Damijan Šinigoj

prejšen teden je pa grablje zlomu, so rekli ata hčerkici, ko mu je ta potožila, da ji je hlapec himen strgal. No, meni in Klemiju ni nihče ničesar strgal, le dr. Krevs, ki je sodeloval pri oživljanju Ladkota 2, je naokrog prišel. Ker kar smo bogeca ruskega toliko usposobili, da se je začel kotaliti, smo ga malce zanemarila. Doktorja, ne vozilce, jasno. Takšna pač sva in je dr. Krevs upravičeno godrnjal. Zato sva mu dala za enega zelenega in povabila na vožnjo. Je povabil na njegov teren, ki je kakor hud pa to, ampak jebeš teren, čez katerega ne moreš peljati, ker je tako strm, da lahko le meriš, kdo je priplezal višje, ker do vrha pač itak ne moreš. Malo se mi je Ladko smilil, ko je rjovel iz zadnjih batov, malo pa Klemi, ko je Igor sedel za volan. On je mehanik, jebe se njemu, on prtisne, pa če bo eksplodiralo!

Smo se preselili na bolj prijetne terene, kjer sem jaz bolj doma in je rekel, da ga ni nič strah, sem se pa jaz kar malo bal, da bo sok iz ročice nad vrati pritekel, tako se je držal in če bi sedež imel prevleko, bi mu jo morala iz riti vleči, da nama je ne bi domov odnesel! Potem sva dala krmilo še malo njemu v roke in je kot pravi mehanik malo telefoniral, malo po nosu vrtal in se po jajcih praskal in ker še to ni bilo dovolj, je nekomu kar pred hišo zapeljal v tak hrib, da je Ladko obstal skoraj navpično! In ko je zatorej končno z obema rokama prijel za volan in poskusil zadevo rusko spustiti nazaj na cesto, nas je napičil na vlečno kljuko, da bi se skoraj po dolgem prevrnili nazaj na streho. Je bilo kar zanimivo, res. Ladko ima v strehi eno bulo več, jaz pa buško na glavi, ker zadaj ni varnostnih pasov. Jebaj ga. To, da smo zadaj vse potrgali pa to mi še ni bilo tako bad, kot mi je bilo nerodno, ko so prišli sosedje firbcat, kaj je to za en avion pristal pri njih. Sem se pretvarjal, da iščem rešitev, kako starino nazaj na cesto spraviti, čeprav sem rešitev poznal in sem se bolj zaradi sramu skrival. Namreč, če Ladko ne bi stal na kljuki in odbijaču in bi bila zadnja kolesa na tleh, bi že nekako splezali nazaj, tako smo pa samo kljuko v asfalt rinili in odbijač in rogove lomili. Hecno, res, še posebej, ker se ljudje zaradi skaljenega nočnega miru niso kaj dosti sekirali, bolj so bili radovedni, kako bomo zadevo rešili … Dr. Krevs se itak ni kaj dosti sekiral, ker je imel kapo globoko na oči in ga noben ne bi spoznal, registrske tablice na svinjariji pa so žal moje. In nismo mogli kar odkorakati ali koga poklicati, naj nas pride iskat in sva s Klemijem malce na žgance zadevo rukala in cukala in vlekla in to, Igor je pa sedel noter ko gospod in na plin pritiskal, da je Ladko sploh lahko delal, ker je imel povsem zabit izpušni lonec v tla …

Nekako smo se rešili in odpeljali par sto metrov proč, da smo vse skupaj z žico toliko nazaj privezali, da smo se lahko vsaj do kebaba odpeljali, jutri pa Ladko odhaja v delavnico. In sem kar vesel, da smo z mojstrom spet vzpostavili stike, ker bo poleg frišno pokvarjenega potrebno še nekaj drugih lepotnih popravkov narediti, pa prej nisva vedela, kako naj ga fehtava …

Na fotki se približno vidi, v kakšen hrib smo rinili, je bil žiroskop zabit skoraj do konca, ko smo eksperimentirali pa s stranskim nagibom, pa nisem nič fotkal, ker sem se z vsemi petimi držal ko pajek, da me ni prevrnilo …