Ogenj
Glede na to, da smo ravno v mesecu mladosti, ko je naš Tito praznoval pa to in smo se pred leti na ta račun veselo veselili, lahko obudim eno anekdotico o njem, ki pove, kakšen velik človek je bil. Je pred desetletji hudič zbral ene par modrih svetovnih voditeljev in sedel na pleten stol, potem pa prdnil in obljubil nagrado tistemu, ki bi ugotovil, čez katero luknjo so šli plini. In so vsi veliki kazali na posamezne luknjice, čez katere je prismrdelo, edino naš Tito je bil pa dovolj pameten in moder in oh in sploh in je ugotovil, da so šli čez ritno luknjico!
Na ta joke sem se spomnil danes, ko sem sedel poleg našega Tomasota in sva ene deset ur buljila v njegov monitor, ker sva vnašala korekture Gogine nove knjige. Če bi sedel na normalnem stolu, bi verjetno opazil, kdaj je sprostil napetost, saj bi moral malce ritnico pridvigniti (in bi bila to dobra telovadba, saj je golobče spušča v desetminutnih intervalih!) in bi lahko sapo zajel, ker pa je sedel na pletenem stolu, ni nič pridvigoval, samo ustrelil je, mene je pa v nosu peklo. Ampak, OK, sem preživel, sem pač moral, korekture je potrebno vnesti, čeprav bo verjetno kakšna napaka več, ker s solznimi očmi ne vidiš najbolje. Ampak, ko sva končala, sva si še čikec na njegovem balkonu privoščila in kavico in sva buljila v Luno in se predajala vsak svojim globokim mislim, ko je naenkrat naš Tomaso začel vpiti, da potrebuje vžigalnik. Sem mu ga dal (noge je imel na ograji!) in ga je enostavno postavil pod rit in prižgal. In še preden sem uspel vprašati, kaj počne, se je med njegovimi nogami pojavil relativno velik ogenj v najbolj čudnih, živih barvah, od rumene do vijoličaste in kaj jaz vem še kakšne. Čeprav sem se seveda glasno krohotal, do solz, sem se šele potem doma vprašal, s čim se ta človek prehranjuje, da ustvarja tako gorljive pline. In sem si potem še kar nekaj časa s strahom prižigal cigarete, ker sem imel tega plina polna pljuča, ampak na srečo se ni zgodilo nič hudega. Grem počasi spat živ in zdrav …
Aktualni komentarji