Damijan Šinigoj

Krka je velika firma, uspešna, od nje dobro živi skoraj pol Novega mesta in zelo zelo dobro nekaj deset ljudi. Carji so, obvladajo v piko. Res! Danes zjutraj me je zbudil hišni zvonec že zelo zelo zgodaj, mislim, da sem spal šele kakšni dve uri. In si lahko predstavljate, da sem najprej pomislil, da se je spet kakšna vojna začela. Planil sem pokonci, na srečo brez jutranje erekcije, ta po urniku pride šele čez kakšne tri do štiri ure. Ko sem odpiral vetrolov, sem res razmišljal, da nas je kdo spet napadel, če bi bili pa kakšni jehovci, bi pa jaz napadel njih. Res, jebemuvraga nazaj ob takšni uri ropotat po vratih. Sem jih besno odprl in tam je stal en takšen dobrodušen poštar. Večkrat ga slišim v polsnu zvoniti, ko kaj prek interneta naročim, a se nikoli ne zbudim dokončno, čeprav vem, da vztraja iz same dobrote, da meni ne bi bilo kasneje potreno hoditi na pošto. In vedno odneha, tokratni dobrodušni model je pa vztrajal do konca.

“Pošto mate,” je dobre volje vzkliknil.

A ne ga srat, sem pomislil in vseeno malo pogledoval v nebo za kakšnimi reaktivci pa to, potem pa končno pobuljil v tisto kuverto. Ni bila priporočena.

“A ste že slišali za kaselc?” sem bil rahlo nesramen, on pa ne, ker s človekom, ki je za glavo večji od tebe in še v samih gatah, se res ni dobro šaliti.

“Ja, sem, ampak znamko je treba plačati.”

Sem buljil vse bolj zmedeno vanj pa v pismo pa spet vanj.

“Kakšno znamko?”

Pokazal je s prstom na pisemsko znamko. Pino in Pia Mlakar. Super, zaslužila sta si priti na znamko, res, z njima sem preživel kar nekaj prijetnih uric in dnevov! Ampak jasno mi je bilo pa še manj. Saj znamka je na pismu al so kakšna nova pravila?!

No, in si je model vzel čas in pojasnil, da je ni bilo in da so jo oni na pošti nalepili in da jim dolgujem 55 centov. Sem godrnjal, a sem jih vseeno izpljunil. Saj ne gre za denar, lepotni spanec me jebe. Kronično! Model je odskakljal morit druge ljudi, jaz pa nazaj v posteljo. In preden sem spet utonil v zaslužen počitek, sem pismo jasno odprl in prebral. Hm. Sam presvetli Jože Colarič l.r. mi je čestital za Trdinovo nagrado. Carji, res. OK, saj mi je jasno, čestitajo pač vsem, ampak že samo da spremljajo vse skupaj je carsko. Evo, zato so največji. Naslednjič bom v lekarni namesto aspirina kupil podobno kemijo, le da jo proizvajajo v Krki. Res. Sem se za hip kar stopil a si nisem mogel kaj, da ne bi, hipec pred tem, ko sem utonil v sen, še malo pobogal. Jože, Jože, malce ga sračkaš, lepo, da se spomniš čestitati, a zakaj za vraga na moje stroške!?

OK, bodimo iskreni, nisem se zares razjezil nanj, Jože je zihr čudovit človek, sem prepričan, tistih 55 centov me sploh ne žuli, spanec sem pa tudi še ujel in sem zdaj pomirjen. Je pa res, da moram potomflu Samotu, ki mi je čestital danes za nagrado in poprosil, če bi mu 2 jurja ojrov posodil, odgovorit, da mu jih ne morem. Mi jih je samo še 1999, 45 eur ostalo, tko da … Lahko se pa pritožiš na Krko, tam so carji, razumejo zadeve. U nulo, res!