Damijan Šinigoj

Zobna, seveda. Lenartu je odpadel prvi zob. To je kar nekakšne mejnik v otrokovem življenju. No, tudi v starševskem, jasno. Saj teh mejnikov je milijon in vsi so pomembni v določenem trenutku, potem pa nekako več ne. OK, saj ti mejniki se verjetno tudi ponavljajo, kakor se staramo. Najprej zob zraste in smo vsi navdušeni, potem mlečni odpade in zraste tapravi in smo spet vsi navdušeni, potem grizemo skozi življenje kolikor le lahko in zob odpade in je veselica, ko vtakneš socialne not. Po moje je kar kul, ni več ščetkanja, sam vržeš čez noč v kozarec in čudežno tabletko za čiščenje in tadaaaa … Kar me je spomnilo na mojo sestrično, ki je pri kosilu vedno pila vodo in so starejši vsi kokodakali, da to ni prav (to zdaj tudi jaz svojim počnem, žal!) a so se tega nekako navadili, ampak nekega dne je moj stric, njen oče, skočil od mize kot tiger proti njej in ji zbil plastični kozarec iz rok in smo bili vsi presenečeni in osupli. Zakaj takšna reakcija, če pa to vedno in venomer počne?! No, potem so odrasli seveda zaključili s kosilom, otroci pa smo jedli naprej, dasiravno smo tudi mi izvedeli, da je moja preljuba sestrična nagnila kozarec, v katerem je bila babičina proteza … Jaz sem verjetno mislil, da je stric zato tako skočil, da je ne bi ugriznila … Aja, pa lahko bi pisal tudi o Maretu, ki je postajal predsednik DNŠ in je moral imeti govor in nevajenemu takšnega početja pred množico so se mu osušila usta in je nagnil plastični kozarec z vodo, da se malce osveži. A ker so bili to še časi, ko smo lahko še noter kadili in ker je DNŠ organizacija, znana tudi po šparanju in ni bilo pepelnikov, smo čike metali v kozarec, Mare je pa nagnil … Govor je bil kratek, ovacije ogromne, a to je že druga zgodba …

Torej, Lenart je izgubil svoj prvi mlečni zobek. Kar dogodek, res. Preden smo ga zvečer dali pod vzglavnik, da ga odnese zobna miška, smo si ga še malce ogledali, ker na napakah se učimo in zadnji del majcenega zobka ni bil najbolje krtačen, a se Lenart ni dal, da je babica kriva. Da ga ona ni najbolje očistila, preden mu ga je zavila v robček! Ampak, zobek je romal pod vzglavnik in zjutraj je Lenart našel pod njim dvakrat po 5 evrov, ker tašča ni vedela, če je miška prišla, jaz pa tudi nisem vedel, da bosta dve miški skakali okrog in je bila potem igračka za 10 evrov. Kar je kul, če vprašate mojega najmlajšega. Pri Maksu je bilo težje, ker je bil takšne bolj pogumne sorte in ko je izgubil mlečni zob in ga je miška iskala pod vzglavnikom in ga ni našla, je vseeno pustila denar, kar se je mojemu najstarejšemu nadvse čudno zdelo. Da zoba, ki ga je skril nekje na mizi, ker ni hotel, da bi živali hodile okoli njegove glave med spanjem, ni vzela, denar pa je vseeno pustila …

Ja, hecne so tele miške. Me zanima, kako je pri penzionerjih. Ko založijo zobke, jih tudi kje denar čaka?

V Gogi smo imeli inventuro in razpisali in odpisali ogromno materiala. Ne knjig, jasno, stare stole pa to. Saj ne, da imamo debele riti, vsaj vsi ne, le kupili smo jih, ko smo bili še bolj revni in so bili bolj slabe kvalitete. Evo, mene je verjetno zaradi njih križ bolel in sem šel na slikanje in so napisali, da glede na starost sem kar OK, kar pomeni, da je material utrujen in da bo bolelo še naprej. A to ni bistveno, krame se je bilo potrebno znebiti in sva s Klemijem vse skupaj naložila na prikolico in odpeljala na smetišče.  Še dobro, da nisva kakšnih modrih srečala, ker je bilo naloženo res na hojladri, se je med vožnjo vse nekaj treslo in vrtelo, kot da voziva helikopter … Ja, tam so bili tudi naši, ki se pripeljejo s tavelikim kombijem po material, da ga odpeljejo na Dinos, pa so še najino robo malce prečekirali. Sem bil že vesel, da ne bo potrebno tudi razkladati, a so le dvignili nosove in se odpeljali. Matr, smo v najlepši in najboljši in najbolj sladki založbi sedeli na stolih, ki še za naše niso dobri! In to ne tako dolgo nazaj, mater …

Smo šli novega Ladkota sprobat, z novimi zavorami in sklopko in vsem. Odločeni, da bomo milostni in prizanesljivi, zato smo bili oblečeni kot za k maši, Igor celo samo v coklah, Klemi v nizkih teniskah (edinih še čistih), a sem že po par sto metrih zajahal eno čez pot podrto drevo in smo se zakopali v blato do kolen. In nobene opreme in vsi lepi in smo se nekaj časa gledali, potem pa pljunili v roke, podstavili vrečo za dviganje, zadevo dvignili, prestavili in odpeljali. Usrani do amena. Ampak ravno prav jezni, da je moral novi Ladko pokazati vse, kar je pokazal stari Ladko in nismo imeli več milosti. In je zdržal. No, približno. Nekaj ropota, bomo pogledali jutri, pa izpušna cev pri kolektorju menda curi in noter zato smrdi do boga, kaj drugaga pa menda nismo opazili. Nas je pa tudi novi Ladko po končanem testingu avtomatično in povsem samodejno odpeljal na kebab k lokalnemu dilerju zdrave hrane, kjer smo srečali Roberta, a smo ga ignorirali. No, on je nas, ker smo bili umazani, ampak zato pa so prijatelji, ne?! Klemi bo pa verjetno nekaj zbolel, ker ni prvi pojedel in ene dva grižljaja je pustil. Še nikoli videno, ampak vsaka stvar je enkrat prvič, ne?

Ja, celo popoldne sem vozilo od znotraj čistil z vlažno krpo, da bo vsaj na začetku čisto, a sem se že kmalu potem, ko sem v semiš čevljih do kolen zagazil v blato, spomnil, zakaj nima smisla čistiti …