Damijan Šinigoj

me je danes klical. Če bom skuhal kofe. In sem rekel, da bom, jasno, družba pravih možakov je vedno zaželjena. Zakaj je pravi moški? Ker sem rekel, naj pripelje še soprogo, ki je ravno nekaj po njem skakala (vsaj tako je rekel, čeprav je potem hkrati priznal, da se ne da kar tako in da se je nazadnje vdal 13. novembra 2007!) in je odločno protestiral, da tako pa ne bo šlo. Da jo je lani enkrat peljal v gostilno in da hoče letos spet it in da ne bo reskiral, pa da če ima njo poleg, potem on do besede ne pride, ker njegova preljuba soproga preredko zrak zajame …

Je prišel torej sam na obisk, ta pravi moški, potem ga pa kurca ni motilo, ko se nama je na vrtu pridružila moja preljubša polovica in ga morila z vprašanji, kateri avto bi bil najboljši za pred našo hišo (no, njega ni morila, ji je rad ustregel z nasveti, morila je mene in me delala nervoznega), dokler nisem popizdil in rekel, naj se sama zmenta za v četrtek, ko mene ne bo doma in da naj še avto oglasnik s sabo prinese, čist zares sem pa svoji preljubi boljši polovici veselje vzel z vprašanjem, kje bi se dalo poceni kupit tist starinski kombi, ki so ga imeli povečini gasilci in je obljubil, da se bo pozanimal. Kljub temu, da je moja preljuba boljša polovica protestirala, da nimamo prostora pred hišo še za eno staro sranje, ker on je pravi moški, ki se žensk čist zares ne boji. Drugo vprašanje pa seveda je, če bom tist kombi potem jaz imel jajca kupit!

Se lepo peljemo Klemi, jaz in bolgarski pisatelj v Klemijevem bolidu, ko pokliče Robert. Kje se dobimo? Klemi suvereno izjavi, da na bencinski v Žabji vasi. Da mora tankat. Pogledam na armaturko, lučka za rezervo dobesedno kriči. Bližamo se bencinski v Ločni.

Poskusim: “Klemi, lej, no, lej, bencinska …”

Klemi mrtvo hladno, kakor kakšen Charles Bronson v starih muvijih, gleda naprej, dol mu visi, le mirno po krajšem premisleku (ali suspenzu, kakor hočete) odvrne: “Ja, in?”

“Nič, kaj če bi tle malo v tank špricnili?”

“Lej, model, ta avto na lučko vozim že leta in je not še čist zadovoljiv nivo goriva! OK?”

Jah, OK, kaj čm pa rečt, Klemi me namreč včasih spominja na Sukija. Če bi vztrajal, bi ga spravil v slabo voljo in bi bili potem vsi slabe volje, to pa nisem hotel. Ampak, saj model morda pa res ve, kaj počne, ne?! Saj vsaka stvar je enkrat prvič …

Peljemo se mimo OMV bencinske, v dolino, bližamo se križišču v Žabji vasi, ko Klemi izusti svoj legendarni “uuuuupssss”!

“Kaj je, kaj je,” me za hip zagrabi panika.

“Mah, saj ne boš verjel …”

Itak da sem verjel, motor je crknil, ker na zrak pač ne gre! Imeli smo še dovolj zaleta in malce sreče, da je bila na semaforju zelena in smo špricnili čez križišče v prostem teku, potem smo se pa guncali noter, ko je hitrost vidno jenjala, ko smo se bližali bencinski v Žabji vasi. Bo, ne bo? Na koncu smo leteli z divjo hitrostjo ene 3 km/h in ni kazalo drugega, kakor da sva z Angelom skočila ven in crkovino porinila do tankštele. Ampak Angel najprej ni hotel ven, ker je mislil, da ga hecam, a kaj pa on ve, on še ne pozna Klemija!

Ne vem, ali zaradi razburjenja ali zaradi kakšnega virusa, nekaj sem staknil in ležim. Vse me boli. Nisem vajen. Mislim, da me vse boli, sem vajen, leta pa to, ampak da sem bolan, nisem vajen …

Glede na to, da smo ravno v mesecu mladosti, ko je naš Tito praznoval pa to in smo se pred leti na ta račun veselo veselili, lahko obudim eno anekdotico o njem, ki pove, kakšen velik človek je bil. Je pred desetletji hudič zbral ene par modrih svetovnih voditeljev in sedel na pleten stol, potem pa prdnil in obljubil nagrado tistemu, ki bi ugotovil, čez katero luknjo so šli plini. In so vsi veliki kazali na posamezne luknjice, čez katere je prismrdelo, edino naš Tito je bil pa dovolj pameten in moder in oh in sploh in je ugotovil, da so šli čez ritno luknjico!

Na ta joke sem se spomnil danes, ko sem sedel poleg našega Tomasota in sva ene deset ur buljila v njegov monitor, ker sva vnašala korekture Gogine nove knjige. Če bi sedel na normalnem stolu, bi verjetno opazil, kdaj je sprostil napetost, saj bi moral malce ritnico pridvigniti (in bi bila to dobra telovadba, saj je golobče spušča v desetminutnih intervalih!) in bi lahko sapo zajel, ker pa je sedel na pletenem stolu, ni nič pridvigoval, samo ustrelil je, mene je pa v nosu peklo. Ampak, OK, sem preživel, sem pač moral, korekture je potrebno vnesti, čeprav bo verjetno kakšna napaka več, ker s solznimi očmi ne vidiš najbolje. Ampak, ko sva končala, sva si še čikec na njegovem balkonu privoščila in kavico in sva buljila v Luno in se predajala vsak svojim globokim mislim, ko je naenkrat naš Tomaso začel vpiti, da potrebuje vžigalnik. Sem mu ga dal (noge je imel na ograji!) in ga je enostavno postavil pod rit in prižgal. In še preden sem uspel vprašati, kaj počne, se je med njegovimi nogami pojavil relativno velik ogenj v najbolj čudnih, živih barvah, od rumene do vijoličaste in kaj jaz vem še kakšne. Čeprav sem se seveda glasno krohotal, do solz, sem se šele potem doma vprašal, s čim se ta človek prehranjuje, da ustvarja tako gorljive pline. In sem si potem še kar nekaj časa s strahom prižigal cigarete, ker sem imel tega plina polna pljuča, ampak na srečo se ni zgodilo nič hudega. Grem počasi spat živ in zdrav …

Sem bil na festivalu v Velenju. Je lepo mesto. Je ful ful lepo mesto. Le označena je slabo pot do njega in sva se z Angelom izgubila in potrebovala ene tri ure iz Novega mesta. Je potem razlagal, da je bila vožnja prijetna, je spoznal tudi ruralno Slovenijo pa to, ker sva se nekako v okoliškah hostah Velenja znašla in je vsem tudi razlagal, koliko novih besed se je naučil (in je vse kletvice tudi s pravilnim poudarkom in pravo čustvenostjo ponovil!). Na festivalu vse kakor mora biti plus še več, uradni fotograf je bil pa Baco in ker je možakarček za vsako neumnost, sva mimgrede stekla do še edinega Titeja, ki se ga v Sloveniji ne sramujejo in sva se malo fotkala. No, on je fotkal mene, jaz sem bil pa atrakcija za velenjsko mladež, ki očitno še ni dovolj vajena kmetov v velikem mestu …

Na prvi fotki sem jaz na desni strani, na drugi pa na levi, da ne bo pomote!

Blaž je imel rojstni dan, sedmi po vrsti, in smo naredili žurko. Ker pa je njegova mamica pred kratkim postala jamarka pripravnica, smo jo naredili v hosti ob jami in povabili še nekaj jamarjev pripravnikov. Plus njihove soproge plus njihove otroke plus Klemija plus sam je prišel Anži z internacionalno punco. In je bila veselica, res. Otroci so (predvsem moji) ponoreli, nevajeni divjine in so bile ženske ko brez glave, ko so opazovale, kdo bo prvi v jamo padel! Jaz za to nisem imel živcev (pa stric Klemi tudi ne) in sva šla v jamo na hladno, pripravnički tudi, ženske so se pa gor sekirale. Zaradi otrok pa zaradi ognja, ki jim ni najbolj uspeval in so se sekirale, kaj bom porekel, ko bom gor prišel. No, ko sem gor prišel, je kres že gorel, le nad mojo žagico so se pritoževale, kukr nekakšen hobi program so žaljivke letele, a sem jim seveda lastnožagno dokazal, da v rokah pravega mojstra vsako hobi orodje postane profesionalno. So veje letele ko spod motorke. Potem sem se usedel in opazoval pekoče meso, ki bi nasitilo pol Etiopije (eden od pripravnikov je mesar in ga po novem na vsako žurko vabimo, zdaj bomo vabili še njegovo soprogo, ker peče, da to že kar na umetnost vleče!), počasi pijuckal pivo in kavo (hvala, zlata Vida), ko sem opazil mojega srednjega sina, ki je tresel neko sušico, vrh se je odlomil in padel ravno med mojega najmlajšega in Blaža in sem zrmznil in tako še ene parkrat. Mislim, človek gre v luknjo in na majhnem cvirnu visi in mu niti za hip ne zastane srce, potem pa opazuje svoje sinove in je ves čas na robu srčnega infarkta …

Smo končali okoli petih in ko smo se odpeljali, je ravno začelo deževati. In moja soproga je bila tokrat prvič zadovoljna kljub temu, da je bila jama poleg! Čudovita nedelja, res.

Kofetkam z bolgarskim pisateljem Angelom, ki bo mesec dni ustvarjal v Novem mestu in se zabavava tudi s smešnimi platmi jezika. Namreč, bolgarski in srbski jezik sta dokaj podobna in načeloma se z malo truda lahko celo razumejo, ampak zanimive so iste besede, ki imajo povsem drug pomen. Tako mi je pripovedoval o svoji zgroženosti, ko se je prvič preljal čez Srbijo in je tu in tam opazil napis “živa svirka”, kar pomeni živo glasbo, pri Bolgarih pa nekaj bolj prijetnega. Blowjob v živo! Sem ga malo pohecal, da če že pri prvi takšni tabli ni zaustavil je pa o tem zagotovo razmišljal pri drugi, a me je prepričal, da ne, da si v bistvu ne želi blovjoba v živo. In sem se strinjal z njim, jasno. Prideš v gostilno, plačas in ti ga potegnejo, za šankom pa dedci navijajo in ploskajo in žvižgajo?!

Druga, po moje še bolj zanimiva beseda pa je “karati”. Pri Srbih in Hrvatih pomeni kavsati, pri Bolgarih pa voziti avto. In si predstavljajte šok zagrebšeka občinstva, ko jim je član bolgarske rock zasedbe z odra pripovedoval (ves ponosen, jasno!), kako je kavsal vso pot od Sofije do Zagreba, brez pavze, zdaj pa tukaj na vso moč zabava njih! V skupini so bili pa sami dedci, hehehehe. Menda vsem Bolgarom, ki odhajajo na Balkan, povedo, da karajo se ženske, avto se pa vozi, da ne pride do nesporazuma!

No, midva bova jutri odkavsala do Velenja, na LirikonFest, in bom zihr še kaj novega zvedel. Javim!

Aja, imamo tudi mi podobne. Ko smo bili na Slovaškem, je Mičo v trgovini starejši prodajalki mirno naročil “tist kurac tam iz izložbe”, ker sta si kohot (petelinčka je hotel kupiti za svojo deklico) in kokot res podobna po izgovorjavi, po funkciji pa niti ne …

Pred časom sem gledal film, v katerem je nastopal tudi tipični ameriški najstnik, ki je noč in dan nabijal računalniške igre. Takrat sem bil tudi jaz v tej fazi in sem ga popolnoma razumel oz. se poistovetil z njim, le tako iznajdljiv nisem bil. Namreč, če noč in dan po cele dneve nabijaš računalniške igrice, te bo seveda slej ko prej kakšen pameten (ali vsaj normalen) vprašal, zakaj to počneš. Moj odgovor je bil ali ne vem ali pa, da zato, ker je to luštno. Ampak luštno se je tudi z lulčkom igrat (to itak vemo vsi, ki imamo ta moški priključek), pa tega ne počnemo po cele dneve. No, vsaj ne vsi … Ampak, model, ki je v filmu non stop nabijal po kompjuterju, je na mamino vprašanje, če mu lahko pove en sam pameten razlog, zakaj to počne in mu bo dala mir, odgovoril bolj pametno kakor jaz. Malo je razmislil in ji potem mirno povedal, da če bodo Zemljo kdaj napadli vesoljci, jo bo on lahko rešil. In mu je mama dala mir, da je lahko treniral naprej, pa še sreča, kajti že v naslednjih kadrih so prišli vesoljci napadat …

Zakaj hodim v jame? Zakaj sva šla s Krstotom spet enga Cinka sto in nekaj metrov splezat? Ker če nas napadejo vesoljci … Ne, ne, to je za igrice. V jamo hodim tako pogosto, ker potem lahko zakurim ogenj. In zdaj sem že tak ekspert, da ga zakurim brez papirja. Tisti modeli iz discoveryja, ki učijo, kako preživeti v divjini,  se lahko skrijejo pred mano, res. Smrekove sušice in vžigalnik in taaaadaaaa, pa je ogenjček. Ki odganja medvede in je ob njem luštno spiti pivo. Pa še posušiš se … Če bo kdaj zmanjkalo nafte in elektrike in bo prišla ledena doba, sem jaz zmagovalec. Brez heca. Dobro, če bo prišla kdaj vojna, bo zmagovalec moj sojamar Jernej, ki išče nove jame in jih potem tudi registrira, ampak ene vodoravne pa ni registriral, ker če bo vojna, bo sovrag itak prišel tudi do katastra in bo vse skrivače lahko poiskal, njega pa ne bodo našli, ker bo v neregistrirani jami! Ampak, to je že druga zgodba.

S Krstotom sva še en kebab udarila kasneje, pivo ni bilo dovolj za povrnitev energije. Sva bila že malo pozna in nisva vedela, če je lokalni diler junk fooda še odprt in je začel Krsto po telefonu brskat. Bil sem šokiran, sem mislil, da ima shranjeno njegovo telefonsko in ga bo poklical, a je naš Krsto bolj pregnan, je le delovni čas enkrat fotografiral in je samo slikco pogledal. In sva lahko vozila bolj počasi, ker so za vse lačne (nevegije) odprti do 1h zjutraj. Edini problem je bil, ker sva bila umazana tudi okoli ušes in so nas lokalni jedci malo postrani gledali. Sem hotel že enemu reči, naj neha buljiti, ker jaz sem usran v prostem času, on pa se zamaže v službi, pa ni bilo potrebe, ker je kmalu umaknil pogled. Do strehe usran Ladko in do ušes usrana modela, ki kebab pogoltneta v nekaj grižljajih, pač ne spodbujajo kakšne velike potrebe po konfliktu …

Zadnjič sem se zataknil v ne prehudi ožinci, ko sem hotel napraviti vtis na nejamarja in sem se malo zamislil. Mislim, zatakniti se v luknji, čez katero si že šel?! Ko sem dal potem človeku fotografije (za spomin in fasciniranje prijateljev), sem se mu opravičil, ker niso najboljše kakovosti, da fotoaparat ni ravno najboljši, pa moje znanje tudi šepa. Mislim, fotografsko znanje. In je bil razumevajoč, da so fotke super, glede na to, s kakšnim fotičem sem jih napravil, pa še ta je očitno prevelik, če se zaradi njega zataknem v luknjici … Ma, ja, evo, mi je zdaj nerodno, k sem se lagal, da zaradi fotiča nisem mogel skozi. OK, fotič se je res zataknil, a sem ga odtaknil in bi potem moral čez, pa ni bilo več volje … Kakorkoli, ko sem že resno podvomil vase in svoje sposobnosti, mi je pa Uroš danes poslal par fotk in filmček s prvojamarjenja na Rogu, ki ga je organiziral Klemi in mi je samozavest spet malo zrasla. Do naslednje ožinice, jasno! Da je imel pa naš Moce včeri rojstni dan, pa itak vsem dol visi! Mislim, visi dol tistim, ki jih NI povabil na pivo …

Sestra je organizirala srečanje geologov (skoraj) iz vsega sveta, dva, s katerimi se srečuje že 12 let, je povabila v jamo. Pa mene tudi poleg, ker nekdo mora vedeti, kako se stvarem streže, ne?! Jim je obljubila dve avanturi, najprej vožnja z Ladkotom in potem še jama, tretja pa so bile seveda kranjske klobase, ki jih na zdravje pazoči Evropejci več ne konzumirajo. No, jih, ampak verjetno ne tako zoglenele pa to, a o tem kasneje.

Komurkoli (od Slovencev) so povedali, da gredo v Kočevski Rog, jih je najprej vprašal, ali se nič medvedov ne bojijo in sta bila potem že kar malo zaskrbljena, a sem ju seveda pomiril, da medvedje zbežijo.  Smo krenili v gozd, deževalo je ko za stavo, ampak Ladko je šibal, Evropejci so pa vriskali. Sem ustavil pri parih jamah ob poti, da so videli, kakšna žival je Ladko, potem sem pa ustavil še ob boru, kjer si medvedje redno brusijo kremplje in označujejo teritorij. Zakaj prav ob tistem boru, ne vem, ampak drevo je že povsem opraskano in brez lubja. Sem jim povedal, kam jih peljem, ko sem spet ustavil ob cesti in kar niso mogli verjeti. So mislili, da jih hecam. Jaz pa ves džekovski in suveren in nič prestrašen krenem proti drevesu in malo pred njim na tleh opazim dlake. Se sklonim in kot bi bil že desetletja lovec, pojasnim, da je to medvedova dlaka in jo podam Evropejcem (in sestri). So me gledali kot boga in kakšen car sem pa to, da vse vem in da se nič ne bojim in so občudovali opraskano drevo, jaz pa sem jih fotkal, oni so pozirali, ko nenadoma ugledam za njimi cel kup dlake, ki absolutno ni mogla biti medvedova (ker se noben pošten medved ne bi povsem slekel, jasno!), poleg dlake pa še kup kosti, par jih je bilo zelo dolgih. Govorim najmanj o jelenovi nogi, res. Druščina je vriskala in se še naprej fotografirala, jaz pa nisem bil več tako kul in sem počasi krenil proti Ladkotu, njim sem o vsem skupaj povedal šele, ko sem že imel prednost. Da če bi nas medved napadel, da bi … No, saj veste!

Sem se še tudi v avtu naprej pretvarjal, da je to nekaj povsem vsakdanjega in so še vedno mislili, kakšen kul džek sem, da vse vem pa to, potem smo prispeli do jame. No, prispeli smo do kraja, od koder smo potem morali naprej peš. In ker je deževalo, smo bili mokri, še preden smo se preoblekli, potem smo bili pa še bolj mokri, ko sem jamo iskal. So tam nekaj sekali in je bilo vse drugače in je trajalo, preden sem našel … Da niti ne govorim, kakšni občutki so me prevevali, ko sem trapljal tam gor pa dol in iskal, oni so pa sedeli pod nekim drevesom in čakali. Praktično sem bil sam proti vsem potencialnim medvedom, a kaj bi to poudarjal, takšen pač sem! Sem našel jamo končno in potem smo šli dol in not in sem jim najprej namenil se pokazati, kako greš čez ožino. Čez katero seveda ni bilo potrebno iti, ker smo se namenili v drugo smer, a samo tako, da pokažem, kakšen kul jamar sem. In sem se zataknil ko čep v steklenici, brez heca, čeprav sem se hecal, kakor da sem to namerno napravil … Preden sem se uspel ven odčepiti, sem bil moker še od znotraj ven!

Smo jamarili kakšne tri ure in je bilo vsem všeč, še posebej plazenje po blatu, ker pri teh letih bi se seveda vsak še vedno valjal, pa se ne spodobi, če nimaš pametnega razloga, kar jamarjenje seveda je! Ven smo prišli še podnevi in smo se namenili ogenj zakuriti. Kar je na poscano Zofko lažje reči kakor storiti in sem se res namatral, da mi je na koncu uspelo, ker nisem imel nič papirja. Sem kuril papirnate robčke, ki ne gorijo ravno najbolje, pa še vžigalnik me je skoraj pustil na cedilu in ko sem že ravno hotel odnehati, sem se spomnil, da imam v Ladkotu ročko z bencinom. Ki je bila seveda povsem prazna in suha, a ko sem že prišel na idejo z bencinom, sem pomislil, če bi ga morda iz rezervoarja potegnil, a nisem imel cevke, potem pa – POZOR, na ta del sem najbolj ponosen! – sem odrezal košček vrvi, jo porinil v tank, malo pomešal, da se je dobro napila, izvlekel, položil pod dračje, kresnil … In užival v neskritem občudovanju, kakšen car sem, da ogenj tudi v dežju zakurim! Smo se malo pogreli pa še klobase spekli in niso imeli nič proti, ko sem z umazanimi rokami šaril po njihovi hrani, ker menda tudi sami niso bili tako umazani najmanj dvajset let in so uživali!

Domov grede, ko je bila že tema, sem spet ustavil pri drevesu in jih vprašal, če bi si ga šel kdo ogledat, pa seveda ni bilo junaka, meni se pa enostavno ni ljubilo. Res, bi šel, če bi se mi dalo. Pa se mi ni …

Motorola Milestone telefon je kul. Pa drag tudi, mislim da je več vredna ta zadevica v mojem žepu kolikor bi verjetno uspel dobiti za moj avto (pa ne Ladkota, jasno, ta žvau drži ceno!), a se nisem pritoževal. Prijetne igračke pač koštajo, kaj čmo. Ampak, včeraj je prišla po zraku posodobitev operacijskega sistema (ki je baziran na Linuxu in se mu torej to ne bi smelo dogajati) in sem jo inštaliral. OK, da ne bom zvenel preveč geekovsko in učeno in super kul, samo dvakrat sem na OK gumbek pritisnil. In potem je šlo vse k hudiču. Telefon se mi na vsakih 15 minut sam od sebe resetira, tudi med pogovorom, baterija pa zdrži samo kakšne dve uri, četudi nič ne govorim ali se igram. Prej je zdržala en dan, pa sem lahko blebetal in se igral in še musko poslušal! Najprej sem pomislil, da sem jaz kaj zašuštral (ne bi bilo nič čudnega), potem sem šel pa na uradni Motorolin forum, tam pa že kažin. 15 strani obupanih klicev na pomoč. Vsi z enakim problemom kot je moj, z vsega sveta. In sem si oddahnil. Nisem jaz kriv. Jes! Nasveta, kako zadevo odpraviti, nobenega, vsaj uradnega ne, ogromno pa improvizacije. Nekdo nekaj poskusi in mu dela, že dva vpisa dol pa en tretji to negira in dva zapisa nižje spet prvi prizna, da ni kul. In tako do nezavesti. Preberem, kako uradno zaprosiš za strokovno pomoč strokovno osebje Motorole in grem na tisto stran in tam obrazec, kamor skoraj samo še številke noge ni potrebno vpisati in potem pošljem opis svoje težave. Da se mi po inštaliranju njihove posodobitve telefon sesuva do nezavesti pa to. Kakor še tisoče drugim s celega sveta. In takoj dobim odgovor, da sem za pomoč vprašal strokovnjaka za Ameriko in da moram vprašati za pomoč strokovnjaka za državo, v kateri telefon uporabljam. In prijazen link na stran, kjer lahko izberem pravega strokovnjaka zame in po celem svetu enak telefon. Izberem Slovenijo torej in spet vpišem vse tiste podatke in številke in na koncu še vprašanje, katerega operaterja imam. Napisati ga ne morem, ker ga lahko samo izberem, ampak Mobitela med izbiro ni. Čeprav Slovenija pa je. Pošljem, pa zahtevajo ta podatek in ne sprejmejo, poskusim ene desetkrat, pa nič, potem izberem enga madžarskega ponudnika in gre čez. Mogoče oni kaj več vedo kot mi in se Mobitel prodaja kakšnim Madžarom?! Ma, niti ni pomembno. Odgovor dobim takoj, prijaten in zelo strokoven. Da naj resetiram telefon na tovarniške nastavitve in hvala za zaupanje v njihovo strokovno službo in če nisem zadovoljen z njihovim odgovorom, da jih lahko čez sedem dni spet zamorim. Hm, sem mislil, da se strokovnjaki z Motorole s svojim strokovnim odgovorom samo hecajo in sem kakšno uro še počakal (pri nas je bila debela noč, pri njih pa bolj zgodnje jutro, ker so me kljub temu spet vrgli v eno od Amerik in mogoče še niso spili jutranje kave, sem mislil!), če bo prišel pravi strokovni odgovor, ker ga ni bilo, sem jim odgovoril, naj se nehajo hecat, da sem za telefon dal več ko za avto in da če res mislijo, da je za moje težave rešitev resetiranje telefona, naj grejo malo na njihov uraden forum za težave in tam preberejo, da je že ene tisoč ljudi to poskusilo, pa ni ratalo in da naj mi dajo odgovor, ki me bo zadovoljil. Odgovor je prišel takoj, v sekundi, da jim nisem prav maila poslal, da ga moram napisarti med točno določene vrstice, ker drugače neki ne štekajo. Nisem jim več pisal, ker me je prijelo, da bi s svojim telefončkom naredil kakor model v spodnjem videu.

Pa nisem, in tudi odgovoril sem jim še enkrat tako kakor so zahtevali, v točno določen kvadratek, ker je obvestilo o tem, da sem jim napačno izpolnjen mail poslal, hodilo na vsake pol ure. OK, telefona ne znajo popravit (mislim, znajo ga samo pokvarit na daljavo), znajo pa maile do nezavesti pošiljat. Kar je tudi že nekaj …