Damijan Šinigoj

Smo šli novega Ladkota sprobat, z novimi zavorami in sklopko in vsem. Odločeni, da bomo milostni in prizanesljivi, zato smo bili oblečeni kot za k maši, Igor celo samo v coklah, Klemi v nizkih teniskah (edinih še čistih), a sem že po par sto metrih zajahal eno čez pot podrto drevo in smo se zakopali v blato do kolen. In nobene opreme in vsi lepi in smo se nekaj časa gledali, potem pa pljunili v roke, podstavili vrečo za dviganje, zadevo dvignili, prestavili in odpeljali. Usrani do amena. Ampak ravno prav jezni, da je moral novi Ladko pokazati vse, kar je pokazal stari Ladko in nismo imeli več milosti. In je zdržal. No, približno. Nekaj ropota, bomo pogledali jutri, pa izpušna cev pri kolektorju menda curi in noter zato smrdi do boga, kaj drugaga pa menda nismo opazili. Nas je pa tudi novi Ladko po končanem testingu avtomatično in povsem samodejno odpeljal na kebab k lokalnemu dilerju zdrave hrane, kjer smo srečali Roberta, a smo ga ignorirali. No, on je nas, ker smo bili umazani, ampak zato pa so prijatelji, ne?! Klemi bo pa verjetno nekaj zbolel, ker ni prvi pojedel in ene dva grižljaja je pustil. Še nikoli videno, ampak vsaka stvar je enkrat prvič, ne?

Ja, celo popoldne sem vozilo od znotraj čistil z vlažno krpo, da bo vsaj na začetku čisto, a sem se že kmalu potem, ko sem v semiš čevljih do kolen zagazil v blato, spomnil, zakaj nima smisla čistiti …