Damijan Šinigoj

Seveda ne zato, ker bi bile tako zelo lepe ali pa podhranjene ali pa kaj jaz vem, lepe so itak samo s pomočjo fotošopa (hej, na ta način sem lahko celo jaz lep ali celo … OK, tako daleč ne bomo šli, v primeru Roberta tud fotošop ne more narediti čudežev!). Dobro plačane so samo zato, ker je to zajeban posel. Krave in kokoši ali opice ga ne bi mogle opravljati, ker je potrebno potrpljenje. Ker moraš mirovati, ko fotograf fotka pa to in se brez veze miljonkrat premakniti malo v desno ali malo v levo (ne tvojo levo, bukselj, mojo levo!) in pri tem čim manj misliti. Kako to vem? Ker sva bila z Robertom spet manekena Marku, ki je šel fotkat ledeno jamo in je potreboval dva ne preveč umazana jamarja, da se vidi proporc jame. Ne preveč umazana sva odgovarjala, ker sva včeraj prilezla iz ne preveč umazane jame (jaz z Maksovim kombinezonom, ker sem vedel, da bom danes maneken!), Robert je bil pa samo relativno čist in je kar malo švicnil, ko ga je preletel Markov kritičen pogled.

Kakor koli, danes bi morali imeti jamarski tečaj, a je odpadel, ker je preveč deževalo. Dobiti bi se morali ob osmih zjutraj v Prečni, odpovedni SMS pa je zadel moj telefon okoli pol osmih, s prošnjo, naj ga vsem posredujem. Sem ravno odprl oči, ker me je soproga na kavo budila in sem ga samo posredoval na par številk in v naslednjem hipu že hvaležno spal naprej, zato sem 7 neodgovorjenih klicev, ki so sledili tri minute kasneje, seveda spregledal. Ker so bili vsi resni in zagnani in so vstali že prej in so bili ravno na vratih in so potem mrzlično iskali odprto gostilno za kofe in so šele malo pred kosilom, ko sem se jim pridružil tudi jaz, ugotovili, da sem v bistvu en navaden prase in da bi zagotovo zamudil, če ne bi bilo odpovedano. A sem prepričan, da so bili samo nevoščljivi, ker ne bi zamudil. No, ne bi zamudil veliko …

Po kosilu pa smo se z Robertom in Markom z Ladkotom odpravili globoko v Kočevski rog. Z Ladkotom zato, ker je blato in ker je še dovolj snega na cesti (!) da obstaneš, če nimaš resnega džipa. V podorno, res ogromno jamo smo se spustili po globokem snegu, z Robertom nama je šlo bolj hecno, ker sva tovorila lestve za Marka. Ker je resen fotograf in je hotel pofotkati z drugačnega kota vse tiste ledene sveče pa to … Kakor koli, če ne štekate, nič hudega, samo recite, da štekate, pa bo mir, to sem se naučil pri Robertu, ko mi kaj razlaga zelo pomembnega, pa mu rečem, da štekam, malo preden zaspim in utihne! Smo se prikotalili v tisto podorno jamo in opazovali tiste ogromne ledene sveče molče, vsak s svojimi mislimi. Marko je razmišljal, kako jih bo fotkal, midva z Robertom sva se pa samo spogledala in nama je bilo takoj jasno, da oba misliva isto – kako kul bi jih bilo sklatiti s kakšnim kolom s stropa …

Marko naju je poslal pozirat v globino in sva dala vse od sebe, zadrževala zrak pa to in mirovala, ko je bilo potrebno mirovati, celo še kombinezon sem si spucal, da se ja ne bo videlo na fotki, da je umazan, a ko sem videl rezultat, kar nisem vedel, ali naj se smejem ali naj bom užaljen. Ker se je od mene videla le majhna majhna majhna lučka in se mi sploh ne bi bilo potrebno niti obriti, šele pri ogromni povečavi (ker Marko ima dober fotič) si videl človečka. Torej mene ali Roberta. Zato mi sploh ni jasna Markova nejevolja, ko z Robertom nisva mirovala in sva si metala kamenje ali kazala naspodobne gibe, ker se itak nič ne vidi!

A, spet, kakor koli, smo končali in sem pustil Robertu, da je sam odnesel lojtre gor, da pokaže, kakšen možak je, potem smo odpizdili domov, še prej pa na čiza. In je Robert še stavbo nasproti pofotkal, ker se je tako čudovito lomila svetloba na njej, jaz sem pa fotkal njega, kako fotka stavbo, lokalni diler zdrave prehrane pa je bil živčen, ker je Robert stal na njegovih cvetličnih lončkih (v katerih so prave ciprese in ne plastičen šit, kakršnega imajo drugi lokalni dilerji!), pa tudi čuvaj na drugi strani ceste je že postrani gledal, a ko sva sedla v do strehe usranega Ladkota, sta oba samo ob tla pogledala in misli zadržala zase. Ker z manekeni, ki se naokoli prevažajo s takšnim avtom, vam povem, ni šale!