Damijan Šinigoj

Ko sem služil vojsko desetljetja nazaj, je nekoč v našo sobo prišel desetar in vprašal, če ima kdo vozniški izpit. Vsi so, jasno, dvignili roko, pa če so ga imeli ali ne, le jaz sem edini priznal, da ga nimam. Desetar je izbral dva srečneža (ki naj bi ju po njunem mnenju zadolžili za šoferja poveljnika bataljona!) in ju odvedel v vojaško stranišče (sam sem jim na diskretni oddaljenosti sledil). Vojaško stranišče pomeni, da v njem ni straniščne školjke (torej ne govorimo o angleškem stranišču), temveč le odprtina v tleh, ki se ji po pravilih oborožene službe reče čučavac, počepnik v svobodnem prevodu. V njem je čakal najbolj debel možakar, kar sem jih videl v svojem življenju, major po činu. Očitno ga je pritisnilo na »kako«, a ker je bil tako debel, počepniti seveda ni mogel. In sta ga »prostovoljca« morala držati za roke. To je bil po mojem mnenju najbolj nadrealističen prizor v mojem življenju, pa sem videl že vsega vraga. Fanta sta držala oficirja vsak za eno roko, na njunih obrazih se je zrcalil napor, malce pa tudi zadrega. Oči sta imela blago izbuljene, na čela jima je izstopil znoj. Major, ki mu je bilo seveda tudi nerodno (a očitno ne preveč, drugače ne bi bil tak zavaljen prasec kot je bil!), je pritiskal in pritiskal, da so tudi njemu vse bolj izstopale oči in se mu je nabiral znoj na čelu, dokler se ni končno zaslišal pljusk, ko je govno padlo v odprtino. Major si je, vsaj po obrazu sodeč, malce oddahnil od napora, vojakoma pa se je v očeh zabliskal še gnus, kajti smrdelo je, ljudje moji, smrdelo je, da se ne da opisati! Mene je odneslo, ko sem v nos ujel prve atome vonja majorjevega črevesja, a še danes, po toliko letih povsem natančno vem, kako nagravžno je bilo vse skupaj.
Ne vem, ali imam težave s straniščem od takrat, travma iz otroštva torej, ali imam to vrojeno. Odvajanje telesnih tekočin (in seveda malo manj tekočih vsebin) pa je vsekakor za marsikoga težava, če stojijo ljudje okoli. Spomnim se zadrege neke prijateljice, ki je ves dan vožnje z avtobusom trpela, ker ni hotela kot ostale deklice počepniti za prvim grmom (fantje so seveda možato zalivali gume) in je čakala, da pade noč. Potem je prosila voznika, naj ustavi in v temi stekla daleč proč, da je ja nihče ne bo videl, a, glej ga zlomka, ravno ko so zapiralne mišice popustile, je nasproti pripeljal avto in jo osvetlil kakor v izložbi. Vsako zlato kapljico posebej si lahko opazil in vsako še najmanjšo grudico zemlje, ki je frčala po zraku, izbita iz temelja z majhnim, dolgo zadrževanim slapom … Travma, od katere ima znan novomeški psihiater še danes korist, vam povem!
Ko sem bil gost Sarajevskih dnevov poezije, sem si hotelsko sobo delil s prijateljico Barico. Kar ni nič narobe, imam jo rad, ima me rada, a v sobi je bilo le eno stranišče. In sem, ko me je pritisnilo, počakal, da je zaspala, čeprav zaspi zelo pozno, ker kot jaz bere pozno v noč. Sem končno odšel v kopalnico, odmetal, kar sem imel za odmetati (in za odmetati sem imel veliko, saj sem Baščaršijo prešnjofal po dolgem in počez, z vsemi čevapčiči, pitami, sarmicami in podobnimi dobrotami vred!), potem sem se spomnil na tistega majorja iz davnih dni in na smrad, ki ga je širil okoli sebe. In sem si rekel, da se sam nočem nobenemu tako zacementirati v spomin, še posebej Barici ne in sem malce pogledal po majhnem prostoru, kamor še cesar peš hodi. Nad kotličkom sem opazil ventilator, le stikala ni bilo nikjer. No, bila je vrvica ob umivalniku, ki sem jo junaško potegnil. Opazoval sem majhen zamazan propelerček, če se bo zavrtel, pa nič. Pa sem potegnil še enkrat in še enkrat in še enkrat, pa spet nič in nič in nič. Potem sem končno pogledal po vrvici navzdol in na koncu vrvice, skoraj že na tleh, opazil veliko belo bunko, na kateri je z velikimi črkami pisalo SOS. Pajebemuvragakrvaveganazaj in tristo kosmatih medvedov! Zakaj se vedno meni zgodi takšna neumnost?! Stopil sem iz kopalnice in nekajkrat dregnil Barico, ki je malo prej komaj zaspala. Začudeno me je gledala.
»Sranje sem napravil,« sem kar priznal.
»Kakšno?« je bila povsem zmedena, še ne povsem zbujena.
»In dobesedno in v prenesenem smislu,« nisem nič tajil, kajti pričakoval sem, da bodo čez vrata vsak hip planili gasilci, policaji in reševalci. Na hitro sem ji razložil mučno zadevo in ko sem jo ravno hotel prositi, če bi lahko ona prevzela krivdo za potegnjeno vrvico, se je začela tako krohotati, da se mi je kar malo zafržmagalo. V usodo vdano sem legel v posteljo in poskusil zaspati, a seveda nisem mogel, ker se je Barica kar naprej krohotala, ko pa je končno zaspala po kakšnih dveh urah, me je motila utripajoča rdeča lučka, ki se je nisem upal ugasniti, ker nisem vedel, ali je tudi to kakšen alarm ali ne …