproti še Sukija poklical, če mi lahko strop prevrta s podstrešja v spalnico, da bom kar direkt kabel napeljal, pa se je strinjal in naj bi prišel popoldne, vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, potem sem spet skočil do Ladkota 2 in do Igorja, če bi koline odšlepala do zavornega servisa, pa je rekel, da bo še nekaj poskusil in da bomo zvečer, ko bo mrak, sem skočil domov na kosilo in je prijahal dolgopogrešani Robert na kavo na sončni terasi, le toliko, da je povedal, da ni nič novega na ljubezenskem področju oziroma da je toliko novega da to sploh ni več novo, potem je odjahal, da sem se lahko spravil v jamarski kombinezon in na podstrešje (s čelado, jasno!), da bom kabel potegnil, a mi je šel nek tram narobe in nisem mogel in sem potem kar pred hišo na lestvah stal in reševal zadevo (v jamarskem kombinezonu in s čelado, jasno, da so ljudje kar pospeševali, ko so me zagledali!), vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, soproge sem se branil, ki me je hotela fotografirati, okenski okvir sem navrtal oz. prevrtal, ker nisem imela časa Sukija čakati s tadolgim svedrom, za les imam pa doma dovolj dolgega, vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, potem sem kabel napeljal in slekel kombinezon in skočil do Ladkota 2, da ga končno odšlepamo na servis, a je Igor še kar nekaj probaval in vmes sklopko izgubil in jo popravljal, Klemi se je zabaval na vajah z bendom (Igra bobne, ker ima na tem inštrumentu največ odlagalnih površin za pivo!), jaz sem Igorja gledal in občudoval, ko so poklicali Peđoti, če sem na koncert pozabil (in jasno, da sem, samo moja soproga pa ni, a so jo na srečo oni pobrali) in sva končno odcijazila Ladkota 2 na servis, da sem lahko skočil pod tuš in na koncert, kjer je bila že zbrana prav vsa nesreča od mojih prijateljev na kupu, da so se imeli iz koga norca delati, da sem lahko ob polnoči končno prišel za mašino (vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, ampak na srečo hodi zgodaj spat!), ker imam še milijon stvari za napisat in za oddat, ampak zjutraj bom zgodaj vstal, ker bo poklical mojster Igor in me udaril s cifro, koliko bo popravilo koštalo. In sta dve možnosti – ali bo popravilo poceni in se gremo vozit, ali pa bo popravilo drago in bova s Klemijem zaslužila – Dinos baje nekaj plača za staro kovino …

Aja, sem pa mož beseda, TV v spalnici sem malo prej priklopil, a je soproga vmes žal zaspala … Eni pa res nimajo nobenega potrpljenja, vam povem!

Stibro je danes slekel dolge gate! OK, saj nisem neumen, vem, da bom zaradi izdaje te informacije krepko po kepi dobil, a si nisem mogel kaj, da je ne bi delil s širnim svetom. Me je vprašal, če sem jih jaz tudi in mi je kar malce vroče ratalo, ker sem ga razumel, če bom slekel dolge gate in sem že mislil, da kakšno nespodobno ponudbo rine, ko smo že glih tri dni non stop skupaj z Ladkotom 2 (ki ga, mimogrede, še nismo zrihtali, čeprav sva jaz in Klemi svoje napravila, to pa že moram povedati!) in ker nimam dolgih gat, sem se ustrašil, da bom moral kaj drugega sleči, a se je vse dobro končalo. Evo, pomlad se bliža, res!

Midva s Klemijem pa nič ne znava! To je žalostno, res! Saj sva prisotna in lupiva starega ladkota, kaj dosti več pa ne. In potem tam stojiva ko dva Poldka in gledava Igorja, kako se matra in se začneva dolgočasit, potem je pa vse narobe, jasno! Ko je Klemi nekaj v motor gledal, sem mu potrobil, da je skočil do stropa in sem se smejal, pa seveda nisem videl, da je Igor na drugi strani ravno nekaj finomehaničnega sestavljal pa je tudi njemu vse iz rok padlo in je šlo slabe pol urice v nič … Ko sem jaz buljil v motor Igorju pod prste, je Klemi pritisnil brisalce in malce pošprical, kar je bilo smešno, priznam, sem skočil malce, ampak Igor pa tudi … Na srečo je potem prišel Stibro, ki je naredil malo reda, ko se naju je naveličal s palico okoli Ladkota 2 loviti in sva obljubila, da bova pridna. In sva nekaj časa tudi res bila, dokler nisva našla rotacijske lučke oranžne barve, ki sva jo napopala na streho, vklopila v vžigalnik, prišponala avtoradio in si naredila disko. Da si malo popestriva, jasno. A nisva opazila, da je tista rotirajoča lučka nekakšen kurc šlus pri Stibrotu in Igorju naredila, da se nista mogla skoncentrirat in je bil spet ogenj v strehi in lovljenje okoli Ladkota 2. Smo sneli še izpušno cev, samo je ne moremo ven potegniti, pa volanski obroč sva zamenjala (no,odvijačila), hkrati sva pa pokvarila en sedež. OK; Klemi ga je, ker se je igral! Potem je pa akumulator poskusil privijačiti in mi je zelo zelo zelo žal, da nisem posnel filmčka, kajti prisežem, da se je nad njegovo glavo zarisal en velik vprašaj! Drugače je bil pa pravi avtomehanik, je prinesel kombinezon pa to, ki mu je sicer v rit lezel, a kaj bi bili malenkostni!

Evo, jutri svinjarijo skupaj zmečemo, drugače jo odpeljemo na odpad. Saj je vse OK, le bremze ne delajo. Kar mene čisto zares ne moti, Klemi se pa s tem ne strinja. Da moramo zrihtat, pa če vsi doktoriramo pri tem. Lepo nas je bilo videti vse štiri, kako smo buljili v tiste žičke in cevke in molče modrovali in razmišljali in ne bom se dosti zlagal, če napišem, da smo imeli vsi štirje en velik vprašaj nad glavami narisan. Res. Celo Stibro in Igor. Ki sta mimogrede pri naših kolinah še smisel za humor izgubila. Se sploh nista smejala, ko sem jima zagrozil, da če v pol ure ne zrihtata, da bom Ladkota 2 odpeljal h kakšnemu pravemu mehaniku. Klemiju je pa bilo smešno, ampak samo toliko časa, dokler ni po malincah dobil ene, ker jaz sem jo pa že prej podurhal na varno!

Aja, pa če kdo Roberta vidi, naj ga kar ignorira, tako kot on ignorira naju s Klemijem, ker misli, da ga bova povabila na delovno akcijo. Ej, model, ne bova te, ker tam okoli naše nepremičnine lahko stojimo samo tapravi dedci, ki nas ni strah umazati roke si!

Aja drugič, včeraj sem končno dobil TV za v spalnico, da bo bolj pestro, samo še nisem uspel potegniti antene, ker sem moral avto šravfati. Pa telefon sem tudi nov dobil, zaradi katerega bo moj direktor par dni zelen v obraz (za kar nisem povsem prepričan, če je dobro!?), pa se tudi še nisem uspel poigrati z njim! Se ga z umazanimi rokami ne upam dotakniti …

Ja, Ladko 1 je šel v pokoj (no, pravzaprav na pokopališče!), prišel je Ladko 2. Še boljši, še starejši! OK, mogoče to ni povsem res, čeprav starejši je pa res. Dosti starejši. Je pa mnogo bolj ohranjen kot prvi, kar seveda nič ne pomeni. Ko ga enkrat začnemo jahati, zagotovo ne bo dolgo videti tako ohranjen kot je zdaj, to vem zagotovo …
Ladko 2 je prišel iz nekih debelih hribov in bogec seveda sploh ni vedel, kaj ga čaka. Verjetno je prvi šok prišel, ko je zagledal Ladkota 1, ob katerega smo ga parkirali. Na srečo imata namreč popolnoma različne okvare in bomo lahko iz dveh vozil, srednje razjebanih (pri čemer je termin »srednje« seveda relativen!), sestavili eno vozilo, relativno dobro.
Igor se je lotil težkih opravil, midva s Klemijem sva pa po nosu vrtala in ga spodbujala. Popravil je zavore in sklopko, zamenjal gume (ja, to je bilo na Ladkotu 1 v boljšem stanju, če lahko verjamete!), nekaj brkljal okoli amortizerjev in podobno, nama je pa dolgčas postalo. In ker so zdolgočasene in brezdelne roke hudičevo orodje in so hitro poiskale zabavo, ki je Igorju kravžljala živce, je znorel in nama poiskal »pravo« delo. Sva mislila, da nisva za nobeno (pravo) rabo, a se je na srečo pokazalo, da nimava povsem prav! Najprej sva zamenjala gumo zadnjih vrat, kar, roko na srce, ni ravno težko in finomehanično opravilo, a sva pri tem dobila veselje. Veliko veselja, nič ne tajim. In sva se zapodila na Ladkota 1 kakor kobilice na afriška polja. Najprej sva seveda snela najbolj pomembne zadeve: meglenke, pa anteno, pa ročaj za vrata … A se je izkazalo, da je antena zlomljena in nama je Igor podaril eno posebno anteno, ki si jo je Klemi menda že vse življenje želel, je kovinska in dolga tri metre! Kar pomeni, da ko smo zapeljali iz garaže, so morali vsi na varno razdaljo, da kdo ne bi dobil po kepi! Pa probleme bomo imeli pod nizkimi nadvozi, a kaj bi to. Ko bo na koncu te gajžle zaplapolal še lisičji rep …
Pustimo ob strani, da je Klemi trikrat lotal, ker je vsakič lotal z napačne strani in pustimo ob strani, da smo v odbijač zavrtali pet lukenj, ker meglenke niso bile postavljene (vsaj približno) simetrično, pomembno je, da sva dobila veselje in si medtem nabrala tudi nekaj znanja, zato sva se preselila na bolj vitalne in zahtevne zadeve! Ladko 2 je tako star, bogec ubogi, da je imel varnostne pasove še takšne kakor hlačni pas, ki se nič ne navijajo pa to in sva jih s Klemijem premontirala z Ladka 1, kar je počel Klemi z erekcijo, ker si je menda vedno želel delati s pnevmatsko pištolo za vijačenje, pa ni imel kje. Sva zadevo uredila, jasno, prav profesionalno, pustimo ob strani to, da sva pozabila premontirati tudi tiste dve ročki, v katere se varnostni pas pripne in so povsem različne, kar smo ugotovili šele na testni vožnji, ker to so že detajli! Namontirala sva še zadnji brisalec, za kar sva morala zvrtati luknjo v havbo, čeprav je luknja malo prevelika in bo verjetno zamakalo in ni povsem centrirana, a to ne moti, ker ga itak ne znava povezati z elektriko in bo tam bolj ko ne samo za okras. A midva sva vseeno stala tam za Ladkotom 2 vsaj 5 minut in opazovala rezultat najinega napornega dela s solzami sreče v očeh …

OK, sva polupila in zmontirala še brezbroj delov, na koncu sva bila zadovoljna kot že dolgo ne. Pustimo ob strani tudi, da sva bila v takmašnih oblekah in torej usrana ko prasca, na najine od šmira in umazanije zamazane roke sva bila prav ponosna. Še med poznim kosilom (ker sva pač šravfala ko taprava dedca in nisva imela časa misliti na hrano!) pri meni doma sva jedla kar z umazanimi rokami, prav ponosna na to, Klemi je Moniki celo trikrat pokazal modrico, ki si jo je pridelal s kladivom. Ne vem, ali je hotel, da mu malo popiha ali kaj, na srečo je bila tudi moja soproga malce zmedena in ga je samo pobožala po glavi v uteho in v priznanje … Klemi je bil na srečo zadovoljen tudi (samo) s tem!
Po poznem kosilu sva se vrnila na tlako, a kaj dosti več nismo postorili, ker se nam je mudilo na testno vožnjo. In ko smo Ladkota zapeljali ven, so se oči zarosile tudi Igorju, ker je bila delavnica povsem zametana z orodjem. Ker midva nisva vedela, da vsako orodje, ko ga nehaš uporabljati, vrneš na njegovo mesto … Ampak, saj (še) nisva mehanika, ne?!
Kakor koli, Igor je predlagal, da vozilo odpeljeva in se potem po potrebi vračam, a ker takšne tičke (drži vodu dok majstori ne odu) poznam, tudi sam spadam mednje, sem predlagal, da se z nama odpelje na pivo. In še sreča, da je šel z nama, ker sklopka je zagrabila čisto na koncu in smo se vozili kot bi jahali podivjanega konja, pa bremze niso zagrabile, kar ni bil tako velik problem, ker sem zaviral z ročno, le dvakrat smo čez križišče odpizdili ko rakete, ker sem se prepozno spomnil, da zavore ne delujejo in smo lahko samo še potegnili glave med ramena in zamižali … Na srečo je bila že pozna ura in ni bilo prometa in torej tudi nesreče ne nobene, terensko vožnjo pa je Ladko 2 zadovoljivo prestal. Vse je zdržal, čeprav smo ga terali ko indijanskega konja, ki ga lovijo kavbojci in mu gre za življenje, čeprav se je nekajkrat kakor poskusil upreti. Jasno, eno leto je počival in je že mislil, da je iz tahudega ven, ampak sem mu že na testni vožnji pokazal, da revež ubogi sploh še nič videl ni od prave akcije in da če je kdaj mislil, da je nekaj v življenju že dal čez, se je krepko zmotil!
Aja, danes spet šravfamo, mi dedci, Klemi je že oblekel taozke kavbojke in napravil spisek, kaj vse morava še postoriti …

Ti biseri bančni računajo tud zrak, ki ga premešaš okoli njihovih stavb, po moje, a to niti ni pomembno. Pa naj majo, če potrebujejo, ne? Danes so mi poslali obvestilo,  da mi bodo obnovili digitalno potrdilo. “Za stroške obnove digitalnega potrdila, ki po Tarifi NLB trenutno znašajo 6,26 EUR, bomo bremenili vaš temeljni račun. Lep pozdrav Nova Ljubljanska banka d.d.” Evo, carji! In ker kar sami vzamejo in jih zato občudujem in ker imajo tako grozljiv minus, da bo moral kakšen od njihovih vodilnih debeluhov malce tudi neprostovoljno shujšati in ker sem pravkar končal z urejanjem ene bogovske bogovske knjige, ki v kratkem izide pri Gogi in se zatorej počutim zelo olimpijsko in zelo velikodušno, sem jim poslal mail, da naj bremenijo moj temeljni račun kar za 7 evrov. Jah, če za lačne v Afriki pošiljamo in za reveže na Haitiju, dejmo pa še našim bogecom, ne? Saj niso sami krivi, da so tako nesposobni, da znajo samo zgubo ustvariti …

Klemi je končno poslal video moje prve resne zmage kakšne ožine, ožine v Cinkovem križu. Ko sem kakor pravi pravcati jamar poslal …

Film si lahko ogledajo tudi osebe, mlajše od 16 let, ker je pametni in uvidevni Klemi vse grde in ostre in neprimerne besede v vseh jezikih, s katerimi sem si pomagal dol, prekril s piskom. Kar sicer pomeni, da cel film samo nekaj piska, a kaj bi to, da se le mladina ne kvari!

pravi lep pregovor, a ker sem neučakan, sem ga še malce toplega pomalical. Namreč, Klemi in Suki sta mi zadnjič zametala hišo in človek mora že zarad lepšega vrnit, ne?! Če bi na njiju skočil že takoj naslednji dan, bi seveda posumila, pa že tako in tako mi ni ratalo kakor sem želel. Sem razmišljal, da bi Klemiju ključ od avta izmaknil in dal delati duplikat in bi mu potem vozilce po mestu premikal, a ni šlo, ker ima njegov ključ nekakšno elektronsko pizdarijo not al kaj jaz vem in se je izkazalo, da je ključ še najbolj vredna stvar od celega njegovega vozila. Pa še ne vem, če bi sploh pogruntal, ker itak nikol ne ve, kje avto pusti … Je bilo še nekaj idej, ampak najlažja se nama je z Robertom zdela izvedljiva, če bi mu kol pod kljuko podstavila, da ne bi mogel vrat odpret. Lahko bi to naredil ponoči, a kaj, ko bi me zjutraj klical, naj mu pridem pomagat in ker vstane pred mano, bi bil to bolj zajeb zame kot zanj. Zato sva se to odločila narediti popoldne, preden bi se pri Milanu dobili na kavi, pa še posnel bi lahko, da imam kaj za pokazati. In sva z Robertom odžagala moralček po meri moje kljuke in se napotila proti Klemijevemu bloku. Imajo zaklenjena vhodna vrata in sva razmišljala, kako priti noter. Počakati, da nekdo pride? Bi bilo verjetno sumljivo … A se je izkazalo, da ne rabiš biti ne vem kakšen strokovnjak za vdreti v blok, le malo moči je potrebno. Sva prišla do Klemijevih vrat s seveda prekratko letvico. Kar je bilo OK, ker bi itak morala spet k meni domov, ker EDINA žarnica v bloku, ki ne dela, visi nad njegovimi vrati in sem itak moral vzeti še reflektor. Sva torej odžagala letvico v pravi dolžini in spet prišla pred Klemijeva vrata. Sva kljuko dobro podprla, da je ne bi mogel pritisniti in odpreti, potem pa sem mu poslal SMS, da sva že pri Milanu in da naj kar pride. Načrt je bil briljanten, a kaj, ko sva delala račun brez Klemija. Sva dlje ko pol ure bivakirala pred njegovimi vrati in se krohotala ko pečena mačka, pa nič. Zato sem mu poslal še en SMS, da naj že končno pride in je res vstal od računalnika in se začel oblačiti, hkrati so se pa dol odprla vrata in je nekdo začel hoditi po stopnicah. Klemi je kljukal in kljukal in ni mogel odpreti, midva z Robertom sva pa morala zapustiti prizorišče zločina, ker so domov prihajali Klemijevi sosedje in bi jim bilo sumljivo, če bi kar stala pred vrati ko dva lipova bogova. Dol grede po stopnicah sem moral biti nesumljiv in vljuden in sem sosede pozdravil, kar je seveda slišal Klemi in uporabil moč svojega uma in se nekako rešil in … Brez veze fora, OK, priznam, ampak vsaj nekaj časa smo se zabavali! Aja, pa moram priznat, da sem kot pravi hudodelec mislil na vse. Ker ko ni mogel odpreti vrat, je takoj poklical na moj telefon in je bil prepričan, da me bo izdalo zvonjenje pred vrati, a sem imel telefon na potiho …

In ko sem kukr Klemiju vsaj malo vrnil (čeprav mu seveda nisem in se bom moral še kdaj bolj potruditi, ko bo malo pozabil!), je poklical še Suki, če gremo k Milanu. Carsko. Sem počakal doma, da je človek parkiral, potem pa mu za brisalce zataknil listek z napisom “Kmet, parkiraj tako doma, ne tle!”, malce zamazal vetrobransko steklo, le toliko, da bi ga moral očistiti z brisalci, ki sem jih namazal z vazelino ter se jim pridružil pri Milanu. Tam so bili že Siki in Suki in Klemi in Šventi. To naštevam zato, da če bo kdo po pičkici dobil, da ne bom samo jaz, ker so vsi vedeli, Klemi mi je celo po dogovoru poslal SMS, ko je Suki prišel. Prav konspirativnega, res, je napisal, da je petelin že v kokošnjaku! Verjetno ni pomislil, da so potem vsi ostali kokoši! Ali pač?! No, smo malo pomodrovali in spili par cocktic in kofetkov, potem se je  Suki odločil oditi domov. In sem se mu pridružil. Sem prižgal fotoaparat, a sem bil tako posran, da se s posnetka seveda nič ne vidi. Ker če bi me Suki videl, da snemam, bi itak takoj vse skužil in bi potem padalo, ker nisem imel tahitrih tenisk obutih! Sva prišla pred blok in je seveda takoj opazil listek na oknu. Ga je prebral in potem nekam gor glasno zavpil, da mu je kmet na mami spal! Tega sem se bal, ker ko se Suki razjezi, mimogrede lahko postroji zunaj cel blok, krive in nedolžne! Je še malo bentil in razmišljal, komu lahko kaj naredi, potem pa se je pomiril in odpeljal. In sem ful vesel, da me ni bilo poleg, ko je vklopil brisalce. Sem nekaj časa še postopal pred svojo hišo in opazoval blok, če bi slučajno nazaj prišel kar vse podminirat ali kaj … Ga ni bilo nazaj in jutri bo zagotovo že izvedel, kdo mu je to zamešal, zato mu samo ponižno sporočam, da smo kukr malo kvit!

Za konec pa še opravičilo Sikiju, ker sem dol napisal, da ni imel nič denarja. Je imel in je k zapitku prispeval 1 evro (z besedo: en evro). Tukaj se izgovarjam na mojo starost in luknjičast spomin …

Pravi moški odmeče sneg spred hiše (ki so mu ga nametali pravi prijatelji), da bo lahko po kosilu odšlepal ranjenega Ladkota k mehaniku. Med kidanjem v rit pošlje možaka, ki ustavi pred njegovo hišo in protestira proti metanju snega na cesto. Ker je to kakor nezakonito, čeprav model drajsa v letnih gumah in telefonira med vožnjo. In ga pravi moški seveda ne pozabi vprašati, če se mu res zdi pametno najedat možaku, ki v rokah drži snežno lopato!? Je model potem samo nekaj zamomljal, da bom sneg še nazaj metal, a preden so ga policisti vzeli resno (če je sploh klical), je narava že opravila svoje in se je sneg na cesti stopil … Vmes je prišel pravi možak Klemi, da sva ranjenca potegnila k mehaniku, sva pa verjetno malce napačno improvizirala, ker sva se celo vleko po telefonu prerekala, ali moram na Ladkotu (ki je bil vlečen!) vklopiti vse štiri žmigavce ali ne. Jaz jih nisem, ker sem mnenja, da morajo modeli za mano videti, kam bom zavil in je večji prekršek govoriti po telefonu med vožnjo. A policistov ni bilo, zato smo se lahko zdaj že trije pravi možaki lahko napotili nekam bogu za hrbet nad Mirno pečjo, kjer je še snega za izvoz na olimpijske igre in kupili novega Ladkota. Ki je seveda tudi že star ko zemlja, a mnogo bolj ohranjen kot moj stari Ladko. No, kako je ohranjen smo lahko le domnevali, saj je bil zakopan pod dvemi metri snega in smo ga pravi možaki ročno odkopali, a ga je v dolino v Mirno peč odpeljal lastnik, da ga bomo šele od tam naprej šlepali. Ker zavore ne delajo najbolje. Načrt je pobrati vse dobro in uporabno iz našega starega Ladkota in predejati na novega Ladkota in čeprav sem bil prepričan, da na našem Ladkotu ni popolnoma nič uporabnega, se je par stvari, ki jih bomo premetali, že pokazalo. Zavore so pač bile prve, vsekakor pa ne tudi zadnje! No, po navodilih prejšnjega lastnika (ki je v žep že spravil kupnino!) naj bi vozil v hudo dolino kakšnih 30 metrov pred njim ter ga ves čas spremljal v retrovizorju in če bi Ladko začel nenadzorovano drveti, naj bi jaz stopil na plin, on bi pa skočil ven! Hm. Nekaj mi ni bilo povsem prav, ker smo govorili o mojem novem vozilu, pošteno plačanem, on bi pa ven skakal?!?! Sem mu rekel, da naj, če bo šlo kaj narobe, rešuje avto in ne življenje, ker da če ga bo uničil, je cena že zrasla, pa je mislil, da se šalim … Uspešno smo se prikotalili v dolino in smo zdaj že štirje pravi možaki odšli še v gostilno, da nazdravimo spremembi lastništva (trije s kavo in eden s pivom), potem smo nekdanjega lastnika odpeljali nazaj gor v rovte in se samo še trije pravi možaki spet podali v dolino, kjer smo za moje vozilo zapeli novega Ladkota in ga potegnili do mehanika v Novo mesto. Spet nismo vedeli, ali naj bodo vklopljeni vsi štirje žmigovci ali ne in jih nismo vklopili, smo pa zadaj navezali trikotnik. Za vsak slučaj, jasno. A slučajnih policistov ni bilo, zato sva se še preostala dva prava možaka, ko sva odklopila novega Ladkota, odpravila k lokalnemu dilerju burekov in čizov in kebabov na zaslužen prigrizek in potem naprej še na kofe k Milanu, kjer se nama je pridružil Siki, ki za pivo ni imel, niti za dva in tri, kolikor jih je spil, bo pa dodal 20 evrov za vitel, če ga bova s Klemijem kdaj kupila. Pa kakšno fotko bi tudi nalimal, da bi lahko že danes videli, kakšen je novi Ladko, če zadeve ne bi dokumentiral Klemi, ki se mu sladko žvižga, da mojega prijatelja Stibrota nadvse zanima, kaj sva kupila in da se bo hotel že zjutraj ob 5h smejati, ko bo na stranišču prek laptopa bral tole in bo zato razočaran …
Bi tudi napisal, kakšne barve je, samo še nisem povsem prepričan – zaenkrat je umazano bele bež barve, ni pa rečeno, da ne bo potem, ko ga bova oprala in očistila, bele barve. Pustimo se presenetiti torej …