Damijan Šinigoj

Sem razmišljal, ali bi dal tale dogodek pod extremne ali pod razno in se nisem mogel odločiti. Toliko miljavžentkrat sem že bil v raznoraznih jamah, da na štriku pokazati, kaj znam, ni noben problem, hkrati je pa totalen extrem to, da sem moral spet pisati teste. Pustimo tiste v šoli še pod Marijo Rezko, že izpit za avto imam narejen v prejšnjem tisočletju, datum poroke pa je že v zgodovinskih čitankah …

Kakor koli, tale pismeni izpit mi ni nič dišal in sem bil kar malo živčen, bolj kakor da bi se moral spustiti v Malo Boko 1000 m dol, recimo, a kar se mora, se pač mora. Spal sem slabo, pravzaprav skoraj nič, ko je že zvonila budilka na telefonu. Sem jo ugasnil in hkrati prebral Robertov SMS, če že pride na kofe. Lahko bi ga poklical, a sem mu raje odtipkal, ker sem na ta način bil lahko dlje v postelji in tako grozljivega tipkanja nisem imel že ene pet let po moje. Z enim očesom sem poskušal fokusirati majhen ekranček in sem pritiskal in brisal, potem je pa že itak ta moj fotko kr pršel in sem moral vstat, zlomljen kakor tista profesionalna gospodična v pristanišču, v katerem je prejšnjo noč pristala velika letalonosilka z mornarji, ki že šest mesecev niso videli ženske.  Smo hitro stisnili kofe, pa še enega na bencinski in pičili v Gabrje. Ladko je bil napihnjen kakor balon, ker sva z Robertom pline nervoze spuščala, Maks, ki še v šolo hodi, je pa protestiral in ni bil nič prestrašen …

Smo sedli za mize kar v gostilni, na srečo, ker nas je bilo preveč in sem se malo pomiril, ker plonkat je pa kot kolo vozit – ko enkrat znaš, si dober za celo življenje. A kaj, ko smo bili za mizo poleg mene, Maksa in Roberta še sami znani teoretiki – Suki, Klemi, Anže Klapčev, Mimi … Smo izpolnili, kar smo znali, malce smo drug drugemu škilili (Klemi je poskušal SKRIVATI!!!) in bi bogeci kmalu kolektivno padli, saj ne moreš verjamt! Na srečo smo potem tudi popravljali sami (seveda od drugih) in je nekako šlo. Ker sem recimo jaz dobil od Sukija in Roberta in smo se, ko sta zacingljala z ojri, kar mimogrede zmenili, da je bilo za vse prav!

Potem smo odpičili pod steno. Kjer so nas nadzirali jamarski reševalci, ki pri štriku pa niso poznali šale in so bili kakor sršeni! Sem se kar prvi na štrik podal, poleg mene pa Suki, suvereno, ker me zaradi tistega dopisa zaradi breze še ni nehal v rit brcat. In sva šla gor brez težav, je hotel še kukr malo tekmovat, da sem se zbal, da bom zaradi hitrosti kakšno napako napravil, a se je potem na vozlu umiril. Mislim, zabremzal. Jaz sem nekako zmutil čez, njega je pa inštruktor na piko vzel in mu začel pamet solit. Haaaaloooo?! Si predstavljate?!?! Našemu Sukiju!!!! Sem stal na tleh in opazoval paro, kako se mu nabira okoli ušes (prisežem!) in sem samo čakal, da bo eksplodiral kakor tisti vulkan tam nekje, ki je zaprl avio prostor, da je bil nekaj dni mir. Ko je začel godrnjati in počasi spuščati paro, sem vedel, da moram ukrepati in ko je inštruktor za hip pogledal stran, sem ga pobožal po nogi in mu zašepetal, naj molči, pride dol, gleda v tla in bo dobil podpis. Ampak, jasno, govorimo o Sukiju. Ni znorel, na srečo, le toliko si je duška dal, da si je popravca prislužil in smo ga hitro zvlekli stran od inštruktorja, ker bi si prislužil pa še kazensko ovadbo, če bi bila dolgo skupaj!

Mene je inštruktor poklical na stran, obkljukal vse in se podpisal, a mi papirja ni dal, čeprav sem željno iztegoval ročice. Mi je še eno pridigo na hitro udaril. Da sem sicer šel super gor in dol čez vse probleme, a da sem že star in da sem malo pozno začel in da so mladi čist drgačni, da oni sam pičijo, jaz moram pa mirkat in razmišljat (z leti koordinacija pada pa osteoporoza pa to verjetno!?) in da naj bom zelo previden, ker ko bom šel enkrat v jamo, da bo čist drgač, ker tam je tema pa vse … In sem bil takoj v Sukijevi koži in sem mu hotel vse povedati, da sem se zataknil že tam, od koder me združena ameriška in ruska specialna jamarska ekipa ne bi ven zvlekla, da sem v jezero padel tako globoko, kakor se nobena podmornica ne potopi, da sem na glavo dobil kamen v takšni globini, da če bi malo bolj po sredini čelade udaril, me ne bi imelo smisla ven vlačit in da sem sploh strokovnjak, a so bili pametni prijatelji okoli mene, ki so me mirili s svojim privoščljivim krohotom, da sem stisnil zobe in obljubil, da bom pazil, ko bom šel prvič v jamo in šel dol na vozle. Kjer je bila že gromozanska vrsta. Saj vozlov se zares ne bojim, jih kar nekaj znam zavezati, ker drugače dol ne bi mogel brazdati kakopak, a kakšnih fensi definicij se pa nisem učil in sem imel spet malo treme. Dokler ni dol pricapljal Maks, ki je povedal, da je vozle naredil pri Anžitu, “našem čoveku” in sem odpičil gor in se počutil kot tisti Bosanec, ki je šel kartat z bogatimi angleškimi aristokrati. In mu ni šlo najbolje od rok, dokler ni pogruntal, da modeli nikoli ne pokažejo kart in da si verjamejo na besedo, potem se je pa njemu sreča nasmehnila in je imel pokrov in kent in kar je še tega za Guinessovo knjigo rekordov non stop v rokah …

Sem potem počakal še Roberta, da je odpekljal svoje in se privoščljivo smehljal, ko je mislil, da je pogrnil, ker mu je inštruktor v vsa okenca X napravil in sem opazoval njegov daljšajoči se rilec, dokler se mi ni dovolj zasmilil in sem mu povedal, da imamo vsi tako in da je naredil … Smo odleteli še na lestve in tisto mimogrede opravili, čeprav nisem bil velikokrat na lestvah in dvomim, da kdaj še bom, potem pa spet gor spodbujat še Klemija. Model je bil nestrpen kakor čistokrven dirkalni konj in hladen ko špricer, ko je oddal papir in se vpel v štrik. Zdivjal je gor ko eleganten knedeljček in sem bil kar malo ponosen na ta njegov ponos, dokler se ni zgodila – KATASTROFA! Ravno je pod vozel prišel, da se bo odpel, še par metrov nad tlemi in od cilja, ko mu je inštruktor ukazal, naj se zaustavi. In so se potem strokovnjaki na njegovem primeru dajali, al je tako prav al ni, kakor so se nekoč dajali, al prav se piše kaša ali kaša! In sem opazoval mojega dragega prijetalja (ki ima spet elektriko!) kako postaja nejevoljen in kako se mu dobesedno daljša nos. Bingljal je tam kakor kakšna od Toma glihkar narejena sveža klobasa binglja v dimu in čakal, da se nekaj zgodi, narediti kaj pa ni mogel. Ker sta se na njegovem hrbtu zlomili dve šoli. In njegov ubogi hrbet je močan in je še mlad in zdržljiv, a ko sem mu še jaz malce naložil, ko so ga končno na tla spustili, ni mogel več nositi, bogec mladi. Sem ga snemal, kako se je poklapano in pospešeno umikal od inštruktorja in sem mu prijazno in prijateljsko navrgel, da naj se nič ne sekira, da bo drugo leto lahko naredil popravni izpit in me je glasno in privoščljivo zatožil inštruktorju, da jaz pa klubskega izpita nimam (kar je res, sem bil takrat v tujini). Inštruktor se je seveda zagledal vame, zato sem štafeto hitro predal naprej in rekel, da je Robertov oče pa močnejši od njegovega in smo se potem vsi umirili. No, nismo se, ker je Suki še hitrega popravca moral narediti in ko je bingljal na štriku in mu je inštruktor solil pamet, sem v živo opazoval, kaj se zgodi, ko se v ekonom loncu nabere odločno preveč pare in se pred eksplozijo kar napihne. Je prišel dol in sta besedni dvoboj nadaljevala na tleh, mi smo pa Sukija hladili z mrzlo vodo kakor nuklearni reaktor v Krškem in upali, da ne bo eksplodiral, ker bi bili potem vsi kontaminirani.

No, na koncu smo vsi naredili, tudi tamladi in smo odpičili na kosilo (Žigec Klapčev si je naložil toliko, da bi pol Etiopije komot živelo od tega dva dni!), še prej sva z Robertom razopremila steno in če bi naju kdo od inštruktorjev takrat videl, kaj sva počela na sončku, bi nama za vedno prepovedali na štrik iti, ampak to je pa itak že zgodba za enkrat drugič …