Damijan Šinigoj

Je zadnjič ugotovil moj prijatelj. Pa nisva gledala TV dnevnika ali debatirala o perečih državnih problemih, le pred semaforjem sva stala. Pred rdečo lučjo, če sem bolj natančen. Nekaj cesto popravljajo in je en del cestišča v dolžini nekaj deset metrov zaprt, promet pa je urejen izmenično enosmerno.  Mene ni kaj dosti motilo, rdeča luč pač, on pa je povsem znorel. Bilo je že pozno in se mi, prvič, ni dalo prerekati z njim, drugič, dol mi visi za semafor, ker ubogam pravila, če se le da in tretjič, nisem ga povsem štekal, kako je prišel do te njegove ugotovitve.

“Poglej, noč je in nobenega prometa, tle pa rdeča luč. K ne morjo enga senzorja dat, da vid, če je avto na drugi strani in če ni, prpizdi zeleno luč, da ne rabmo tle čakat brez veze?! Pa jebemtivraga, ljudje so se po Luni sprehajal, mi pa tle čakamo brez veze!”

Ja, nekaj soli je na tem, čeprav, da so po Luni trapljal, se še nekaj kregajo ljudje pa to …

Ko mi smučamo, pa sonce je tudi …

V soboto smo ves dan fotografirali in potem razopremljali Čaganko. Naporen in umazan posel, a nekdo ga pač mora opraviti. Najbolj smešen detajl je bil, ko sem malce zafrkaval našo jamarsko predsednico, kakšna umazana packa da je (a v globoki Čaganki drugačen skoraj ne moreš biti!) in je skoraj prizadeto pritrdila ter hkrati še bolj prizadeto potožila, da je kombinezon na predvečer odhoda v jamo oprala! Ker je bil blaten! Sem najprej mislil, da se heca, a je bila resna. Ja, ženski možgani drugače delujejo, sem prepričan. Monikina najboljša prijateljica je recimo še boljši dokaz. Visoko noseča je odštevala minute do poroda in se je, ko ji je končno odtekla voda, nemudoma usedla v avto in odpeljala. V porodnišnico, jasno, si zagotovo mislite, a mislite napačno. Odpeljala se je k frizerju! Res! Da bo lepa … Saj lepa je bila, koliko časa je nova frizura zdržala porodne muke, pa ne vem …
Čaganko sem razopremljal jaz, Klemi se je matral pred mano. Malo pred vrhom je potožil, da ga vrv, na kateri je tovoril opremo, krepko žuli med nogami. Sem mu sugeriral, da mogoče pa nima dobro obešeno, ker mene ni nič žulilo in je bil ogorčen, kako lahko sebe in njega, tapravega možaka sploh primerjam in sem utihnil. A je pravi možak tudi kmalu dokazal, iz kakšnega testa je, ker me je skoraj eno uro čakal na štriku malo pred izhodom iz jame, ker so baje medvedke mladičke ven pripeljale in ni hotel tvegati bez mene …

Nobenega časa, preveč dela, a če zmanjka drv, pač ni druge, kot odpraviti se ponje. Z Robertom, jasno, ki ima še manj časa, saj mora pred odhodom na foto delavnico, ki jo bo vodil, narediti še milijon stvari. A prijatelji so zato na svetu, da si nagajajo, mar ne? Sva skočila nekam v hribe k njegovemu očetu po eno avtomobilsko prikolico drv in vse skupaj naj ne bi trajalo dlje kot švoh urico. Sem vzel s sabo še sinove, da bo hitreje in smo res naložili ajncvajdraj pa tudi kipanje v garažo nam je šlo tako hitro od rok, tako da Gašper ni zamudil na trening, ga je odpeljala Monika. Z Robertom sva medtem kavo spila in nato na hitro vrnila prikolico njegovemu očetu in res je bilo še ogromno dneva ostalo. Za resno delo, seveda. Ampak, Robert žal ni pripel kabla na avto in je ta bingljal in se je razbil. Njegov oče je to seveda takoj opazil in čeprav ga je Robert prepričeval, da tega sploh ne rabi in da se mu mudi in vse, sem seveda takoj rekel, da grem po nov vtič. Robert pa seveda z mano, sem ga namreč takoj izdal. Tak sem, kaj čem! Nazaj v mesto in v par trgovin, preden sva zadevo našla, potem pa sem se, ko sva se že vozila k njegovemu očetu, spomnil, da moram še po Gašperja na povsem drug konec mesta, me je že čakal. Potem spet gor in sva se zamenjave vtiča na avtomobilski prikolici lotila še podnevi. Vse sva naredila, kot sva morala, celo načrt, kako so žice priklopljene, sva narisala in zadevo za vsak primer še fotografirala in ko sva končala, skoraj stekla k mojemu avtomobilu. Ker je bila že tema in sva si na koncu pri tem finomehaničnem poslu svetila z mobiteli! A naju je Robertov oče seveda zaustavil, da moramo zadevo sprobati. Sva protestirala, da se nama mudi, a se ni dal. In smo stestirali. In seveda ni delalo! No, je, ampak na prikolici je žmigala zavorna luč, ko je na avtu vklopil žmigavec, ko je stopil na zavoro, je zagorela žarnica za osvetljevanje tablice na prikolici, ko je prižgal luč na avtu, se je pa prižgal žmigavec na prikolici. In smo probavali in testirali toliko časa (čeprav je vmes Robert mirno zatrdil, da vse dela, ker se mu je mudilo, a ga je izdala lastna mati!), dokler na očetovemu avtomobilu nismo skurili žarnic. Ali pa vsaj varovalk, ne vem. Takrat je njegov oče uradno dvignil roke, da sva lahko odšla, domov grede, ko je bila seveda že tema, pa sva ugotovila, da zadaj tudi na mojem avtu ne delajo luči. Ker sva testirala tudi na mojem avtu, jasno …

Evo, takole to gre, ko se ti mudi!

prejšen teden je pa grablje zlomu, so rekli ata hčerkici, ko mu je ta potožila, da ji je hlapec himen strgal. No, meni in Klemiju ni nihče ničesar strgal, le dr. Krevs, ki je sodeloval pri oživljanju Ladkota 2, je naokrog prišel. Ker kar smo bogeca ruskega toliko usposobili, da se je začel kotaliti, smo ga malce zanemarila. Doktorja, ne vozilce, jasno. Takšna pač sva in je dr. Krevs upravičeno godrnjal. Zato sva mu dala za enega zelenega in povabila na vožnjo. Je povabil na njegov teren, ki je kakor hud pa to, ampak jebeš teren, čez katerega ne moreš peljati, ker je tako strm, da lahko le meriš, kdo je priplezal višje, ker do vrha pač itak ne moreš. Malo se mi je Ladko smilil, ko je rjovel iz zadnjih batov, malo pa Klemi, ko je Igor sedel za volan. On je mehanik, jebe se njemu, on prtisne, pa če bo eksplodiralo!

Smo se preselili na bolj prijetne terene, kjer sem jaz bolj doma in je rekel, da ga ni nič strah, sem se pa jaz kar malo bal, da bo sok iz ročice nad vrati pritekel, tako se je držal in če bi sedež imel prevleko, bi mu jo morala iz riti vleči, da nama je ne bi domov odnesel! Potem sva dala krmilo še malo njemu v roke in je kot pravi mehanik malo telefoniral, malo po nosu vrtal in se po jajcih praskal in ker še to ni bilo dovolj, je nekomu kar pred hišo zapeljal v tak hrib, da je Ladko obstal skoraj navpično! In ko je zatorej končno z obema rokama prijel za volan in poskusil zadevo rusko spustiti nazaj na cesto, nas je napičil na vlečno kljuko, da bi se skoraj po dolgem prevrnili nazaj na streho. Je bilo kar zanimivo, res. Ladko ima v strehi eno bulo več, jaz pa buško na glavi, ker zadaj ni varnostnih pasov. Jebaj ga. To, da smo zadaj vse potrgali pa to mi še ni bilo tako bad, kot mi je bilo nerodno, ko so prišli sosedje firbcat, kaj je to za en avion pristal pri njih. Sem se pretvarjal, da iščem rešitev, kako starino nazaj na cesto spraviti, čeprav sem rešitev poznal in sem se bolj zaradi sramu skrival. Namreč, če Ladko ne bi stal na kljuki in odbijaču in bi bila zadnja kolesa na tleh, bi že nekako splezali nazaj, tako smo pa samo kljuko v asfalt rinili in odbijač in rogove lomili. Hecno, res, še posebej, ker se ljudje zaradi skaljenega nočnega miru niso kaj dosti sekirali, bolj so bili radovedni, kako bomo zadevo rešili … Dr. Krevs se itak ni kaj dosti sekiral, ker je imel kapo globoko na oči in ga noben ne bi spoznal, registrske tablice na svinjariji pa so žal moje. In nismo mogli kar odkorakati ali koga poklicati, naj nas pride iskat in sva s Klemijem malce na žgance zadevo rukala in cukala in vlekla in to, Igor je pa sedel noter ko gospod in na plin pritiskal, da je Ladko sploh lahko delal, ker je imel povsem zabit izpušni lonec v tla …

Nekako smo se rešili in odpeljali par sto metrov proč, da smo vse skupaj z žico toliko nazaj privezali, da smo se lahko vsaj do kebaba odpeljali, jutri pa Ladko odhaja v delavnico. In sem kar vesel, da smo z mojstrom spet vzpostavili stike, ker bo poleg frišno pokvarjenega potrebno še nekaj drugih lepotnih popravkov narediti, pa prej nisva vedela, kako naj ga fehtava …

Na fotki se približno vidi, v kakšen hrib smo rinili, je bil žiroskop zabit skoraj do konca, ko smo eksperimentirali pa s stranskim nagibom, pa nisem nič fotkal, ker sem se z vsemi petimi držal ko pajek, da me ni prevrnilo …

Ne, to ni sloganček za na majico, lahko bi pa bil. Simpatičen, ne? Prijavila ga je danes Nina, ko smo kofetkali v Gogi. Sem bil bolj zgoden in sem celo uspel otvoritev Goge ujeti, kar ni prav vsakodneven dogodek. In smo bili še vsi malce zalimani (ali pa sem samo jaz tako videl) in smo kar sedeli in sem spil že menda tretjo kavo, vmes pa razlagal, kako sem se par dni prej domov iz LJ peljal in sem mislil, da se bom v hlače poscal, ker imam problem z javnimi stranišči in sem tiščal do doma in sem potem namesto dober dan že z vrat vpil, da naj razčistijo pot do stranišča! In ker me Nina pozna in ker ve, koliko kav požrem dnevno in ker tudi ve, da poleg ne pijem vode (da si ne pokvarim okusa po kofeinu, jasno!) in ker je izvedela, da še na stranišče ne hodim dovolj pogosto, me je v nekem trenutku pogledala kakor mama in mi na srce toplo položila, da je lulanje kul. Da naj si to zapomnim. In si bom, danes sem šel že eneparkrat in tudi vodo zdaj bolj na silo pijem (čeprav imam pa tudi sveže skuhano kavo poleg, dasiravno je ene pol štirih zjutraj), a vseeno si tega na majico ne bom dal zapisati. Ker je lahko narobe razumljeno. Saj poznate tisti vic, ne?
Jožek, zakaj imaš pa tako dolge trepalnice?
Veliko sem jokal, ko sem bil majhen …
Hm … Zakaj pa nisi še lulal veliko, ko si bil majhen?!

Želim umreti mirno v spanju kot moj dedek, nikakor pa ne v paniki kot
potniki na njegovem avtobusu …

Ko sem služil vojsko desetljetja nazaj, je nekoč v našo sobo prišel desetar in vprašal, če ima kdo vozniški izpit. Vsi so, jasno, dvignili roko, pa če so ga imeli ali ne, le jaz sem edini priznal, da ga nimam. Desetar je izbral dva srečneža (ki naj bi ju po njunem mnenju zadolžili za šoferja poveljnika bataljona!) in ju odvedel v vojaško stranišče (sam sem jim na diskretni oddaljenosti sledil). Vojaško stranišče pomeni, da v njem ni straniščne školjke (torej ne govorimo o angleškem stranišču), temveč le odprtina v tleh, ki se ji po pravilih oborožene službe reče čučavac, počepnik v svobodnem prevodu. V njem je čakal najbolj debel možakar, kar sem jih videl v svojem življenju, major po činu. Očitno ga je pritisnilo na »kako«, a ker je bil tako debel, počepniti seveda ni mogel. In sta ga »prostovoljca« morala držati za roke. To je bil po mojem mnenju najbolj nadrealističen prizor v mojem življenju, pa sem videl že vsega vraga. Fanta sta držala oficirja vsak za eno roko, na njunih obrazih se je zrcalil napor, malce pa tudi zadrega. Oči sta imela blago izbuljene, na čela jima je izstopil znoj. Major, ki mu je bilo seveda tudi nerodno (a očitno ne preveč, drugače ne bi bil tak zavaljen prasec kot je bil!), je pritiskal in pritiskal, da so tudi njemu vse bolj izstopale oči in se mu je nabiral znoj na čelu, dokler se ni končno zaslišal pljusk, ko je govno padlo v odprtino. Major si je, vsaj po obrazu sodeč, malce oddahnil od napora, vojakoma pa se je v očeh zabliskal še gnus, kajti smrdelo je, ljudje moji, smrdelo je, da se ne da opisati! Mene je odneslo, ko sem v nos ujel prve atome vonja majorjevega črevesja, a še danes, po toliko letih povsem natančno vem, kako nagravžno je bilo vse skupaj.
Ne vem, ali imam težave s straniščem od takrat, travma iz otroštva torej, ali imam to vrojeno. Odvajanje telesnih tekočin (in seveda malo manj tekočih vsebin) pa je vsekakor za marsikoga težava, če stojijo ljudje okoli. Spomnim se zadrege neke prijateljice, ki je ves dan vožnje z avtobusom trpela, ker ni hotela kot ostale deklice počepniti za prvim grmom (fantje so seveda možato zalivali gume) in je čakala, da pade noč. Potem je prosila voznika, naj ustavi in v temi stekla daleč proč, da je ja nihče ne bo videl, a, glej ga zlomka, ravno ko so zapiralne mišice popustile, je nasproti pripeljal avto in jo osvetlil kakor v izložbi. Vsako zlato kapljico posebej si lahko opazil in vsako še najmanjšo grudico zemlje, ki je frčala po zraku, izbita iz temelja z majhnim, dolgo zadrževanim slapom … Travma, od katere ima znan novomeški psihiater še danes korist, vam povem!
Ko sem bil gost Sarajevskih dnevov poezije, sem si hotelsko sobo delil s prijateljico Barico. Kar ni nič narobe, imam jo rad, ima me rada, a v sobi je bilo le eno stranišče. In sem, ko me je pritisnilo, počakal, da je zaspala, čeprav zaspi zelo pozno, ker kot jaz bere pozno v noč. Sem končno odšel v kopalnico, odmetal, kar sem imel za odmetati (in za odmetati sem imel veliko, saj sem Baščaršijo prešnjofal po dolgem in počez, z vsemi čevapčiči, pitami, sarmicami in podobnimi dobrotami vred!), potem sem se spomnil na tistega majorja iz davnih dni in na smrad, ki ga je širil okoli sebe. In sem si rekel, da se sam nočem nobenemu tako zacementirati v spomin, še posebej Barici ne in sem malce pogledal po majhnem prostoru, kamor še cesar peš hodi. Nad kotličkom sem opazil ventilator, le stikala ni bilo nikjer. No, bila je vrvica ob umivalniku, ki sem jo junaško potegnil. Opazoval sem majhen zamazan propelerček, če se bo zavrtel, pa nič. Pa sem potegnil še enkrat in še enkrat in še enkrat, pa spet nič in nič in nič. Potem sem končno pogledal po vrvici navzdol in na koncu vrvice, skoraj že na tleh, opazil veliko belo bunko, na kateri je z velikimi črkami pisalo SOS. Pajebemuvragakrvaveganazaj in tristo kosmatih medvedov! Zakaj se vedno meni zgodi takšna neumnost?! Stopil sem iz kopalnice in nekajkrat dregnil Barico, ki je malo prej komaj zaspala. Začudeno me je gledala.
»Sranje sem napravil,« sem kar priznal.
»Kakšno?« je bila povsem zmedena, še ne povsem zbujena.
»In dobesedno in v prenesenem smislu,« nisem nič tajil, kajti pričakoval sem, da bodo čez vrata vsak hip planili gasilci, policaji in reševalci. Na hitro sem ji razložil mučno zadevo in ko sem jo ravno hotel prositi, če bi lahko ona prevzela krivdo za potegnjeno vrvico, se je začela tako krohotati, da se mi je kar malo zafržmagalo. V usodo vdano sem legel v posteljo in poskusil zaspati, a seveda nisem mogel, ker se je Barica kar naprej krohotala, ko pa je končno zaspala po kakšnih dveh urah, me je motila utripajoča rdeča lučka, ki se je nisem upal ugasniti, ker nisem vedel, ali je tudi to kakšen alarm ali ne …

Danes praznuje moj srednji sin. Buldožerček, še vedno! Sem pred časom v neki družbi razlagal o najnovejši srednjesinovi prigodi, tako, malo za smeh, kajti ko gledaš nazaj, ni več tako hudo kot tedaj, ko kaj ušpiči in me je nekdo, ki ga nisem poznal, vprašal, ali morda govorim o Gašperju. Ko sem mu pritrdil in ga presenečeno vprašal, ali mojega zlatega srednjega sina morda pozna, se je nasmejal in zelo samoumevno odvrnil: »Seveda, saj Gašperja itak vsi poznajo!« Kasneje mi je povedal, da je samo nekaj mesecev učil na osnovni šoli! In potem nisem vedel, ali naj bom ponosen, ker ga vsi poznajo, ali ne. No, kaj bi slepomišil, seveda sem vedno ponosen nanj!

No, da ti malo zagrenim dan, če si slučajno mislil – danes mi ne bo pa nihče več težil – tu sem jaz, Brut, in samo eno kratko vprašanjce – se knjiga kaj premika?!  Sicer pa upam, da si OK, da si popravil tista ruska jajca, kot me sestre  z ruskimi imeni brez zadrege imenujemo vse  lade in moskviče na tem svetu …   Prav lep pozdrav! Marčeve ide pa še trajajo!

Tale mail sem dobil od bodoče Gogine avtorice, je duhovita skoraj kot jaz, čeprav je prepričana, da je bolj, ampak avtorjem pač ne ugovarjaš, ne?! Je pa vsekakor prodorna in pronicljiva. Res si včasih rečem, evo, zdej bo pa mir in se bo začelo spet šele zjutraj, ko na srečo spim in nekako lažje zaključim dan. Ampak včasih kakšna noč pač ni moj dan in me kdo iz Avstralije skurca, ker tam šele začnejo in potem ne vem, al naj se dam v ler al naj začnem kar delat al kaj?! No, če bi imel kakor Robert navado hlače slečt, noge na mizo vrečt, prižgat si čik in viski natočit, bi me Tatjana iz zgornjega maila zajebčkala, tako me pa ni. Mislim, sem se nekako izvil, kaj sem pa hotel, ampak je pitbul in se bova kmalu srečala.

Ampak, jajca sem pa popravil, jajca, delajo ko singerca. Sem jih že včeraj sprobal, danes pa spet. Me je Robert povabil na kavo, potem je klical še njegov cimrček, če pridem in povedal, da pride še Klemi in me je resno zaskrbelo. Sem se kar malo ustrašil, da bomo kakšne orgije udarili al kaj podobnega in da sta naju s Klemijem povabila, da ne bosta dvakrat hlače slačila ali kaj tretjega ampak potem sem si rekel al sem dec al nisem dec in sem pozvonil na njunih vratih. Kave nisem spil, ker je bilo že pozno (pa samo turško kuhata) sta mi pa viski natočila in smo malce modrovali, kaj dosti pa ne, ker je Robert ves čas drkljal po telefonu in se hihital, potem pa vprašal, če bi Matejo malce z Ladkotom okrog popeljala. Žabo v vodo je težko porint in smo šli. Do nas jo je mamica pripeljala, ker deklica seveda še nima izpita, potem se je pa mamica kar odpeljala, čeprav bi bila zame boljša družba, ampak nisem imel niti priložnosti povabiti jo. Kakor koli, smo spet malo Ladkota testirali, nič preveč na hard, ker je imel Robert najlepše teniske obute, jaz pa neke nizke usnjene čevlje in frišno oprane hlače, da o Mateji sploh ne govorimo, njeni škorenjci so bili spolirani, da bi se človek lahko gledal v njih, bela jakna pa tudi ni najboljše oblačilo za off-road. In smo se vozili in vozili, seveda le po legitimnih in zakonitih poteh, dokler Mateja ni izrazila želje, da bi rada videla, kaj pomeni zakopati se. Čarovnica, res. Ker še preden so njene besede do konca izzvenele v noč, smo zabrazdali tako globoko, da sploh vrat nismo mogli odpreti! OK, Roberta ni zelo skrbelo, ker je mislil, da bomo že koga poklicali (kar bi v bistvu lahko, samo, prvič,  nismo vedeli, kje sploh smo, drugič, kako bi tisti nekdo do nas prišel z navadnim avtom?!), mene pa kar malo je. Saj imam orodje za izvlečt se iz blata, a sem bil res tako lepo oblečen, da bi po tistem blatu lahko brazdal samo tako, da bi sezul čevlje in slekel hlače, potem si pa predstavljajte, da bi kdo mimo prišel! Ali pa da bi nas nazaj grede policisti recimo ustavili, pa jim ti razloži, zakaj sta dva stara usrana strica v gatah v avtu z mlado deklico?! Ki bi bila, jasno, tudi usrana do amena, pa čeprav je mogoče mislila, da ona pa ne bi bila!

Kakor koli, sem nas nekako izkopal iz tistega pudinga in smo domov prišli relativno čisti. Ruska jajca so se pa spet izkazala. Kar je res, je res!

Na prvi fotki sta Robert in Mateja, na drugih dveh pa prvo levo kolo, ko sem že malo ven porinil …