Damijan Šinigoj

Ja, s križem je križ. In me je spet zvilo in sem moral v bolnišnico na pregled in ker ne morem ne voziti ne hoditi, je vskočil Klemi. In mi bil brez nerganja šofer. OK, brez smejanja ni šlo, a to človek pač tolerira. Saj je poskušal krohot skriti, ko sem se kobacal v njegov avto, pa ni šlo. V bolnišnici  so mi stare mamce odstopale prednost, nad čimer bi se moral zamisliti, a tako pač je. Sem v stopil v ordinacijo in so mi naročili, naj se slečem. Za špansko steno. A ker sem kmet in ne vem, kako to gre, sem se kar tam začel slačiti in zdravnico spravil v zadrego, kakopak drugače. In nisem razumel vsaj petkratnega namiga, naj stopim za zaveso. Ker starga strica, zvitega kakor svinjski rep, res ni lepo gledati pri striptizu. Hej, tako bi bil verjetno videti striptiz petinosemdesetletne žemičke. Kaj pa vem. Od pregleda seveda ni blo nič, ker sem bil tako zategnjen, da sem bolečino kladiva sicer čutil, a noga ni skočila. So me hoteli hospitalizirati, pa sem obljubil, da bom arcnije doma čvaknil in jutri prišel na nov pregled, če bo bolečina popustila, na vprašanje, ali grem lahko v četrtek na službeno pot v Romunijo, se je pa zdravnica zasmejala, je mislila, da je šala. Jaz pa letalsko karto že v žepu …

Odkrevsljal sem ven in počakal Klemija ter ga poprosil, če me lahko še v lekarno odpelje, po painkillerje. Je zaustavil kar na cesti ob lekarni in sem se ven kobacal kakšne tri minute, a začuda zadaj za nami nihče ni protestiral s hupami ali kaj, le sočutne poglede sem lahko prestrezal. Stal sem potem v vrsti za recepte in nehote slišal še, kakšne arcnije si mora mična gospodična vtakniti v nožnico dvakrat dnevno in katere tablete mora jesti njen partner in razmišljal, da bo to še zanimivo, kako mu bo razložila, da je to, kar je imela, staknila na javnem stranišču, potem sem bila pa že jaz na vrsti. In lekarnarka ni nič komplicirala, le sočutno me je potrepljala po roki. Mater, kam sem prišel. Sem ven hodil ene pet minut, kakor bi se usral, a se kaj dosti nisem sekiral, čez cesto sem pa res poskusil hitro priti, čeprav ni šlo in spet nihče ni protestiral.  Potem sem Klemija prosil še, če bi me zapeljal v Gogo na kavo, da vsaj en dober kofe spijem, preden se hospitaliziram in mi je izpolnil željo brez nerganja. Evo, dobra plat tega, da zgledaš, kolikor si zares star. Prijatelji ti izpolnjujejo želje. A kava v Gogi je bila napaka, ker se je tam zbrala vsa moja banda, ki mi je seveda vrnila za vse nazaj in naprej in me je bolelo ko sto mater, ko sem se smejal, višek pa je bil, ko sem vstal, da bi odšel. In sem hotel oditi hitro in elegantno, pa ni šlo, sem vsaj še deset minut poslušal šale na moj račun. Potem sem šel domov, se zadel z arcnijami in zdaj lahko sedem za kompjuter, da naredim par stvari, ki bi jih moral že zdavnaj, jutri pa spet v bolnišnico. Če me zravnajo, grem v Romunijo, če ne, bom doma jokal. Kaj drugega mi itak ne ostane …