Damijan Šinigoj

V vojski sem bil zadolžen za radijsko zvezo z letali, služil sem jo pa nekje bogu za hrbtom na radarski postaji. Kar je pomenilo, da ko so piloti imeli vaje, so jih naši radarji ujeli, radaristi pa so jih vodili s pomočjo “moje” radijske postaje. Sem bil odprte glave pa tudi dolgčas mi je bilo in sem bral vse živo, tudi navodila in priročnike in zatorej nikoli ni bilo težav z mano in mojim znanjem.  Se je pa zgodilo, da so me spustili na dopust in sem moral nekega Bosanca na hitro izobraziti za moje delo. Kar niti ni bila tako nemogoča misija, saj v bistvu je šlo za to, da si mašino vklopil, nastavil pravo frekvenco in se potem praskal po jajcih, če ti je bilo pa dolgčas, si jo pa malo prižigal in ugašal in užival v pilotovih kletvicah. Kaj sem pa jaz vedel, da vsak polet požre toliko in toliko ton kerozina in da to košta toliko in toliko, jaz sem se pač zabaval, kakor so se zabavali vsi vojaki tistega časa, zato morda tudi ni čudno, da smo jih leta 91 s takšno relativno lahkoto zbrcali iz Slovenije. Ampak, zašel sem. Odšel sem na dopust, namesto mene je na radijski postaji delal nek Bosanec z imenom Porča. In ko sem jaz veselo poskušal nadoknaditi neprostovoljno seksualno abstinenco (edine pičke tam okoli so bile žal ovce!), je mojo enoto doletela nenajavljena vaja. Letala so vzletela, radarji so morali poiskati sovražnika in prijateljska letala voditi do njih. Kar ni zelo težko, če imaš na razpolago radijsko postajo, te pa niso imeli, ker je z njo hendlal Porča. Ki mu pamet ni bila najbolj razvit organ, to že moram povedati. In je poročnik za radarjem švical, ker so piloti preklinjali in po nepotrebnem kurili gorivo in je vedel, da bo nekdo po pičkici dobil, če vaja ne bo uspešna! In je vpil na Porčo (kar je bilo, če mene vprašate, celo zelo zelo neproduktivno oz. celo protiproduktivno!) in ga spraševal, če je nastavil na postaji to in to tako in tisto tako, in je Porča švical (ker je vedel, da če oficir dobi po pičkici, jih bo posledično dobil tudi on!) in poskušal in vse, pa ni šlo. Na koncu, ko je poročnik izrabil že ves troubleshooting menu, je v popolni desperatnosti vprašal še nekaj, kar se mu je itak zdelo popolnoma brez veze, a izgubiti ni imel več kaj.

Porča, si vklopil radijsko postajo?

Sem, tovariš poročnik, vklopil sem jo na off!

Jebaj ga, od tujih jezikov je znal bogec vprašati samo Vud ju lajk fuki fuki?!

Zakaj obnavljam antične zgodbe? Ker smo Ladkota ene tri dni šravfali do nezavesti spet, ker akumulator ni polnilo in smo ZAMENJALI vse komponente, smo jih jemali z Ladkota 1, pa ni delalo in ni delalo in sta in dr. Igor in dr. Stibro spet dvignila roke, da jima popolnoma nič ni jasno, da smo dve uri buljili v računalniški program, v katerem piše VSE o ladi nivi v angleščini in sem jaz prevajal (terminologije pa seveda ne poznam!) in je bilo videti nekako takole: A obstaja na alternatrorju morda kakšna veternica? Obstaja, sta oba pritrdila. A je mogoče zlomljeno kakšno krilo na njej? Ni! A obstaja kakšen pas na alternatorju? Ne. Kaj pa jermen? To pa ja. A mogoče ni dovolj zategnjen? Ne … Itd, itd, dokler se danes s Klemijem nisva odločila, da koline ruske pripeljeva v domačo štalo in se, ko bo bolj toplo, zapodiva v elektriko in poskusiva kaj najti kar sama. Sva se odpeljala do Igorja in se hotela tudi odpeljati, a sva morala še varovalke nazaj privijačiti in volan tudi pa še par malenkosti, vmes je pa še Igor na hitro malo par variant probal, pa ni bilo spet nič, dokler nisem Klemnu predlagal, naj vseeno zamenja varovalko alternatorja. Katera je, sva prebrala v navodilih. Klemi je sicer nekaj protestiral, potem jo je pa vseeno ven potegnil, dasiravno je bila še cela in dobra in potem ko je zastokal, mi je bilo takoj jasno, da smo našli napako. Žička varovalke je bila cela in se je to lepo videlo, kapica je bila pa počena, to se pa ni videlo!

In je Klemi zamenjal varovalko in smo skočili do Milana na praznovalno kavo in kokto, potem pa na en hiter test in se je Ladko 2 izkazal skoraj bolje kakor Ladko 1. Kar pa ni čudno, saj je več ko pol delov iz prve mašine in mora delat, kaj pa drugega … Torej, smo zadevo po dolgih dnevih dela in razmišljanja končno usposobili! Saj če bi upoštevali navodila, ki pravijo, da zamenjaj vse varovalke in če se dr. Stibrotu ne bi lagala, da sva to naredila, bi bilo že zdavnaj zrihtano …

Na koncu moram na posebno zahtevo napisati še, da je Klemi car in da jaz veliko lažem. Kar je morda res, morda pa tudi ne. Oboje, seveda!

je rekel Baco, na travniku se že vidijo srne …

Danes je bil srečen dan. Res. Včeraj sva s Klemijem odpeljala Ladkota še zadnjič do Igorja, da popravi, kar je še za popravit in da gremo končno lahko v akcijo. Sva rusko offroad vozilo parkirala tako nagravžno pred njegovo hišo, da sem kar vedel, da me bo danes poklical, da je zrihtal. Oziroma, mislil sem, da me bo poklical, da je začel popravljati, ker je bilo vozilo tako grdo parkirano pred njegovo hišo, da je motilo celo sosede, on pa je po kosilu poklical, da naj pridem svinjarijo domov odpeljat. Sem seveda nemudoma pobral še Klemija in sva z mojim avtom odbrzela v Mačkovec, da prevzameva vozilce. Ampak, jasno, nikoli ni tako, kakor povem svoji predragi soprogi! Sem ji rekel, da pridem v pol ure domov, ker imam itak ob 19. uri jamarski sestanek, v soboto zjutraj grem pa na Kanin v eno globoko globoko jamo. Ampak, sva prišla k Igorju, ki nama je razložil, kako je popravil diferencial (lahko bi poskusil ponoviti, kar je nabrazdal meni, ampak itak nisem nič štekal in je brezpredmetno ponavljati, če ne veš, o čem govoriš!), se pustil potrepljati po hrbtu, potem pa naju je brcnil iz delavnice s prošnjo, če se odpeljeva in še njegovo telefonsko oba iz svojih telefonov zradirava. Da smo za nekaj časa zaključili. Jasno, ga povsem razumem in sem mu obljubil, da ga bom zradiral naslednji teden, da ga bom prej še enkrat na pir poklical, potem sem pa sedel v Ladkota. Da ga končno odpeljem v domači hlev. Ampak, bentivraga, armaturna plošča je visela nad volanom. Sem hitro skočil do Klemija, ki se je že hotel odpeljati z mojim avtom na petkove sestanke in ga potegnil ven, da naj prej zrihta, kar je razšravfal, da se bom vsaj domov lahko odpeljal. Je protestiral, da se mu mudi in da se lahko tudi tako peljem, a ko sem poskusil prižgati luči, je delala le desna, pa tudi žmigovci so nekam izginili. Brisalci pa zdaj delajo, tudi ventilator. Ladko v čudežni deželi, res. Brez žmigovcev se nisem hotel peljati in je Klemi nekaj z elektriko in varovalkami čaral, jaz sem pa medtem prvo levo žarnico zamenjal. Žmigovci so začeli delati, luč tudi, armatura je bila spet tam, kjer je morala biti in Klemi je lahko odšel, z Igorjem sva pa še izpušno cev zavarila. No, on jo je zavaril, jaz sem ga bolj gasil, ker so iskre ves čas padale nanj! Pravzaprav izpušne cevi niti ne bi bilo potrebno variti, ker me smrad v kabini sploh ne moti, ampak če se bomo spet kdaj zakopali (in jasno, da se bomo!), na izpušno cev priklopimo poseben meh, da dvignemo vozilo. In če ima izpušna cev luknjo, potem se tega ne da narediti … No, jo je zavaril anjcvajdraj in sem predlagal, da se kar odpeljeva, ko je prišel na idejo, da bi zavaril še vijak na diferencialu, ki se ves čas odšravfuje. Meni sicer to ni bilo najbolj logično, ker če bo privarjen in se ne bo mogel odvijačiti, ga bomo pač odtrgali, a sem mu pustil veselje. Je parkrat piknil vijak s tisto švasaparaturo in mimogrede še alternator skuril (ampak to je ugotovil šele kasneje!) in sva že letela proti bližnji zasneženi gozdni cesti. Lučko, ki je opozarjala, da se akumulator ne polni, sva sicer videla, a sva jo ignorirala. Pripeljala sva se do terena, ki je bil tako strm, blaten in zasnežen, da ni šlo več naprej, tam pa je Igor naredil napako in se zašaltal in je bogi Rusek crknil. Nič narobe, ga je hotel spet prižgati, a ker sva se vozila z vsemi meglenkami in radiom in kaj jaz vem še kakšnimi potrošniki, sva spraznila akumulator, polnilo ga pa ni. In sva v temi in mrazu stala nekje v hosti (s sicer lepim razgledom na Novo mesto v dolini) in razmišljala, kaj zdaj. Je poklical prijatelja, ki je obljubil pripeljati se na pomoč in sva šla kakšen kilometer naprej do ceste, do katere se je lahko pripeljal. Pustimo to, da sva bila oba oblečena ko za v disko in v tankih čeveljčkih in da se je sneg udiral do kolen, da le rešimo problem. Igorjev prijatelj se je pripeljal in smo vzeli kable in popolnoma nov akumulator in se napotili nazaj proti Ladkotu. Tam smo raztrgali polivinil na novi bateriji in priklopili kable. No, jaz sem samo opazoval in občudoval človeka, ki je točno vedel, kateri kabel se najprej priklopi pa to, potem pa so me napotili v kabino, da obrnem ključ. Sem ga obrnil in – nič. Prinesli smo popolnoma prazen akumulator! Mogoče ga prodajo praznega, ker ga je brez elektrike lažje odnesti iz trgovine?! Kaj dosti cviliti ni imelo smisla, smo se čez gozd spet napotili do avtomobila in naju je odpeljal v Mačkovec, kjer sem počakal Klemija, da pride z mojim avtom, a je ta poslal Krstota, ker sam ni imel časa in ko me je Krsto vozil v mesto k mojemu avtu, sem ves čas opazoval kazalec goriva, ki je bil priliman v položaju “prazno do boga” in sem bil prepričan, da bova nekje ostala, a na srečo nisva, tako da sem uspel priti na jamarski sestanek s samo dobrourno zamudo. Prezebel, umazan in razpizden, a prišel sem!
Smo malo modrovali, kakor vedno, vmes je pa Igor skočil nekam v maloro po buster za akumulator in potem v drugo maloro do Ladkota, da sta ga s Tomom kresnila in odpeljala v Mačkovec v njegovo delavnico. Saj bi šla tudi na kakšen džiro še verjetno, a je spet ena luč crknila, kar pomeni, da je Klemi nekaj tako hudo zvezal notri, da bo moral jutri razvezati, ker drugače bomo samo zaradi žarnic bankrotirali! Ampak, bo, res bo. Strokovnjaki ne obupamo nikoli! In da sva bolj moderna mehanika od dr. Igorja in dr. Stibrota, sva dokazala kar tam – ko nama nekaj ni bilo jasno, sva se prek telefona povezala na net, snela navodila za Ladkota in jih preučila, ampak verjetno je bila kakšna tipkarska napaka v tistih navodilih, ker še vedno ne dela. A kot pravim, bo, res bo …

Vceraj sva z znanim novomeškim pisateljčkom modrovala o tem in onem in je debata nanesla tudi na spodnje hlače. Gate, po domače. Jih ima dve vrsti: bom fukal in ne bom fukal model. Ja, je še mlad in ne ve, da potrebuješ samo prvi model, ker sreča čaka za najbolj čudnimi vogali!
Jaz imam samo eno vrsto gat – tople. Sem jih kupil kar 60 kosov pri enem mojstru, ker so mi bile zelo všeč in sem se bal, da jih bo nehal delati. Moja edina težava zdaj je, da moram vedno vsem, s komer si recimo delim hotelsko sobo, takoj povedati, da imam s sabo 10 enakih gat, da ne mislijo, da sem prase, ko pridem spod tuša vedno v istih gatah, recimo. A to je še vedno bolje kot cel dan ležati v postelji pod oddejo in čakati, da bo šla tvoja prva punca na stranišče, ker je tebi elastika v gatah počila!
Ja, model gat mora biti samo en, četudi si se zaradi starosti že dal iz obtoka …

Malo pred polnočjo je sneg še kar padal in sem poslal sms Robertu, če greva malce na parking najboljšega soseda ročno potestirat in je bil takoj za, da naj ga kar poberem pred Patriotom. In v nekaj minutak, kolikor potrebujem, da skidam avto in pridem do centra mesta, je model že razrobil vsem in nas je šlo 7 komadov drsat, da smo itak vse zdrsali, vmes sem moral pa še nekam na vas  skočit po neko deklico, ki tudi uživa v adrenalinu. In smo drsali in ročno in končnike testirali, da je že skoraj dolgočasno postalo in se spraševali, kdaj bodo končno varnostniki prišli, da jim lahko povemo, da če nas bodo nagnali, bomo pa v Špar hodili. A jih ni bilo, je pa prišel model s traktorjem, ki je malo poplužil in posipal, da nam je veselje do konca vzel in smo se počasi domov odpravili, ker je imel vsaj eden od vseh tam prisotnih službo zjutraj! Ostalo pa mladina, na kateri svet stoji in spi cel dan in seveda jaz …

Sneg pada in pada, Krsto pa je končno kupil nov akumulator. Suki mu je predlagal, naj kupi tistega tadragega, da bo zdržal 10 let, a sem ga postavil na realna tla. Da je škoda tako dober akumulator kupovat, ker avto ne bo zdržal več ko leto in pol. In je kupil tapocenskega in sta ga s Klemijem skupaj montirala. Vmes sta pa še trikrat k meni po orodje prišla. In sem to moral videti na lastne oči in sem zakurblal mojega tovornjačka in se odpeljal pogledat. Akcija je bila carska, ker sem verigo izgubil in sem driftal gor in dol, ampak zakopal se pa nikjer nisem kakor Klemi, ki ima super zimske gume, ki so dobre samo še za opice v živalskem vrtu, pa še tiste se lahko poškodujejo med padcem, ker se na njih guncat itak ne bi mogle. OK, dobre so pa res morda za bok kakšne ladje, potem se pa že neha. Kakor koli, smo se zabavali z mojim tovornjačkom, na koncu smo pa pred blokom ustvarili pravcati prometni zamašek. Zdaj vem, zakaj imajo policisti šolo! Najbolj je užival Robert in mi je žal, ker mu nisem zaračunal zabave!
Klemi se je odpeljal domov, jaz tudi, Krsto in Robert pa peš v blok, saj smo štale delali pod njunim oknom. Sem opazil, da je Krstotov avto prižgan, Krsto pa ni opazil, tako da ga bom zjutraj vprašal, ali je kaj nafte v rezervoarju ostalo! Še preden pa sem dobro parkiral, je že prihitel Klemi k meni. Je Krstotu pomagal akumulator privijačiti in ker je imel ravno zalet, se je odločil, da še Ladkotu armaturno ploščo nazaj privijači, da ga bova končno lahko odpeljala še na zadnje popravilo k mojstru Krevsu. In mi je deloval kar strokovno, nič ne rečem, samo končna bilanca je pa za en kurc, če sem povsem iskren. Zrihtal je, da lučka v naklonomeru gori in da meglenke delajo, je pa vmes pokvaril brisalce in ventilator! Sva na pomoč poklicala mojstra Stibrota, ki si je zadevo prišel ogledat v živo, ker kar ni mogel verjeti in tudi ko je videl, ni verjel. Je Klemna električarja spraševal, če je zvezal tako ali tako (jaz sem imel občutek, da se pogovarjata kitajsko) ali kako drugače, Klemnu se je pa čedalje večji vprašaj nad glavo risal kakor v risanki. Na koncu je priznal, da nima blage, kaj je naredil in kako je zvezal, je pa priznal še, da se je v armaturi nekaj pokadilo in je zdaj prestrašena še moja soproga, če bo ponoči kaj zagorelo … Smo skočili še do Milana, kjer mi je Stibro toplo položil na srce, da če mi bo kaj v rit toplo med vožnjo, naj kar mirno ven skočim, ker Ladko nima ogrevanih sedežev! In grem jutri po gasilni aparat, Klemi pa surlo vleče. Čeprav, pač ne more biti za vse, ne?! Se je pa dopoldne, ko mu je bencina zmanjkalo, izvrstno znašel. Je zaprosil dva cestarja, če ga malo s ceste porineta in sta ga, torej ni nič pešačil. Sem ga vprašal, zakaj ju ni prosil, da bi ga kar domov porinila in je rekel, da je pomislil tudi na to možnost, a da sta modela imela lopate v rokah in se ni hotel preveč hecati …

Pred leti sem se na poti ustavil pri teti na kavi, ki je delala na občini. OK, vem kaj boste rekli, da je to kontradiktornost. Občina in delo?! Ne bom se spuščal v retorični spor z vami, sem samo spil kavo in že skoraj odšel, ko je teti zazvonil telefon. In sem nehote poslušal, kako je prodajala svoj avto. Star in uničen kos pleha, ničvreden, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem slišal, koliko bo iztržila zanj. Itak da me je zanimalo, kako ji to uspe in mi je prostodušno priznala, da je takšno nenormalno ceno dosegla zaradi registracijske tablice. Je imela čudovite, lahko zapomnljive številke (kar morda ni dobro za kriminalce!?) in model je avto od nje kupil samo zato, da je lahko potem snel tablice in jih namestil na svoje bolj prestižno vozilo. Lokalni obrtnik, poln denarja, jasno. OK, nič mi ni bilo jasno (še tudi zdaj mi ni, meni je namreč vseeno, kaj piše na tablici in nikoli ne izbiram!) in sem odšel, na občinskem parkingu pa sem malce pogledal po voznem parku in se mi je posvetilo. Sami drekci pekci od avtov, podplačani uradnički si dražjih in boljših pač niso mogli privoščiti, registracije pa takšne, kot bi bile naročene po meri za najboljše! Jasno, vsaka občina je dobila nekaj dobrih tablic in te so si zase vzeli uradnički. Majcen plus, če si vsaj približno blizu korita …

Na to štorijo sem se spomnil danes, ko smo pri Milanu kofetkali in koktali in smo se zbirali iz ure v uro, kot da Milan kaj zastonj daje. Na koncu je uletel še naš najmlajši in najbolj obetaven režiser in bilo je, kot bi jagnje bogo spustil med stekle volkove. Namreč naš mladi režiser bo posnel film in potrebuje dva avtomobila. Enega malo bolj prestižnega za igralce, ima že nagledanega pežoja kabrioleta za 3 k evrov in enega vsaj na zunaj dobrega, ki ga bodo igralci sesuli. In se je najprej Krsto spustil v barantanje z njim, da naj on kupi za 3k evrov kabrioleta, on ga bo pa potem od njega kupil za 2 k evrov, potem se je vključil še Suki, ki mu je želel prodati svojo nepremičnino za 230 evrov, da jo lahko sesuje. In smo se vsi poscali od smeha, naš mladi režiser pa se je začel braniti, da na vsakem smetišču dobi boljši avto za manj denarja. A ni računal na prevozne stroške, ga je takoj podučil Suki (ki nepremičnino da tudi zastonj, sem prepričan, če jo le kdo izkoplje spod snega in umakne spred hiše!), pa smo mu pokvarili posel, ker smo ga spomnili, da se tudi z njegovo nepremičnino ne bodo pripeljali na set, ker ima kiler uničen, potem je pa še Krsto pristavil lonček, da naj tudi akumulator odšteje, ker da ga je njemu obljubil. Ja, podjetni Suki. Je prodajal ko raztrgan trgovec, res. Na Krstotovo vprašanje, koliko je akumulator star, je odgovoril, da mesec ali dva, na moje vprašanje, zakaj je dal nov akumulator v avto, ki se ne premakne spred hiše že skoraj slabo leto pa me je le grdo pogledal. No, smo tako drug drugemu kvarili posel (ker smo imeli napačno predpostavko, da v slovenskem filmu je denar!), vmes smo še Grdinu vsi razen mene telefone prodajali, Robertu pa malo rabljene napihljive lutke (čeprav tukaj ne bom omenjal, kaj počneta v dnevni sobi s cimerčkom!), ko smo premetali dovolj denarja, pa smo najbolj izkušeni potegnili ven in je kot zadnji prišel Suki, ki je klel, da ni za ponovit. Ker ga je doletela runda, jasno, Milan vedno zadnjega ujaga za vse!

Smo se odpeljali v center, da smo premaknili Krstotovo nepremičnino z mojim avtom (sem že profi šleper, sem dobil izkušnje z Ladkotom!), vmes mu je pa Robert še malo brisalec pokvaril, ker se je kukr ene indijance z lokom igral ali nekaj takšnega, mi je bilo pravzaprav nerodno vprašati, ker je bilo očitno, da ni vzel jutranje tabletke … Mi smo nepremičnino parkirali, eden od garačev je pa še do Milana skočil, ker do plače manjka še par dni in v domačem sekretu ni več papirja, ampak to je pa že druga zgodba. Sem predlagal šparove reklame, pa so se vsi zbunili, da so preveč gladke in barvne, da samo razmažeš in bolj švoh obrišeš in smo zaključili temo. Aja, vmes sem pa registrsko tablico opazil in se spomnil občinarskih …

Danes bo menda sneg, čeprav še nič ne kaže. Sem celo razmišljal, da bi se na Primorsko odpeljal malo veter pogledat, pa nihče ni bil za akcijo. Sami mladi zapečkarji okoli mene, ki počasi prihajajo v leta. Razen Grdina, jasno, ki se je odpeljal v Ljubljano žurat in me na pol ure kliče, če pri nas že pada, ker mora še domov priti in sem ga okol pol štirih zjutraj nekam poslal!

Si je rekel Klemi električar, ko je Krsto spet iskal človeka, ki bi mu posodil malce džusa iz akumulatorja za njegovo crknjeno baterijo. Sem mu že zadnjič predlagal, da avto parkira v hrib in gu užge na silo, pa noče, ker ima dizla in z dizli se to menda ne dela. Potem sem mu predlagal drugo boljšo rešitev, nakup novega akumulatorja, pa je prepričan, da je njegov še povsem dober, da ga le mraz jebe in da bo itak kmalu poletje pa to in sem se vdal. Smo kofetkali in je zaprosil za pomoč in sva s Klemijem seveda takoj skočila. Mrzlo k svina, od poletja še niti duha (dasiravno je Stibro že slekel dolge gate, a sem prepričan, da jih že pospešeno išče), kabli, ki jih Krsto nosi s sabo, pa niti v Afganistanu ne bi bili uporabni. Strgani in ocufani, pustimo to ob strani, da se je vse iskrilo, avto seveda ni vžgal. Je še Grdin mimo prišel, a ko je videl kable, se je pospešeno umaknil. In to je človek, ki se nevarnosti nikoli ni izogibal!
Kakor koli, nismo zakurblali mašine, Krsto je šel pa po nov akumulator. Kako, ne vem, sem šel nazaj h kofetu …

Sem med postopanjem okoli njegovega bolida opazil tudi levo sprednje kolo, pa je prijateljček le zamahnil z roko, češ, to ni nič. Ko smo na Ladkotu povsem stolkli feltno, da je bila skoraj kvadratna, je bila še vedno boljša od njegove, a mu tega nisem povedal, se mi je mudilo na kavo, kakor rečeno …

Prva dopoldanska kava okoli 15. ure v Patriotu, mrzlo a sončno, splošno zdolgočasenost sva sklenila pregnati delovno. Saj kaj pametnega itak ne znava delati, sva se pa spomnila, da bi lahko priključila reflektorje za vzvratno vožnjo na Ladkotu 2. Material sva nabavila že zadnjič enkrat, le še rokave je bilo potrebno zavihati. Kaj naj napišem, zgodil se je še en “A je to” projekt. Klemi je odvijačil armaturo z vsemi števci in to, jaz sem zadaj nekaj pri lučeh čaral. Klemiju je ves čas nekaj pokalo in smrdelo, ker je kratke stike delal, jaz sem pa dva reflektorja zdrobil in uničil, a sem vsaj luknjo v prtljažnik zvrtal, skozi katero bova nekega dne potegnila žice za luči. Nesreča je mimo prinesla še Igorja, ki nama je delo iz rok jemal (je kasneje priznal, da z nama zelo rad dela, ker sva dva od redkih ljudi, ki še verjameva, da je strokovnjak!), a mu verjetno zaradi mraza ni šlo najbolje od rok, je pa vsaj mene pohvalil, da sem novo luknjo v avto zvrtal kljub temu, da ena že obstaja le par centimetrov proč, ki pa je nisem videl, pa Klemija je pohvalil, kako lepo je armaturo razdrl, da je živ bog ne bo več sestavil. V kar pa dvomim, saj je Klemi vse zapisal s flomastrom kako je sestavljeno, preden je narazen potegnil, sva še pofotografirala, pa še na internet je nekaj skočil pogledat. Ga je zanimalo, kako je elektrika povezana ali kaj, ne vem, vem le, da je nekaj narobe staknil in zdaj vsakokrat ko se približa Ladkotu 2, z njega na pleh skoči iskra že s pol metra oddaljenosti. Mogoče se ubogi avto tako brani pred njim, ne vem, mene ne trese nič, Klemi pa skače in poskakuje kakor primabalerina ruskega baletnega orkestra …

Vmes se je, jasno, še Stibro vrnil iz avtosalona v Ženevi in si je pred spanjem zaželel še doze smeha. Jo je dobil, ko je videl, kaj vsa sva napravila in nama zagotovil, da se lahko voziva tudi brez armature, da ne bo nič narobe … Bi ga pa smeh mimogrede minil, če bi poznal Klemijeve načrte. Je bil tako ponosen na svoje znanje v elektriki, ko je poskusil, če zadnje meglenke delajo (in delajo, čeprav so vmes pa vse luči zadaj nehale delati, bogsigavedi zakaj?!), da je resno začel razmišljati, ali bi se lotil avtoelektrike, ker prihodnost je v električnih avtih in ne v smrdljivih bencinarjih, s kakršnimi se ukvarja Stibro … Ko bi ga vi videli, ko je zadnji reflektor zasvetil! Za hip je bil podoben Tomu Hanksu v tistem filmu na samotnem otoku, ko je po ne vem koliko dnevih uspel zakuriti prvi ogenj!

Hej,

če Dolenjc prav poroča, je včeraj mestni svet MoNm prepoznal izreden talent mojega dragega soseda (pisatelja, prevajalca, urednika, jamarja, … etc etc… Damijana Šinigoja in se odločil, da mu stisne 2 jurja evrov, ker je fejst fant. Poleg tega pride zraven menda tudi Trdinova nagrada. Čestitam!

Blaž

Sosedova čestitka bo seveda kljub temu, da nagrade redko zadanejo tapravega, pripomogla vsaj k boljšim odnosom, ker bo treba nagrado v obliki kakšnega piva seveda razdeliti med prijatelje in sosede!