Damijan Šinigoj

Je problem, to se verjetno vsi strinjamo. In umazana posoda je problem tudi za Klemija. No, za njega še prav posebej. Ko sem prvič prišel k njemu na obisk, mi je skuhal kavo. Turško. Ko sem prišel drugič, mi je ponudil vse razen kave. Kaj boš? Kavo. Boš pir? Ne, kavo. Boš vodo? Ne, kavo. Boš vino? Ne, kavo. Boš kej žganga? Ne, kavo. Ma jebala te kava, ne morem je skuhat. Ok, si jo bom sam, če je to tak problem. In stopim do štedilnika. Saj kavo skuhati mi ni nobena težava. A težava je seveda tičala drugje, ker je bila džezva za kuhanje kave zametana pod goro umazane posode. In bi si kavo lahko skuhal šele zjutraj, preden bi se prebil čez vse!

Ja, takšen je naš Klemi. Ne da se mu da ga jebeš. Ampak, ko pa ga vprašaš, če bi prišel streho v Gogo spucat, je pa takoj za. Ni mu problem jebat se celo dopoldne in še pol popoldneva, samo da je nevarno in adrenalin in komplicirano in da je akcija. Na začetku je še nekaj pogojeval z zastonj kavicami in sokovi v knjigarni za en mesec ali dva, a ko sem videl, da je zagrabil ko pitbull, sem mu enostavno rekel, da od tega ne bo nič, da bomo pa sami spucali in je bilo na koncu skoraj tako, da bi še plačal, sam da bi lahko pucal! Priden je bil tudi Mimi, ampak on je jamar pripravnik in je samo dobil komando od naju s Klemijem in je prišel. Je pa bolj izkoristil svojo pozicijo kakor Klemi, ko smo naredili pavzo, je mirno naročil kavo in oranžino, ker je vedel, da ne bomo imeli srca zaračunati mu, čeprav ga v LokalPatriotu, kjer mora sam plačat, tega še nikoli nisem videl naročiti! Ampak, višinska dela niso poceni in smo ta strošek pač požrli, kaj smo pa hoteli, čeprav je Bjanka za sekundo vseeno malo pisano pogledala. A samo za sekundo, ker smo bili res pridni in ni hotela biti malenkostna.

Ja, bilo je ok, sta spucala, pospravila opremo, naložila lestve in odšla z enostavnim adijo, nič nista komplicirala, z Bjanko sva pa še tla umila in odšla potem praznovat, kar je še ostalo od dneva upora. Zdajle pa še razmišljam, kako bi Klemija prepričal, da je pranje posode in pospravljanje stanovanja nevarno in adrenalinsko in kar je še tega in mi bo mogoče še kdaj kavo skuhal, čeprav je to verjetno misija nemogoče. Razen če mu prinesem visokotlačni čistilec in bi on to v svoji kopalni kadi in … Ah, saj do Goge ali Patriota vseen ni predaleč …

Popoldne sva se s Klemijem odzvala Tomovemu pozivu, naj mu z Ladkotom odpeljeva opremo nekam bogu za hrbet, ker se je lotil raziskovanja pozimi odkritih vhodov v jame. Skupaj z  Dragotom, ki dela v najboljšemu sosedu, kar je pomenilo, da za jest in pit bo in sva bila seveda takoj za. A kaj, ko nesreča nikoli ne počiva, ko smo mi trije skupaj (torej Klemi, Ladko in jaz, da ne bo pomote!) in nama je takoj, ko sva iz Prečne zavila v gozd, crknila kuplenga. Kar pomeni, da ne moreš voziti, oziroma, da lahko voziš samo v eni prestavi. In je Klemi nameraval obrniti, a sem ga sprovociral, da sva odšla cilju naproti kljub vsemu. Saj lahko voziva tudi samo v drugi prestavi, ne?! Je bil seveda brez razmisleka za, a kaj, ko je že speljati težko. To pomeni, da moraš ugasniti motor, prestaviti v željeno prestavo (prvo, drugo ali rikverc) in potem verglati, da avto začne skakati in potem počasi zagrabi in se pelješ. Je bilo kar zanimivo, še posebej mi je bilo smešno, ker je Klemi tako vneto na crknjeno kulpengo pritiskal, kadar je mislil prestaviti …

Kakor koli, po grobih navodilih sva približno našla cesto, po kateri bi morala in sva ustavila, ugasnila motor, prestavila v prvo in hkrati vključila reduktor, potem pa z verglanjem zakurblala in se zapodila v hrib. A je bil hrib vse bolj strm in strm in cesta vse bolj blatna in blatna in sva se zakopala, jasno. Kar ne bi bilo nič hudega, če bi imela kuplengo, bi še enkrat poskusila in bi nama uspelo. A je nisva imela in ker je rusko sranje tičalo v strmem hribu v prvi prestavi z reduktorjem, je niti v dolino nisva mogla spustiti, ker nisva mogla prestaviti v ler. Ker je motor držal močneje kakor ročna zavora. In sva poskusila vse živo, potem pa je Klemiju sinila ideja, zaradi katere briljantnosti sem se odločil, da ga ene dva dni ne bom nič več hecal. No, vsaj prehudo ne! Ker vsa imela jamarsko opremo, sva naredila nekakšne impro škripce, s katerim tanka sicer nisva premaknila niti za centimeter, sva pa vsaj toliko sprostila zobčenike v menjalniku, da sem zadevo lahko premaknil v ler in sva se spustila nazaj na cesto in potem poiskala prijatelja jamarja. Ki sta se že zakopala v kakšno dvajsetmetrsko krtino in sta bila blatna, da ni za opisat. Pa vroče jima je bilo tudi, zato smo še spricar ali dva spili, preden smo se spet podali v podzemlje, da zadevo izmerimo in izrišemo. S Klemijem sva še brazdala na dnu in iskala kakšno možno nadaljevanje, potem pa obupala in zunaj ravno še za las ujela svetlobo dneva, potem se je znočilo. A je Drago že zakuril ogenj in potem se je začel lepši del jamarije. Druženje pravih dedcev. Ki je res zanimivo, debate so za v knjigo. Tom je recimo držal v rokah debelo debelo in dolgo dolgo pasjo radost (preden sem jo narezal in spekel nad žerjavico) in sem kar videl, kako razmišlja, da bi bilo mogoče pa fino enkrat takšnega v rokah držati, a ko je rekel, da bi bilo to res fajn, samo da bi moral biti njegov, sem videl, da mu ne morem pomagati. In sem zadevo narezal in smo jo pojedli ob polni luni in spremljajočih pivih ter ob Klemijevemu obujanju spominov na njegove nogometaške dogodke, ki so kar impresivni. V življenju je na vseh tekmah, ki jih je odigral, zabil le dva gola, pa še od teh dveh je bil en avtogol. Ampak ta avgogol je bil baje res lep, eden lepših, če bi ga zabil v nasprotnikovo mrežo, bi o njem še zdaj lahko pripovedoval balade in romance!

A da ne bi preveč podlegel patetiki, naj povem le še to, da smo se odpeljali domov in da je bila vožnja tudi zanimiva. Izbrala sva pot le z enim semaforjem vmes (ker če bi naju policisti ustavili, bi zaustavil že kako, le speljevanje bi bilo bolj zanimivo!), kar je pomenilo, da sva Ladkota spet odpeljala kar k doktor Krevsu. A naju je tisti edini semafor malce zafrknil, ker kar ni in ni hotel dati zelene, zato sem moral ugasniti motor. In ko sem poskusil z verglanjem speljati v drugi, je Ladko rital kot podivjan kozel s sršeni v riti. In ni šlo in ni šlo. Mislim, šlo je že, a je bilo kot na podivjanem konju. Zato je Klemi ukazal, naj ustavim, izstopil in porinil, da je zadeva vžgala, potem pa kar med vožnjo skočil v vozilo kakor v kakšnem kaskaderskem filmu. Za popizdit smešno, res, še posebej, ko sem si predstavljal, da bi dogajanje zadaj recimo opazovali kakšni policisti!

Ampak, Klemi specialc se je danes dvakrat izkazal zatorej kakšen dan o njem samo lepo … Aja, izkazal se je pa tudi doktor Krevs, ki naju je prišel iskat v delavnico ob enih zjutraj in odpeljal domov. Seveda sem vedel, da poleg zahvalnega poljubčka in trepljaja po ritki pričakuje vsaj še en pir ali dva, a sem predlagal, da zaradi najine utrujenosti ta pir spijemo jutri (torej danes). In je, razumevajoč kot je, samo nejevoljno zamomljal, da to res ne vidi rad in mu ni nič povšeči, a če drugače pač ne gre, da je tudi on samo človek in da bo poskusil razumeti. No, pa tudi doktor Stibro se je tudi izkazal s skrbjo in telefonskimi nasveti, ampak v hosto ga pa vseeno nisva povabila, ker bogsigavedi kaj bi se vse še lahko zgodilo, če bi bili pa vsi na kupu!

Sam ne vem, al je to po tistem, ko je svoja jačka poskusil polizati al pred tem (poglej fotko v spodnjem postu), al je polizal kaj druzga al vragsigavedi kaj ta mladina današnja v usta vse tlači?!

Sem razmišljal, ali bi dal tale dogodek pod extremne ali pod razno in se nisem mogel odločiti. Toliko miljavžentkrat sem že bil v raznoraznih jamah, da na štriku pokazati, kaj znam, ni noben problem, hkrati je pa totalen extrem to, da sem moral spet pisati teste. Pustimo tiste v šoli še pod Marijo Rezko, že izpit za avto imam narejen v prejšnjem tisočletju, datum poroke pa je že v zgodovinskih čitankah …

Kakor koli, tale pismeni izpit mi ni nič dišal in sem bil kar malo živčen, bolj kakor da bi se moral spustiti v Malo Boko 1000 m dol, recimo, a kar se mora, se pač mora. Spal sem slabo, pravzaprav skoraj nič, ko je že zvonila budilka na telefonu. Sem jo ugasnil in hkrati prebral Robertov SMS, če že pride na kofe. Lahko bi ga poklical, a sem mu raje odtipkal, ker sem na ta način bil lahko dlje v postelji in tako grozljivega tipkanja nisem imel že ene pet let po moje. Z enim očesom sem poskušal fokusirati majhen ekranček in sem pritiskal in brisal, potem je pa že itak ta moj fotko kr pršel in sem moral vstat, zlomljen kakor tista profesionalna gospodična v pristanišču, v katerem je prejšnjo noč pristala velika letalonosilka z mornarji, ki že šest mesecev niso videli ženske.  Smo hitro stisnili kofe, pa še enega na bencinski in pičili v Gabrje. Ladko je bil napihnjen kakor balon, ker sva z Robertom pline nervoze spuščala, Maks, ki še v šolo hodi, je pa protestiral in ni bil nič prestrašen …

Smo sedli za mize kar v gostilni, na srečo, ker nas je bilo preveč in sem se malo pomiril, ker plonkat je pa kot kolo vozit – ko enkrat znaš, si dober za celo življenje. A kaj, ko smo bili za mizo poleg mene, Maksa in Roberta še sami znani teoretiki – Suki, Klemi, Anže Klapčev, Mimi … Smo izpolnili, kar smo znali, malce smo drug drugemu škilili (Klemi je poskušal SKRIVATI!!!) in bi bogeci kmalu kolektivno padli, saj ne moreš verjamt! Na srečo smo potem tudi popravljali sami (seveda od drugih) in je nekako šlo. Ker sem recimo jaz dobil od Sukija in Roberta in smo se, ko sta zacingljala z ojri, kar mimogrede zmenili, da je bilo za vse prav!

Potem smo odpičili pod steno. Kjer so nas nadzirali jamarski reševalci, ki pri štriku pa niso poznali šale in so bili kakor sršeni! Sem se kar prvi na štrik podal, poleg mene pa Suki, suvereno, ker me zaradi tistega dopisa zaradi breze še ni nehal v rit brcat. In sva šla gor brez težav, je hotel še kukr malo tekmovat, da sem se zbal, da bom zaradi hitrosti kakšno napako napravil, a se je potem na vozlu umiril. Mislim, zabremzal. Jaz sem nekako zmutil čez, njega je pa inštruktor na piko vzel in mu začel pamet solit. Haaaaloooo?! Si predstavljate?!?! Našemu Sukiju!!!! Sem stal na tleh in opazoval paro, kako se mu nabira okoli ušes (prisežem!) in sem samo čakal, da bo eksplodiral kakor tisti vulkan tam nekje, ki je zaprl avio prostor, da je bil nekaj dni mir. Ko je začel godrnjati in počasi spuščati paro, sem vedel, da moram ukrepati in ko je inštruktor za hip pogledal stran, sem ga pobožal po nogi in mu zašepetal, naj molči, pride dol, gleda v tla in bo dobil podpis. Ampak, jasno, govorimo o Sukiju. Ni znorel, na srečo, le toliko si je duška dal, da si je popravca prislužil in smo ga hitro zvlekli stran od inštruktorja, ker bi si prislužil pa še kazensko ovadbo, če bi bila dolgo skupaj!

Mene je inštruktor poklical na stran, obkljukal vse in se podpisal, a mi papirja ni dal, čeprav sem željno iztegoval ročice. Mi je še eno pridigo na hitro udaril. Da sem sicer šel super gor in dol čez vse probleme, a da sem že star in da sem malo pozno začel in da so mladi čist drgačni, da oni sam pičijo, jaz moram pa mirkat in razmišljat (z leti koordinacija pada pa osteoporoza pa to verjetno!?) in da naj bom zelo previden, ker ko bom šel enkrat v jamo, da bo čist drgač, ker tam je tema pa vse … In sem bil takoj v Sukijevi koži in sem mu hotel vse povedati, da sem se zataknil že tam, od koder me združena ameriška in ruska specialna jamarska ekipa ne bi ven zvlekla, da sem v jezero padel tako globoko, kakor se nobena podmornica ne potopi, da sem na glavo dobil kamen v takšni globini, da če bi malo bolj po sredini čelade udaril, me ne bi imelo smisla ven vlačit in da sem sploh strokovnjak, a so bili pametni prijatelji okoli mene, ki so me mirili s svojim privoščljivim krohotom, da sem stisnil zobe in obljubil, da bom pazil, ko bom šel prvič v jamo in šel dol na vozle. Kjer je bila že gromozanska vrsta. Saj vozlov se zares ne bojim, jih kar nekaj znam zavezati, ker drugače dol ne bi mogel brazdati kakopak, a kakšnih fensi definicij se pa nisem učil in sem imel spet malo treme. Dokler ni dol pricapljal Maks, ki je povedal, da je vozle naredil pri Anžitu, “našem čoveku” in sem odpičil gor in se počutil kot tisti Bosanec, ki je šel kartat z bogatimi angleškimi aristokrati. In mu ni šlo najbolje od rok, dokler ni pogruntal, da modeli nikoli ne pokažejo kart in da si verjamejo na besedo, potem se je pa njemu sreča nasmehnila in je imel pokrov in kent in kar je še tega za Guinessovo knjigo rekordov non stop v rokah …

Sem potem počakal še Roberta, da je odpekljal svoje in se privoščljivo smehljal, ko je mislil, da je pogrnil, ker mu je inštruktor v vsa okenca X napravil in sem opazoval njegov daljšajoči se rilec, dokler se mi ni dovolj zasmilil in sem mu povedal, da imamo vsi tako in da je naredil … Smo odleteli še na lestve in tisto mimogrede opravili, čeprav nisem bil velikokrat na lestvah in dvomim, da kdaj še bom, potem pa spet gor spodbujat še Klemija. Model je bil nestrpen kakor čistokrven dirkalni konj in hladen ko špricer, ko je oddal papir in se vpel v štrik. Zdivjal je gor ko eleganten knedeljček in sem bil kar malo ponosen na ta njegov ponos, dokler se ni zgodila – KATASTROFA! Ravno je pod vozel prišel, da se bo odpel, še par metrov nad tlemi in od cilja, ko mu je inštruktor ukazal, naj se zaustavi. In so se potem strokovnjaki na njegovem primeru dajali, al je tako prav al ni, kakor so se nekoč dajali, al prav se piše kaša ali kaša! In sem opazoval mojega dragega prijetalja (ki ima spet elektriko!) kako postaja nejevoljen in kako se mu dobesedno daljša nos. Bingljal je tam kakor kakšna od Toma glihkar narejena sveža klobasa binglja v dimu in čakal, da se nekaj zgodi, narediti kaj pa ni mogel. Ker sta se na njegovem hrbtu zlomili dve šoli. In njegov ubogi hrbet je močan in je še mlad in zdržljiv, a ko sem mu še jaz malce naložil, ko so ga končno na tla spustili, ni mogel več nositi, bogec mladi. Sem ga snemal, kako se je poklapano in pospešeno umikal od inštruktorja in sem mu prijazno in prijateljsko navrgel, da naj se nič ne sekira, da bo drugo leto lahko naredil popravni izpit in me je glasno in privoščljivo zatožil inštruktorju, da jaz pa klubskega izpita nimam (kar je res, sem bil takrat v tujini). Inštruktor se je seveda zagledal vame, zato sem štafeto hitro predal naprej in rekel, da je Robertov oče pa močnejši od njegovega in smo se potem vsi umirili. No, nismo se, ker je Suki še hitrega popravca moral narediti in ko je bingljal na štriku in mu je inštruktor solil pamet, sem v živo opazoval, kaj se zgodi, ko se v ekonom loncu nabere odločno preveč pare in se pred eksplozijo kar napihne. Je prišel dol in sta besedni dvoboj nadaljevala na tleh, mi smo pa Sukija hladili z mrzlo vodo kakor nuklearni reaktor v Krškem in upali, da ne bo eksplodiral, ker bi bili potem vsi kontaminirani.

No, na koncu smo vsi naredili, tudi tamladi in smo odpičili na kosilo (Žigec Klapčev si je naložil toliko, da bi pol Etiopije komot živelo od tega dva dni!), še prej sva z Robertom razopremila steno in če bi naju kdo od inštruktorjev takrat videl, kaj sva počela na sončku, bi nama za vedno prepovedali na štrik iti, ampak to je pa itak že zgodba za enkrat drugič …

Stara stara tetica na pokopališču išče grob prijateljice, a grobov je seveda preveč, spomin pa že šibak. In vpraša tam nekega delavca, če mogoče on ve, kje je grob 325 C. Možakar si jo nejevoljen ogleda potem pa vzroji: “Pa kaj za vraga si šla ven, če ne znaš nazaj pridt!?!”

Ne vem, če sem že kdaj doživel, da vsi semaforji v mestu niso delovali. Mislim, verjetno se je že zgodilo, a je vedno utripala vsaj rumena luč in si vsaj tako vedel, da se moraš ravnati po prometnih znakih, saj imajo zadeve menda kakšen akumulator v sebi ali kaj podobnega za tovrstne primere. A tokrat, ko sem Klemija peljal po njegovo vozilo k mehaniku in sva se potem skupaj vračala v mesto, se je zgodilo prav to. Vse je crknilo! Že pri Krki sem se peljal naprej kakor kamikaza, čeprav še nisem ugotovil, da semafor ne deluje. Z leve in desne so stali, zatorej sem enostavno potegnil, čeprav zelene luči nisem videl. Ni bilo niti utripajoče rumene, zato sem bil prepričan, da me je zaslepilo sonce in da je na semaforju zelena, ker so iz pravokotne smeri pač stali. Pod Mestnimi njivami sem spet buljil v semafor in poskušal ugotoviti, katera luč gori, a ker ni bilo nobenega avtomobila, sem pičil naprej. Prav tako pod gimnazijo. Potem sem pa prišel do križišča pri banki, kjer zaviješ desno v mesto in vedno loviš sekunde, ker zelena takoj crkne in zgrožen ugotovil, da frdamana elektronska policija ne deluje. Kar nisem mogel verjeti, res. Pa ostali tudi ne in so vsi ustavili, ker pa sem bil očitno od vseh najbolj pokvarjen in deviantski in zakonu ne podrejajoč se, sem izkoristil priložnost in pritisnil na plin in zvozil križišče, preden so drugi, bolj pošteni in zakon upoštevajoči sovozniki ugotovili, da je napočil čas anarhije. In sem v vzvratnem ogledalu opazoval totalni zamašek, ko so vsi naenkrat planili v križišče …

Zazvonil je mobilnik, klical me je Klemi, ki je vozil za mano s frišno popravljenim avtomobilom (do naslednjič, jasno!) in je čez križišče potegnil skupaj  zmano. Vprašal me je, če sem opazil, da so vsi semaforji totalno crknili in ko sem mu pritrdil, me je še vprašal, če morda vem, zakaj so crknili. Jasno, da nisem vedel, je pa vedel on. Ker so mu nazaj priklopili elektriko in je vsa energija za nekaj trenutkov stekla v njegovo stanovanje, da se segreje voda v bojlerju, da se napolni mobilnik, hladilnik spet ohladi, perilo opere, akumulatorji ponovno napolnijo itd itd in so manj pomembni odjemniki električne energije pač morali počakati! Naj se ve, kdo ima prednost …

Včasih zame nekateri prijatelji pravijo, da zaradi mene sploh ne potrebujejo sovražnikov, kar je seveda čisto navadna nevoščljivost, ker sem tako duhovit in ko se spravim nanje se celo še Klemi smeji, jaz pa za nekatere prijatelje pravim, da sem prav vesel, da jih imam, ker imam potem sploh kaj pisat. In če bi recimo pisal pravljice o kakšnem svojem prijatelju in če bi bil ta prijatelj recimo mladinski funkcionar, ki se mu ves čas nekaj dogaja, bi jo začel takole: Nekoč je živel mladi mož, ki so mu že dvakrat izklopili elektriko, ker je enostavno pozabil plačati račun in je bil malo jezen, včeraj je pa spet klical, da itak ne bom verjel, da mu je en kurac spet odvil varovalko. Ja, tako je v teh pravljicah, vedno nastopajo tudi zlobni strički, ki odvijajo varovalke. Ampak takšna pravljica bi bila neverjetna, ker nihče ne bi verjel, da lahko kdo trikrat zapored v še ne pol leta pozabi plačati račun in bi vsakdo vedel, da si izmišljujem, zato sploh ne vem, če bi s to pravljico nadaljeval. No, če bi, bi tega mladega, lepega, uspešnega in pametnega fantka vprašal, zakaj ni plačal računa, da so mu spet varovalko odvili in bi mi ta lepi mladi fantek po pravici odgovoril, da je verjetno kje v avtu položnico založil. Oj, dobra ideja, mojemu prijatelju pošiljajo založnice, ne položnice, ampak to samo mimogrede. Vsakemu bralcu pravljice bi se to zdelo neverjetno, jasno, le tistim, ki tega fanta mladega poznajo in poznajo njegovo vozilo, bi bilo vse jasno. Nemudoma in takoj! Je včeraj odpeljal vozilo k mehaniku in ga je ta vprašal, če je sodeloval v akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu! in je ta fantek seveda ponosno pritrdil in vprašal, kako ve, pa mu je mehanik rekel, da je pa to ja povsem jasno, ker ima še vse smeti iz akcije v avtu …

Ampak, ja, to je itak brezvezna pravljica, ki ni ne smešna ne verjetna, če bi pa bila, bi moralo v njej biti tudi nekaj pozitivnega. Hm, kaj bi to lahko bilo? Aha, ideja. Recimo, da bi ta fantek lahko prišel k meni po čelno svetilko. Ker ko bo padla noč, bo v njegovem stanovanju itak tema in ne bo televizije in kompjuterja, le knjige se lahko bere. Kar je pozitivno, ne?! In to bi bilo celo povsem možno in resnično in verjemljivo in če bi ga jaz recimo potem poklical na mobitel okoli desete ure zvečer, se on ne bi oglasil. Pa ne zato, ker ni elektrike, ker je za mobitel direktno ne potrebuješ, le za branje knjig ptrebuješ kondicijo in če je nimaš, kmalu zaspiš. Verjetno s čelko na glavi. In takšnega fanta bi potem naslednji dan vsakdo lahko spoznal, ker bi imel odtis na čelu in hecno frizuro. Ker si ne bi mogel oprati las, ker bojler ne bi delal, ker je nekdo odvil varovalko …

Že cel teden se hodim priklapljat na elektriko in na magnet in laser in led in kar je še tega, da me bo toliko zravnalo, da bom končno lahko šel na pregled v bolnišnico. Tako pogosto sem tam, da imam že svojo mizo, na kateri me matrajo. V prostoru je še ena miza, ločeni sta z zaveso, ker je na drugi strani vedno še nekdo. Sotrpin v bolečinah, jasno. Danes je bila na drugi mizi mična gospodična, sva bila skupaj v čakalnici, zato vem, potem pa naju je ločila le zavesa. In ni bila več tako mična, ko so jo začeli matrati in so do mene prihajali le stoki bolečine, le občasno pomešani s kakšnim vzdihom olajšanja. Jaz kot pravi možak sem seveda molče trpel v bolečini in čakal, da mine. Na gospodično mično nisem več mislil, ker je končala par minut pred mano in se je za zaveso že oblačila, mojster pa se je posvetil meni. Za zaključek, jasno. In je še malo razložil kaj in kako je z mano in na koncu še dodal, da verjetno hernija ni, ker sem tako mišičast in suh. In sem kar videl, kako je mična gospodična pogledala proti materialu, ki ga je fizioterapevt tako lepo poreklamiral in sem seveda napel vse mišice, kar jih imam, celo tiste, ki ne delajo pogosto in me je seveda spet zasekalo. Kar je prav, kaj se pa napihujem, ne?! In sem si še doma malo z ledom hrbet hladil, mišice bom pa spet napenjal šele ko bom zdrav …

Klemiju gre za nohte, njegov avtomobilček je vse bolj neposlušen in nagajiv. Zato je napočil čas, da smo se možaki usedli in poskusili poiskati rešitev. Na eni strani je bil Klemi pacient, na drugi strani Stibro doktor, ob strani pa jaz, zabavajoči se ostali. In je bilo res luštno, ni kaj. Klemi je začel opisovati napake, a ga je Stibro prekinil, da jih že pozna. Pa mu je Klemi vskočil v besedo, da so se pojavile še nove. In sta modrovala in modrovala, dokler doktor Stibro ni podal diagnoze, da je mogoče napočil čas za novo vozilo. Da ima tudi kakšnega bolj poceni, primernega Klemijevemu žepu. A se Klemi ni dal in je vztrajal, kaj bi on vseeno popravil in kaj morebiti ne, da bi bilo vsaj približno dovolj poceni, dokler doktor Stibro ni imel dovolj in je resno udaril po mizi, rekoč: “Klemi, ti imaš toliko problemov, da bi bilo popraviti samo to ali ono kot bi mrliču popravljal zobe. Saj bo imel sicer res lepe zobe, a bo vseeno mrlič!”

In smo na koncu Klemijevega napol mrliča vseeno odšlepali do mehanične delavnice in bomo videli, kaj se bo dalo storiti. In sem to storil brezplačno, ker je pa Klemi zjutraj nahranil mojega najstarejšega sina. Sta se peljala na jamarski tečaj (stari mački lahko pridemo kasneje!) in je moj sin, kljub temu, da je zjutraj pred odhodom jedel, zdržal samo do bencinske, kjer mu je stric Klemi kupil sendvič, da je vzdržal vsaj toliko, da sem pod steno prišel tudi jaz s klobasami, ki sem jih potem napekel za vse, ki so bingljali z vrvi …

Zadnjič je bil mojster Stibro pri meni na kofetku in sva nekaj svetovne probleme reševala, ko ga je poklicala njegova najdražja. In on ni tak, da se ne bi oglasil na telefon, kakor nekateri drugi, ki včasih tudi tipko za utišanje pritisnemo in ne jebemo. Ne, Stibro je pošten človek, če zvoni, se oglasi. Ker nikoli ne ve, če bo kakšen avto na hitro kupil ali kakšen drug kšeft sklenil, za njega ni pardona. Četudi kliče njegova najlubša, on se takoj oglasi, ker ima tudi njegova soproga avto in nikoli ne veš, če ga bo morda prodala ali kaj … No, tokrat ga je hotela samo opomniti, da mora kruh kupit, ko pa ji je povedal, da je pri meni, sva se še midva pomenila. Mi je hotela izraziti sočutje, ker je na blogu prebrala, da me križ boli in je povedala, da je njo tudi enkrat usekalo, ko je bila še zelo mlada in je ravno s Stibrotom začela hodit in da torej ve, kaj je bolečina. Mislim, bolečina zaradi križa, ne zaradi zakona z mojim mehanikom. Vsaj mislim, da je tako mislila … Na, evo, pa nisem več prepričan!

Ampak, kakor koli, zadeve so mi v trenutku postale kristalno jasno. Ker se že petnajst let, kolikor sta poročena, sprašujem, kako in na kakšen način jo je Stibro ujel (najprej sem pomislil, da ima zelo visoko dioptrijo, ampak Mojči še vedno vidi ko ris!), zdaj je pa odgovor kar sam priplaval po telefonu. Jasno, bogica je bila vsa puklasta in v bolečinah in oh in sploh in je v strahu, da drugih ne bo blizu, njemu rekla ja, ko se je pa zravnala in pokazala v vsej svoji lepoti, je bilo pa že prepozno …

In ko smo že pri mehanikih, ne morem niti mimo dr. Krevsa, mojega Ladkologa. OK, res je, da povečini popravlja tisto, kar na testni vožnji uniči, a ne bodimo malenkostni. V vseslovenski akciji kidanja dreka je bil v Mirni peči nekakšen nadzornik ali kaj, je od punkta do punkta po hosti letal in fotkal in organiziral in kaj jaz vem kaj še vse, s sabo je imel pa seveda tudi svojo deklico. In glede na to, kako so bila od golfa stekla zarošena (na lep sončen dan!), se človek lahko samo vpraša, kaj je počel. Ker je namreč znan po tem, da vroč še nikoli ni pil …

Ja, saj pravim, ti naši mehaniki! Povozit jih ne smeš, ker greš v zapor, kakor da si srno na črno ustrelil, za kofe mu moraš pa tud dajat in se mu smehljat, ker itak tako naredi, da moraš k njemu v delavnico vsaj dvakrat mesečno!