Damijan Šinigoj

Akcija je bila veličastna, ampak to itak že vsak ve in ne glede na trenutno zadovoljstvo vsakdo tudi ve, da bo kmalu spet enako. Ker tistega, ki svinja, na čistilni akciji pač zagotovo ni bilo. No, mogoče bo le ta razlika, da bomo tisti, ki smo čistili zdaj bolj pozorni in bomo packe prijavili, inšpektorji bodo pa morali ukrepati. Recimo, ne vem. Sam že nekaj časa opazujem starejšega gospoda, katerega veliki nemški ovčar naredi kupček malo pred mojo hišo, na drugi strani ceste, pa za njim nikoli ne pospravi. Saj človek ne pričakuje, da mu bo rit obrisal, ampak pridelek bi pa že po zakonu moral odnesti, mar ne? In razmišljam, ali bi ga opomnil na ta zakon ali ne pa nekako nisem imel volje drkati strička, bolj po volji bi mi bilo usrati se mu pred vhodna vrata in oditi, a sem bolj sramežljive sorte. Pa še vedno obstaja možnost, da je človek na sprehod s hišno zverino vzel samo eno kakalno vrečko in je recimo vmes pobral drug drek in ga je potem zjebalo. Ne vem, to se je recimo zgodilo nekoč velikemu NM blogerju, ki je zelo zelo okoljsko ozaveščen in peš straši Novomeščane, ker fotodokumentira vsako neumnost. Je šel na sprehod s svojo zverjo in previden, kot je, je imel v žepu seveda dve vrečki. A je vmes, okoljsko ozaveščen, kot je, pobral dve tuji bombici, njegova zverina pa jo je potem speštala ravno v ulici, kjer živi. In da bo nesreča še večja, zunaj je bilo kar nekaj sosedov, ki so seveda opazili, da je moj prijatelj s psom odpeketal domov, ne da bi pobral pridelek. Niso pa seveda videli, da se je potem vrnil z novo vrečko in skidal tudi za svojim, a to so že detajli. Tale moj striček, katerega pes pasira v bližini moje hiše, zagotovo ne pobira tujih bombic in enkrat ga bom oblajal, samo počakati moram, da me neha boleti križ. Če bo slučajno psa naščuval name, da jo bom lahko potegnil, jasno!

In ko smo že pri križu, delal nisem, sem pa zabaval naše jamarje, da jim med pucanjem dreka ni bilo preveč dolgčas. Smo se jamarji JKNM namreč odločili, da očistimo jamo nad Grčvrhom nad Mirno pečjo, ki že menda desetletja služi kot kanta za smeti. Težak, mukotrpen, umazan in nevaren posel, res! Kajti notri je bilo kar nekaj živalskih kadavrov (menda smo našteli deset konjskih lobanj, nekaj bikovskih, nekaj ovnov, nekaj kož …) in brez števila avtomobilskih delov in kuhinjske opreme, predvsem hladilnikov, štedilnikov, pomivalnih korit … Za piti je bilo poskrbljeno v vseh pogledih in od nešteto ljudi (tudi od Novljana mlajšega, ki je prišel čistit tja bogu za hrbet, čeprav bi lahko malo po centru Mirne peči popucal, da bi ga ljudje videli in bi blo!), mirnopeški župan nas je počastil z obiskom in domačo kapljico (zelo dobro, čeprav je zatrjeval, da je prinesel tisto navadno, ne iz taposebnega soda!) in zrihtal kuhane klobase, ki so bile zelo dobre in so nadvse teknile (tudi meni, ki sem zgolj gobec vrtel!), bilo je ogromno jamarjev in ogromno letošnjih pripravnikov za jamarje, katerim je bil to dobrodošel krst, pa še selekcijo bomo naredili na ta način, ker jih je itak preveč! No, bil je tudi Šventi (pa ne moj Šventi, da ne bo kdo mislil, da je on delal, on za naravo skrbi tako, da biciklira), čeprav se doma laže, da hodi na dramski krožek, ker ga med nas luknjologe mama ne bi pustila. Ne vem sicer, kaj je rekel, v kateri predstavi je igral, ko je domov prismrdel, a sem prepričan, da se je znašel kot se za mladca spodobi…

Kakorkoli, ene štiri zvrhane traktorske prikolice smo odpeljali, pa se od vhoda v jamo še sploh nismo oddaljili, bo potrebno še kar nekaj akcij. Čakamo, da mene križ neha bolet, da fantom pokažem, kako se zadevi streže, ker tokrat sem jim res samo bolj v roke pljuval. Zaradi žuljev, saj veste …

V Romunijo in Bolgarijo pa zaradi križa nisem šel, kar se je izkazalo kot sreča – Gregor, ki je šel potem sam, bo počasi moral razmišljati, kako bo prišel nazaj. Sestra, ki se nahaja na Nizozemskem, je namreč po dveh dneh končno dobila vozovnico za vlak in bo po dobrih dvajsetih urah vožnje kmalu doma!

je rekel Suki, ko je prepričano zatrdil, da tisti kol, imenovan breza, ni bil urbano drevo. Je tudi zatrdil, da mu je to Robert zakuhal, ampak povsem povsem prepričan pa vseeno ni!

Takole se je pa naš Suki ne prehudo razburil: TO NI DREVO

Ja, s križem je križ. In me je spet zvilo in sem moral v bolnišnico na pregled in ker ne morem ne voziti ne hoditi, je vskočil Klemi. In mi bil brez nerganja šofer. OK, brez smejanja ni šlo, a to človek pač tolerira. Saj je poskušal krohot skriti, ko sem se kobacal v njegov avto, pa ni šlo. V bolnišnici  so mi stare mamce odstopale prednost, nad čimer bi se moral zamisliti, a tako pač je. Sem v stopil v ordinacijo in so mi naročili, naj se slečem. Za špansko steno. A ker sem kmet in ne vem, kako to gre, sem se kar tam začel slačiti in zdravnico spravil v zadrego, kakopak drugače. In nisem razumel vsaj petkratnega namiga, naj stopim za zaveso. Ker starga strica, zvitega kakor svinjski rep, res ni lepo gledati pri striptizu. Hej, tako bi bil verjetno videti striptiz petinosemdesetletne žemičke. Kaj pa vem. Od pregleda seveda ni blo nič, ker sem bil tako zategnjen, da sem bolečino kladiva sicer čutil, a noga ni skočila. So me hoteli hospitalizirati, pa sem obljubil, da bom arcnije doma čvaknil in jutri prišel na nov pregled, če bo bolečina popustila, na vprašanje, ali grem lahko v četrtek na službeno pot v Romunijo, se je pa zdravnica zasmejala, je mislila, da je šala. Jaz pa letalsko karto že v žepu …

Odkrevsljal sem ven in počakal Klemija ter ga poprosil, če me lahko še v lekarno odpelje, po painkillerje. Je zaustavil kar na cesti ob lekarni in sem se ven kobacal kakšne tri minute, a začuda zadaj za nami nihče ni protestiral s hupami ali kaj, le sočutne poglede sem lahko prestrezal. Stal sem potem v vrsti za recepte in nehote slišal še, kakšne arcnije si mora mična gospodična vtakniti v nožnico dvakrat dnevno in katere tablete mora jesti njen partner in razmišljal, da bo to še zanimivo, kako mu bo razložila, da je to, kar je imela, staknila na javnem stranišču, potem sem bila pa že jaz na vrsti. In lekarnarka ni nič komplicirala, le sočutno me je potrepljala po roki. Mater, kam sem prišel. Sem ven hodil ene pet minut, kakor bi se usral, a se kaj dosti nisem sekiral, čez cesto sem pa res poskusil hitro priti, čeprav ni šlo in spet nihče ni protestiral.  Potem sem Klemija prosil še, če bi me zapeljal v Gogo na kavo, da vsaj en dober kofe spijem, preden se hospitaliziram in mi je izpolnil željo brez nerganja. Evo, dobra plat tega, da zgledaš, kolikor si zares star. Prijatelji ti izpolnjujejo želje. A kava v Gogi je bila napaka, ker se je tam zbrala vsa moja banda, ki mi je seveda vrnila za vse nazaj in naprej in me je bolelo ko sto mater, ko sem se smejal, višek pa je bil, ko sem vstal, da bi odšel. In sem hotel oditi hitro in elegantno, pa ni šlo, sem vsaj še deset minut poslušal šale na moj račun. Potem sem šel domov, se zadel z arcnijami in zdaj lahko sedem za kompjuter, da naredim par stvari, ki bi jih moral že zdavnaj, jutri pa spet v bolnišnico. Če me zravnajo, grem v Romunijo, če ne, bom doma jokal. Kaj drugega mi itak ne ostane …

se pripravlja na toplo vreme in mladci (in Suki) pospešeno urejajo atrij. Ga bodo povsem prenovili in polepšali, izkoristili so pa vse dosegljive roke, celo Klemi se je prijavil. Ko sem jih obiskal, sem najprej mislil, da ima okoli glave trak, ki preprečuje znoju, ki ga je oddajal, da bi mu šel v oči, a sem ugotovil, da ima zaščitna očala. Ker je nekaj rezal z rezilko. To mi je bilo čudno, ker sem mislil, da patriotovci hočejo imeti narejeno kvalitetno in lepo, a sem potem ugotovil, da ga ves čas kontrolirajo (in po potrebi za njim tudi popravijo!) …

Potem sem malce opazoval Sukija, ki mora imeti vse pod kontrolo in je ravno razlagal, kje bo šank in kako morajo elektriko speljati in podobno, ko je mimogrede še omenil, da morajo brezo posekati, ker da bo v napoto. In sem dobil idejo, kako mu popestriti dan. Namreč, tista breza je bila samo en malo debelejši kol, katere seme je verjetno kakšen vrabec ravno v razpoko posračkal in se je tam matrala sicer že par let, ampak če bi jo posekali, Zemlja kakšne velike izgube ne bi pretrpela. In sem na hitro sestavil en takšen dopisek, ki smo ga sfejkali kakor dopis iz Ministrstva za gozdove, kmetijstvo in prehrano in mu ga poslali.

Takole pravi:

LokalPatriot
Glavni trg 11
8000 Novo mesto

V Novem mestu, 25. marec 2010

Spoštovani!

V z evropskimi sredstvi podprtem projektu o urbanem gozdu smo na Zavodu za gozdove Slovenije v sodelavanju s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije (v nadaljevanju Zavod in zbornica) sprožili akcijo kartiranja dreves v ožjih urbanih središčih. Drevesa, še posebej osamelci, so za urbano podobo mesta zelo pomembna, četudi zanemarimo ekološki vidik, zato na Zavodu in Zbornici menimo, da je vsako drevo pomembno.
V okviru omenjene akcije naši strokovnjaki popisujejo urbane gozdove in posamezna drevesa v ožjem središču Novega mesta, zato vas obveščamo, da smo v načrt pod zaporedno številko UG 234/10 vnesli tudi brezo (Betula pendula), ki raste v atriju poslovnega objekta Glavni trg 11, Novo mesto, katerega najemnik je tudi zavod Lokalpatriot, kjer nameravate urediti letni gostinski vrt.
V skladu z Zakonom o gozdovih ter Pravilnikom za katastrsko klasifikacijo mestnega drevja vas zatorej obveščamo, da je bila breza (Betula pendula), ki raste v atriju poslovnega objekta Glavni trg 11, Novo mesto, zavedena v register urbanih dreves pod zaporedno številko UG 234/10 in je zatorej zanjo potrebno skrbeti v smislu Zakona o gozdovih ter Pravilnikom za katastrsko klasifikacijo mestnega drevja.
Zavod in Zbornica predlagata in priporočata, da se zaradi boljše možnosti za rast omenjenega drevesa okoli njenega koreninskega sistema odstrani betonska podlaga, da bo drevo lahko zraslo (da je njegova rast omejena, se vidi po debelini debla, kajti drevo takšne starosti bi moralo biti debelejše za okoli 330%!), predlagamo odstranitev betonske podlage v širini najmanj 70 cm od debla. Prav tako predlagamo, da se drevo, dokler se ne okrepi, zaščiti z ograjo, da ga obiskovalci letnega vrta ne bi poškodovali, višina ograje, oblika in material pa so pojasnjeni v Zakonu o urbanih drevesih 3454/09 alineja a, drugi odstavek (Uradni list RS, št. 45/09). Predlagamo, da se pred postavitvijo ograje posvetujete s strokovnjakom, ki vam bo pomagal pri izvedbi ograditve, hkrati pa priporočamo tudi, da se obnovi vrhnja plast humusa in morda uporabi tudi umetno gnojilo, dokler si drevo ne opomore.

Za vsa vprašanja in nadaljnja pojasnila smo dostopni na naslovu Streliška 7, Novo mesto ali po telefonu (07 30 30 999, Metka Peterenelj-Oražnić).

Veselimo se sodelovanja z vami in vas lepo pozdravljamo!

l.r. Metka Peterenelj-Oražnić

In potem smo čakali in čakali in čakali, pa nič! Suki ni eksplodiral, nobenemu od nas (v svojo obrambo moram namreč povedati, da so tudi drugi sodelovali, da ne bom samo jaz fasal!) ni po kepi dal, skratka – nič. Nihče se ga pa ni upal nič vprašati. In nekega dne je breza enostavno izginila. Pa se je ojunačil Robert in ga vprašal, kje drevesce je. In je Suki končno eksplodiral, da se je Robert zbal za svoje življenje. Da ga jebala tista breza in urbano drevo, da to je bil urban kol in podobno, pa da naj si ga Evropa nekam zatlači in podobno, vsega sploh napisati ne smem, Robert se je pa branil, da on nima nič s tem, da je samo slišal, kako so se pri njih pogovarjali nekaj o tisti brezi. In je Suki rekel, da so jo posekali, na kar je Robert zaigral na karto osuplosti (dober si, da si upaš zoperstaviti Evropi!) in se je Suki malce pomiril in priznal, da so jo samo preselili. Na boljšo lokacijo. Kar pomeni, da smo sicer Sukiju naložili malce več dela in mu skravžljali malce živcev (kar, roko na srce, sploh ni težko!), smo pa rešili eno brezico. Kar je tudi nekaj, ne?

Pred približno enim letom sem se udeležil tečaja za jamarja pripravnika, letos sem bil že med nadzorniki. Saj ne, da sem tako dober ali kaj, le veliko sem se v tem letu gibal po podzemlju in sem si nabral nekaj izkušenj, čeprav še zdaj nisem povsem prepričan, da je mene postaviti za nadzornika v situaciji, kjer je lahko ogroženo tudi življenje, dobra ideja. A kakor koli, jamarstvo je varen šport, če upoštevaš pravila in mi smo bili tam zato, da novi rekruti ne bi delali kakšnih neumnosti.

Meni spustiti se v Malisnici, kjer smo imeli tečaj, res ni ne vem kakšen napor ali adrenalinski užitek in sem Šventija (saj so vsi isti, to že, ampak tokrat je bil en drug Šventi, ne moj Šventi!) kar na rob previsa nagnal, da gremo dol in ko mu je nekdo kol v ritko porinil, da je povsem otrpnil, sem bil kar malo začuden, priznam. Sem kar pozabil, kakšni občutki so mene prevevali, ko sem se prvič spustil, je ritnice močno močno stiskalo skupaj. Zato sem si vzel čas in vse, ki so bili v moji vrsti, pozorno spremljal do tal. In so se zatikali, jasno, imeli so težave, pa malo strahu je bilo in vse, ampak to je za prvič povsem normalno. In mi je bilo kar zanimivo opazovati, kako hitro so postali vsi domači z višino, štriki in pritrdišči. Na koncu sem samo na vrhu čepel in od zgoraj nadziral, modeli in modelke pa so se spuščali in dvigali. In ko so se zaštrikali, si jim pač od zgoraj vpil navodila. Na trenutke je bilo kar hektično, toliko ljudi na štrikih in kar nisi vedel, koga gledati. Potem sem si vzel čik pavzo in od daleč opazoval mojega sina, kako je bingljal nad prepadom in moram priznati, da mi je srce kar pospešeno bilo, čeprav je bil ob njem Miha. Sem nekaj še jaz navodila dajal, pa so me zelo hitro utišali. Sem pogledal stran od sina proti mični gospodični mojih let (mož je tudi jamar in jo je verjetno poslal med nas, ker ve, da smo neškodljivi, ker če bi šla na kakšen sindikalen izlet s kakšno drugo sodrgo …), ki je stala prav na vrhu nad previsom in se pripravljala, da se spusti, ko mi je v sekundi izginila spred oči. Usral sem se, res! Tako še najhujši specialci ne gredo v prepad! Videl sem jo, da je bila na zavori in daleč v globino ne bi mogla pasti, a vseeno. Udariš se pa lahko mimogrede. No, in se je, čeprav je vsem zatrjevala, da se ni in da je OK, a je Robert videl, kako jo je pritisnilo ob steno pol metra nižje. Je bil najbližje njej in jo je vprašal, če je OK in je reagirala kakor moj srednji sin, ko mu stokrat rečeš, naj ne nori, ker bo padal in ko pade, že takoj vpije, da je kul, čeprav ga boli! A kakor koli, hudega ji res ni bilo, ker je šla še nekajkrat gor in dol pa na zavoro je potem bolj pazila.

Šventi (pa ne moj Šventi!) je bil tudi gajsten in je šibal dobro in sem ene par adrenalinskih fotk naredil, da se vidi, kakšen car je, pa se je zbal, da jih bo njegova mama videla, ki misli, da je jamarstvo kar nekaj in mu bo prepovedala jamariti, če bo videla, kakšne počnemo, a sem ga potolažil, da tako mlade piške mojega bloga itak še ne berejo! Mimi je bil tudi kul, še posebej zato, ker imel edini delavsko čelado, ker pod jamarsko svojih las pač ne more spraviti, kurčka Žigca pa ni bilo. Je žural. Klemnu je ob petih zjutraj poslal sms, da ima močan občutek, da ga ne bo na tečaj, meni pa okoli dveh, ko se je menda malo k sebi spravil, da je alkohol prasica. Kar nekateri že vemo, on se pa pač še uči …

Mimo je prineslo tudi Toma (brez klobas, jasno!) in Tomaža, ki je pokazal, kako stare bajte plezajo, a je moral kmalu domov, ker ga je na mizi čakalo kosilo. Kar me je spomnilo, da bi tudi sam lahko kaj pojedel. Sem kupil dva sendviča, enega za Maksa in enega zame, a je Maks že po pol ure začel cvilit, da je lačen in je svojega pojedel in sem mu obljubil še pol svojega, ki ga je tudi pojedel (ja, še raste) in sem mu dal še drugo polovico, a sem ga zaprosil vsaj za en griz. In je med glasnim protestom sicer iztegnil tisti ubogi kočnek sendviča, a je seme nehvaležno postavilo prst, da nisem mogel preveč ugrizniti. Pa še celo polkilsko čokolado je prej pojedel skoraj sam!

Proti koncu tečaja se je usula še toča, da je bilo vse belo in je Klemi nekaj časa navdušeno lovil kadre, potem se je pa zbal za kamero in je tekel v avto po podvodno ohišje in ko je vse namontiral, je že spet sijalo sonce. In je bil videti kot podmorničar v hribih, a kaj bi to. In ko smo že pri zaščiti, sem se šel preoblečt še sam in nataknil svojo jamarsko jakno, ki jo imamo skoraj vsi člani kluba. In sem potem v družbi malo po žepih pobrskal za čiki in ven presenečen potegnil kondome. Črne, za podaljševanje užitka. Ker sem v tisti zavojček buljil ko tele v nova vrata, so to opazili tudi vsi ostali in potem šal kar ni bilo konec, nihče pa ni verjel, da sem pograbil napačno jakno. Čigavo, ne bom povedal, ampak tečajniki so lahko veseli, da pri tečaju nismo uporabili tudi tega zaščitnega sredstva …

Krka je velika firma, uspešna, od nje dobro živi skoraj pol Novega mesta in zelo zelo dobro nekaj deset ljudi. Carji so, obvladajo v piko. Res! Danes zjutraj me je zbudil hišni zvonec že zelo zelo zgodaj, mislim, da sem spal šele kakšni dve uri. In si lahko predstavljate, da sem najprej pomislil, da se je spet kakšna vojna začela. Planil sem pokonci, na srečo brez jutranje erekcije, ta po urniku pride šele čez kakšne tri do štiri ure. Ko sem odpiral vetrolov, sem res razmišljal, da nas je kdo spet napadel, če bi bili pa kakšni jehovci, bi pa jaz napadel njih. Res, jebemuvraga nazaj ob takšni uri ropotat po vratih. Sem jih besno odprl in tam je stal en takšen dobrodušen poštar. Večkrat ga slišim v polsnu zvoniti, ko kaj prek interneta naročim, a se nikoli ne zbudim dokončno, čeprav vem, da vztraja iz same dobrote, da meni ne bi bilo kasneje potreno hoditi na pošto. In vedno odneha, tokratni dobrodušni model je pa vztrajal do konca.

“Pošto mate,” je dobre volje vzkliknil.

A ne ga srat, sem pomislil in vseeno malo pogledoval v nebo za kakšnimi reaktivci pa to, potem pa končno pobuljil v tisto kuverto. Ni bila priporočena.

“A ste že slišali za kaselc?” sem bil rahlo nesramen, on pa ne, ker s človekom, ki je za glavo večji od tebe in še v samih gatah, se res ni dobro šaliti.

“Ja, sem, ampak znamko je treba plačati.”

Sem buljil vse bolj zmedeno vanj pa v pismo pa spet vanj.

“Kakšno znamko?”

Pokazal je s prstom na pisemsko znamko. Pino in Pia Mlakar. Super, zaslužila sta si priti na znamko, res, z njima sem preživel kar nekaj prijetnih uric in dnevov! Ampak jasno mi je bilo pa še manj. Saj znamka je na pismu al so kakšna nova pravila?!

No, in si je model vzel čas in pojasnil, da je ni bilo in da so jo oni na pošti nalepili in da jim dolgujem 55 centov. Sem godrnjal, a sem jih vseeno izpljunil. Saj ne gre za denar, lepotni spanec me jebe. Kronično! Model je odskakljal morit druge ljudi, jaz pa nazaj v posteljo. In preden sem spet utonil v zaslužen počitek, sem pismo jasno odprl in prebral. Hm. Sam presvetli Jože Colarič l.r. mi je čestital za Trdinovo nagrado. Carji, res. OK, saj mi je jasno, čestitajo pač vsem, ampak že samo da spremljajo vse skupaj je carsko. Evo, zato so največji. Naslednjič bom v lekarni namesto aspirina kupil podobno kemijo, le da jo proizvajajo v Krki. Res. Sem se za hip kar stopil a si nisem mogel kaj, da ne bi, hipec pred tem, ko sem utonil v sen, še malo pobogal. Jože, Jože, malce ga sračkaš, lepo, da se spomniš čestitati, a zakaj za vraga na moje stroške!?

OK, bodimo iskreni, nisem se zares razjezil nanj, Jože je zihr čudovit človek, sem prepričan, tistih 55 centov me sploh ne žuli, spanec sem pa tudi še ujel in sem zdaj pomirjen. Je pa res, da moram potomflu Samotu, ki mi je čestital danes za nagrado in poprosil, če bi mu 2 jurja ojrov posodil, odgovorit, da mu jih ne morem. Mi jih je samo še 1999, 45 eur ostalo, tko da … Lahko se pa pritožiš na Krko, tam so carji, razumejo zadeve. U nulo, res!

Odpeljal sem Gašperja na trening in med vožnjo domov me je dohitel telefonski klic, da sem lahko samo obrnil. Prijatelju se je pokvaril avto. Opel. Jebajga, saj vem, kaj boste rekli, pr Oplu avte ljubijo, delat jih pa glih ne znajo, ampak, kaj hočemo. Ima pač Opla in se je odpeljal na oplov servis, kamor sem se odpravil tudi jaz. Že z vrat sem vpil, da naj si omisli renojčka, ki te ne pusti na cedilu in si med oplovimi delavčki (v ČISTIH kombinezonih) glih nisem pridobil novih prijateljev, za kar mi sicer dol visi, ampak pogled na prijateljev trpeč obraz me je prepričal, da ni glih čas za zajebavanje. Najprej sem se celo ustrašil, da je zaradi napovedanega ogromnega stroška popravila celo shujšal, a sem kasneje ugotovil, da se je samo pobril in lase umil in so mu malo dol padli in je samo zgledal malo shujšan, bil je pa resnično poklapan, ko je stvari iz Opla nosil v mojega Renoja. Otroške sedeže in to …

Peljal sem ga domov in razmišljal, kako bi ga odobrovoljil, pa ni šlo in ni šlo, celo najnovejše šale niso zagrabile. Malce, samo malce se je nasmehnil, ko sem mu za nadomestno vozilo ponudil Ladkota, ki ga je seveda zavrnil (ker otroke v vrtec vozi po cesti, jasno), potem sva pa umolknila. In sem ga gledal vsega poklapanega in žalostnega in mi je končno potegnilo, kako ga razbremeniti skrbi. Začel sem stokati, kašen revež sem zaradi križa pa to in da komaj čakam na pregled in je zagrabil kakor lačna ščuka zagrabi črvička, ko že en mesec ni jedla. S trnkom vred! Glasno je začel razmišljati, kako bo videti moja hoja čez dve leti, ko je prišel do Stephena Hawkingsa, se je pa že krohotal. Da ko bom tak, da mi bo kupil tisto cevko za v usta pa to in je še kar napletal in napletal, čeprav sva bila že pred njegovim blokom in ga je užaloščena družina že čakala. Za češnjo na tortico sem pa še dodal, da sva bila danes z Uršo videti kakor brat in sestra, ker je tudi njo v križu usekalo (jebiga, na kmetih ne prizanašajo nikomur!) in kar ni hotel ven iz avta, njegov Opelček je bil le še daljni spomin.
OK, je izstopil nasmejan, a sem prepričan, da ga je smeh kmalu minil, ampak za to pa smo prijatelji, ne, da popestrimo vsaj minutko ali dve …

Sedel sem tam in se nisem počutil ne vem kako zelo slavnostno pa tudi nobene treme nisem imel. Pravzaprav sem bil kul, kakor da si nagrado zares zaslužim, ne vem.  Vse je potekalo, kakor je moralo, dokler na oder niso poklicali prve nagrajenke, ČUDOVITE zdravnice Sonje Cimerman Steklasa, ki bi ji poleg nagrade tudi spomenik lahko postavili že kar za njenega življenja, povsem resno mislim, in je tam stala vsa skromna in ganjena in sem bil ponosen, da jo poznam, ko so brali o njenih dosežkih in zaslugah, dokler na koncu, kako zelo predvidljivo od takšne osebe, niso povedali, da zdravnica denarni del nagrade podarja različnim humanitarnim in dobrodelnim organizacijam. In sem se pogreznil v sedež od groze in sramu. Res. Kakšen kmet sem! Res je, da o nagradi in priznanju res nisem kaj dosti razmišljal, so se ljudje pač malo zmotili ali pa sem res tako dober blefer, ne vem, ampak ko sem sedel tam, mi je bilo rahlo nerodno. Pa še Borisa je mimo nesreča prinesla in je takoj vedel, koliko je ura, ker se je zasmejal in vprašal, če sem jaz denar pa samo eni potrebni družini namenil!

In sem potem stal tam in bil jezen sam nase, da nisem že prej SAM pomislil na to možnost, ampak zato pa so nekateri zares veliki ljudje, nekateri pa gremo potem v Patriota in tam v znamenje dobrodelnosti nahranimo samo peščico lačnih in žejnih in je zadeva rešena. Pa še v glavo te jebejo potem ti tvoji ne več žejni in lačni prijatelji, ampak človek jih zato ima, mar ne?!

Seveda ne zato, ker bi bile tako zelo lepe ali pa podhranjene ali pa kaj jaz vem, lepe so itak samo s pomočjo fotošopa (hej, na ta način sem lahko celo jaz lep ali celo … OK, tako daleč ne bomo šli, v primeru Roberta tud fotošop ne more narediti čudežev!). Dobro plačane so samo zato, ker je to zajeban posel. Krave in kokoši ali opice ga ne bi mogle opravljati, ker je potrebno potrpljenje. Ker moraš mirovati, ko fotograf fotka pa to in se brez veze miljonkrat premakniti malo v desno ali malo v levo (ne tvojo levo, bukselj, mojo levo!) in pri tem čim manj misliti. Kako to vem? Ker sva bila z Robertom spet manekena Marku, ki je šel fotkat ledeno jamo in je potreboval dva ne preveč umazana jamarja, da se vidi proporc jame. Ne preveč umazana sva odgovarjala, ker sva včeraj prilezla iz ne preveč umazane jame (jaz z Maksovim kombinezonom, ker sem vedel, da bom danes maneken!), Robert je bil pa samo relativno čist in je kar malo švicnil, ko ga je preletel Markov kritičen pogled.

Kakor koli, danes bi morali imeti jamarski tečaj, a je odpadel, ker je preveč deževalo. Dobiti bi se morali ob osmih zjutraj v Prečni, odpovedni SMS pa je zadel moj telefon okoli pol osmih, s prošnjo, naj ga vsem posredujem. Sem ravno odprl oči, ker me je soproga na kavo budila in sem ga samo posredoval na par številk in v naslednjem hipu že hvaležno spal naprej, zato sem 7 neodgovorjenih klicev, ki so sledili tri minute kasneje, seveda spregledal. Ker so bili vsi resni in zagnani in so vstali že prej in so bili ravno na vratih in so potem mrzlično iskali odprto gostilno za kofe in so šele malo pred kosilom, ko sem se jim pridružil tudi jaz, ugotovili, da sem v bistvu en navaden prase in da bi zagotovo zamudil, če ne bi bilo odpovedano. A sem prepričan, da so bili samo nevoščljivi, ker ne bi zamudil. No, ne bi zamudil veliko …

Po kosilu pa smo se z Robertom in Markom z Ladkotom odpravili globoko v Kočevski rog. Z Ladkotom zato, ker je blato in ker je še dovolj snega na cesti (!) da obstaneš, če nimaš resnega džipa. V podorno, res ogromno jamo smo se spustili po globokem snegu, z Robertom nama je šlo bolj hecno, ker sva tovorila lestve za Marka. Ker je resen fotograf in je hotel pofotkati z drugačnega kota vse tiste ledene sveče pa to … Kakor koli, če ne štekate, nič hudega, samo recite, da štekate, pa bo mir, to sem se naučil pri Robertu, ko mi kaj razlaga zelo pomembnega, pa mu rečem, da štekam, malo preden zaspim in utihne! Smo se prikotalili v tisto podorno jamo in opazovali tiste ogromne ledene sveče molče, vsak s svojimi mislimi. Marko je razmišljal, kako jih bo fotkal, midva z Robertom sva se pa samo spogledala in nama je bilo takoj jasno, da oba misliva isto – kako kul bi jih bilo sklatiti s kakšnim kolom s stropa …

Marko naju je poslal pozirat v globino in sva dala vse od sebe, zadrževala zrak pa to in mirovala, ko je bilo potrebno mirovati, celo še kombinezon sem si spucal, da se ja ne bo videlo na fotki, da je umazan, a ko sem videl rezultat, kar nisem vedel, ali naj se smejem ali naj bom užaljen. Ker se je od mene videla le majhna majhna majhna lučka in se mi sploh ne bi bilo potrebno niti obriti, šele pri ogromni povečavi (ker Marko ima dober fotič) si videl človečka. Torej mene ali Roberta. Zato mi sploh ni jasna Markova nejevolja, ko z Robertom nisva mirovala in sva si metala kamenje ali kazala naspodobne gibe, ker se itak nič ne vidi!

A, spet, kakor koli, smo končali in sem pustil Robertu, da je sam odnesel lojtre gor, da pokaže, kakšen možak je, potem smo odpizdili domov, še prej pa na čiza. In je Robert še stavbo nasproti pofotkal, ker se je tako čudovito lomila svetloba na njej, jaz sem pa fotkal njega, kako fotka stavbo, lokalni diler zdrave prehrane pa je bil živčen, ker je Robert stal na njegovih cvetličnih lončkih (v katerih so prave ciprese in ne plastičen šit, kakršnega imajo drugi lokalni dilerji!), pa tudi čuvaj na drugi strani ceste je že postrani gledal, a ko sva sedla v do strehe usranega Ladkota, sta oba samo ob tla pogledala in misli zadržala zase. Ker z manekeni, ki se naokoli prevažajo s takšnim avtom, vam povem, ni šale!