Damijan Šinigoj

V vaški gostilni so lokalni pijančki in posebneži popivali dolgo v noč. Gostilničar ni imel nič proti, ker bolj so bili pijani, bolje mu je šlo. Kot tudi dandanes si je tudi tedaj verjetno rekel, da je čas zlato in k zapitku prišteval še datum, a to niti ni zelo pomembno za zgodbo. Bolj pomembno je, da je lokalno pridelana kislica enemu od pivskih gostov, grbavcu od rojstva, že tako razžrla želodec, da je popito takoj in direktno steklo v mehur in skoraj nemudoma pritisnilo na pipico in je moral odtočiti. A ker je imelo podobne želodčne težave kar nekaj pivcev, je odšel iz gostilne odtočit ven. In ko je bil že zunaj, ga je ekscentričen izrastek na hrbtu potisnil proti bližnjemu pokopališču. In je okoli polnoči možakar z olajšanjem praznil vsebino mehurja na najbližjo nagrobno ploščo, ko se je zakadilo in zasmrdelo in pred njim se je prikazal sam hudič. Model je seveda ves v strahu (in s tičkom v roki, jasno) negibno stal, hudič pa je naredil nekaj radovednih krogov okoli njega in se na koncu dotaknil njegove grbe.
“Kaj imaš to?” je vprašal firbčno.
“Grbo,” je zamomljal grbavec.
“Jo daš meni?” je bil priliznjen hudič.
Grbavec je samo pokimal in “puuuuf”, grbe ni bilo več. Hudiča pa tudi ne. Nekaj časa je tako nejeverno stal in razmišljal, potem pa s polnim gasom odšibal nazaj v gostilno. Kjer je zbranim pripitkom povedal neverjetno zgodbo. In seveda da so mu verjeli, ko pa ni imel več grbe, kaj so pa drugega hoteli. In je veteran krimske vojne, ki je v eni od neštetih bitk izgubil nogo, brez odvečnega razmišljanja odhitel na pokopališče. Jebaj ga, priložnost izgubljena ne vrne se nobena, si je verjetno mislil. Se je motal tam med nagrobniki, ko se je nenadoma spet zakadilo in zasmrdelo in je pred njim nenadoma stal sam hudič. Enonogi veteran je otrpnil, hudič pa je napravil nekaj radovednih krogov okoli njega.
“Kje imaš pa nogo,” je na koncu vprašal in pokazal na štrcelj.
“V vojni sem jo izgubil …”
“Aha. A grbe pa nimaš?”
“Ne,” je bil odkrit veteran.
“No, pa tole vzemi,” je rekel hudič in mu zadevo prilimal na hrbet …

Na tole šalo sem se spomnil, ko me je danes po kosilu klical Mr. K. Tokrat uporabljam psevdonim, ker to pa že res niti smešno več ni, kar se mu dogaja! No, me je poklical in vprašal, če sem mogoče za računalnikom. Jasno da sem bil in sem mu to tudi priznal brez odlašanja.
“A mi lahko številko od Elektro Novo mesto poiščeš prosim?”
Vse mi je bilo v sekundi jasno.
“A so ti spet elektriko odklopil?!”
Itak da so mu in itak da je bil slabe volje in itak da so že nehali delati in itak nikogar ni dobil in itak je bil danes v temi. No, ni bil, ker je kar v pisarno odšel, kjer ima luč in internet. In sem ga okoli petih poklical, da bom iz njegovega avta vzel jamarsko opremo, ker sem jo nameraval iti oprat v Klevevž v toplo vodo in je rekel, naj kar pridem. Sem se pripeljal pred njegov štab, parkiral ob njegov avto in ga poklical. Je prišel ven in ko sem hotel premetati svinjarijo, je predlagal, naj zadevo kar z njegovim avtom odpeljem, da ne bom mazal še svojega. No, Robertovega, a to za samo zgodbo ni pomembno. Malce sem okleval, no, ne malce, kar močno sem okleval, ker njegove zimske gume niso dobre več niti za na bok ladje privezat in sem se kar malo bal. A ima v vozilu snežne verige, ki so tudi za po suhem asfaltu in sem se na koncu odločil, da sprejmem njegovo ponudbo. Ki niti ni bila tako velikodušna, kakor se morda zdi na prvi pogled, ker sem opral skupne vrvi in tudi njegovo opremo. In se je tako mislil odkupiti. Sem vzel ključe in stopil do šoferskih vrat in skoraj otrpnil. Potem sem ga poklical, naj pride do mene. Da bo videl, da ima obvestilo redarstva zaradi neplačane parkirnine prilimano na oknu in da ne bo potem rekel, da sem ga jaz napačno parkiral. In je ubogi Mr. K. prišel do mene in ob pogledu na njegov izraz sem se spomnil na zgoraj opisan dogodek, ki naj bi bil po prepričanju mnogih celo resničen. Evo, rdeči (ali kakšne barve že so) hudiči so mu odklopili elektriko, potem so mu rdeči hudiči (ali kakšne barve že so) pa še grbo prilimali na šajbo! Kakor da jih že ne bi imel dovolj!? Če vse sešteje, po moje kazni presegajo vrednost osebnega vozila, ki ga kotali, prepričan pa nisem in krive vere zatorej ne bom učil. Sem se odpeljal v Klevevž z Robertom in opral našo jamarsko opremo, potem pa ubogega Mr. K.-ja povabil k Milanu na kofe. Pa ni zdržal dolgo, ker je Milan začel razlagati, komu vse so danes elektriko odklopili in je naštel (poimensko!) štiri osebe, le za enega ni vedel, ki stanuje v bloku, kjer stanuje moj prijateljček. In jo je ta kar podurhal, ker je točno vedel, da bo Milan še prehitro izvedel …
Hja, težka je ta naša električarska, ni kaj. Saj ni, da noče plačati, le pozabi. In bo s kaznimi za priklop in odklop verjetno kar sam sofinanciral šesti blok termoelekrarne po moje. Sem mu predlagal, da bi si na balkon prinesel bencinski generator, pa ideje ni hotel sprejeti. Ne zaradi hrupa in sosedov, le bencin je drag in se še draži …
Je pa ta zgodba celo malce tudi ironična po moje – komaj je plačal ponovni priklop interneta in televizije, oboje pa dela na elektriko … Je pa dobro, da stanuje v bloku, ker v bloku vsaj vode ne odklopijo. Čist torej bo! Aja, in ker nesreča nikoli ne pride sama in ker hudič serje na kup, mu je za povrh danes še soseda povedala, da je bil poštar krepko hud nanj. Da nikoli ne ve, kateri pisemski nabiralnik je njegov, ker ima en levi napis gor oz tudi tega nima več in je potem poštar kar s kemikom napisal njegov priimek. Za v prihodnje …

Nedelja je bila zgodnja. Že pred osmo zjutraj. Groza. In sneg. Pa Klemi na vratih. Po Grdina in po Mihata v Gabrje, potem proti Črnomlju in naprej. Še prej pa verige na kolesa Klemnovega bolida, ker je mislil, da ima zimske gume in da ne bo težav. So bile težave, par deset metrov od Mihatove hiše, jasno, ker je Klemi zimske gume drajsal tudi poleti. In da bi bila mera polna, je na armaturi začela goreti rdeča lučka STOP. Kar pomeni, da ugasni motor. Takoj. Ker je lučka rdeča in ful velika s še večjim napisom! Motor se je drastično pregreval …

Ej, Klemi, tle ti neki gori, da nujno ugasn mašino!
Mah, sej bo nehala, kr ignorirej …

Hladen ko špricer, res. Če bi imeli Ladkota, bi se do jame pripeljali, tako smo par kilometrčkov do nje prepešačili. Visok sneg in mraz. Idilično. Potem pa v jamo, Kaščico, ki je ena najlepših na našem koncu. Zato smo tudi šli noter, da jo bosta Miha in Grdin pofotkala. In ker že imam izkušnje s tovrstno raboto, sem takoj po malici udaril pobeg na levo. Skrivoma. Že nekje za vogalom sem slišal, da me iščejo in še malo naprej sem slišal Klemija cvilit, da on že ne bo osem ur osvetljeval in podobno, da on bi rad jamo do konca pogledal. Ni pomagalo, jaz se pa nisem oziral … Sem trapljal in raziskoval in občudoval po svoje, šele čez kakšno uro se mi je pridružil prijateljček, da sva lahko pokukala v bolj resne globine in bolj resne ožine. Z jezerci. Nisem ga vprašal, kako se je rešil, me ni povsem zares zanimalo. Po kakšnih petih urah sva splezala nazaj do fotkarjev, sta se ravno dobro zagrela. Bemtiš! In smo vsi zagrabili, da smo čim prej končali, kar je pomenilo, da smo bili zunaj okoli devetih zvečer. In okoli pol enih zjutraj sem si doma že kuhal kavo, šele potem pod tuš …

Ko sva se tlačila po nekih ožinah nad nekimi jezerci in med ogromnimi kapniki, ki jih seveda ne smeš poškodovati, je Klemen ves čas snemal. In sva plezala in se matrala in jebala in to, ko sva končno prišla na vsaj relativno varen kraj, je žalostno zavdihnil. Da me že toliko časa snema v najbolj jebenih situacijah, da bi že končno lahko enkrat padel ali kaj, da bi lahko posnetek poslal na discovery tv za rubriko I shouldnt be alive! In sem ga potolažil, da naj nikar ne obupa, da če za to rubriko ne bo posnetka, bo pa zagotovo kmalu spet za najbolj smešen domač video …