Damijan Šinigoj

Si je rekel Klemi električar, ko je Krsto spet iskal človeka, ki bi mu posodil malce džusa iz akumulatorja za njegovo crknjeno baterijo. Sem mu že zadnjič predlagal, da avto parkira v hrib in gu užge na silo, pa noče, ker ima dizla in z dizli se to menda ne dela. Potem sem mu predlagal drugo boljšo rešitev, nakup novega akumulatorja, pa je prepričan, da je njegov še povsem dober, da ga le mraz jebe in da bo itak kmalu poletje pa to in sem se vdal. Smo kofetkali in je zaprosil za pomoč in sva s Klemijem seveda takoj skočila. Mrzlo k svina, od poletja še niti duha (dasiravno je Stibro že slekel dolge gate, a sem prepričan, da jih že pospešeno išče), kabli, ki jih Krsto nosi s sabo, pa niti v Afganistanu ne bi bili uporabni. Strgani in ocufani, pustimo to ob strani, da se je vse iskrilo, avto seveda ni vžgal. Je še Grdin mimo prišel, a ko je videl kable, se je pospešeno umaknil. In to je človek, ki se nevarnosti nikoli ni izogibal!
Kakor koli, nismo zakurblali mašine, Krsto je šel pa po nov akumulator. Kako, ne vem, sem šel nazaj h kofetu …

Sem med postopanjem okoli njegovega bolida opazil tudi levo sprednje kolo, pa je prijateljček le zamahnil z roko, češ, to ni nič. Ko smo na Ladkotu povsem stolkli feltno, da je bila skoraj kvadratna, je bila še vedno boljša od njegove, a mu tega nisem povedal, se mi je mudilo na kavo, kakor rečeno …