Damijan Šinigoj

Siva ekonomija je rak rana vseh poštenih gospodarstev in držav, ljudje delajo na črno in ne plačujejo davkov in potem je manj denarja za ceste, šole, bolnišnice itd in moramo zatorej vsi skupaj plačevati več za kavo v gostilni. Ampak, enkrat je potrebno reči, da imamo tega dovolj in odločil sem se, da vržem prvi kamen. Ker mi grejo res na živce te barabe, ki izkoriščajo državo in torej posledično vse nas. In ni lepšega kakor začeti pri sebi. OK, blizu sebe za prvič. Odločil sem se, da bom prijavil prijatelja, ki to našo lepo Slovenijo rine v vse globlji prepad. Dobro, saj mogoče bi ga najprej samo ustno opozoril pred uradno prijavo, če ne bi bil človek tako pokvarjen, da je vsak dan pri meni na kavi, pa o svojem protidržavnem šušmarjenju nič ne pove ali pa na ta račun nelegalno pridobljenega denarja vsaj za kakšno kavo ali dve potroši! Pa še to me je zmotilo, da za svoje pokvarjeno, sprevrženo in protidržavno raboto zlorablja svojo zverino in to v času, ko smo na tovrstna zlorabljanja vsi še posebej občutljivi. Torej, tole delam predvsem zato, da bogega psa rešim zlorabljanja in hkrati poskrbim tudi za boljšo blaginjo vseh Slovencev, ki jih tovrstni brezsrčneži rinejo na beraško palico. Evo, svoje sem opravil, dokazi so prilimani spodaj, zdaj pa čakajmo, da odgovorne službe opravijo svoje! Robert, zate pa resnično upam, da ti bo kratek čas za zapahi pomagal razmisliti o svojem sprevrženem početju in da boš iz aresta prišel drug, boljši človek, takorekoč Robert 2.0 in da boš potem bolj pogosto mislil na prijatelje in njihove potrebe po kavici ali dveh …

Meni je oče ves čas težil, naj se grem učit in se neham afnat, pri nas doma je pa povsem drugače. Priše Šventek iz Makedonije in hoče v jamo s Klemijem in jaz predlagam Cinka in je ves navdušen, potem je pa Klemi mojster realnež in nas nažene v Vratnico, ker Šventi še ni za v Cinka. In ker gremo v Vratnico, kamor sem zadnjič peljal par jamarčkov pripravnikov, vključno z Maksom, kar mu je bilo všeč (mojim živcem pa ne toliko!), sem ga povabil tudi tokrat. Pri nas doma to zgleda takole: sedim na vrtu in se nekaj časa derem, da bi moj sinček prišel dol, pa seveda ne sliši, ker ali posluša glasbo ali pa igra računalniško igrico, zato ga pokličem po telefonu in ga nagovarjam, naj gre z nami v jamo, on pa se brani, da se mora učiti. Narobe svet, res, sem ga prepričeval 5 minut, pa nič! Meni stari ni rabil nič govort ali me prepričevat, da sem od knjige zbežal, samo za sekundo je stran pogledal …

Kakor koli že, smo odrinili brez Maksa, pa saj smo imeli tudi s Šventijem dovolj posla, ker mu je mama rekla, da mora pazit pa to. In smo pazili in šele ob devetih zvečer ven pokukali. Potem pa seveda klobase in pivičko. Najbolj priden je bil Klemi, ki je največ piva spil in je potem najdlje na ogenj lulal (ko smo klobase že spekli in pojedli, jasno!), Šventi je pa eksperimentiral in je do polovice polno radensko v plastenki kar celo na ogenj vrgel. Da si je to vedno želel. Videti, kaj se zgodi, namreč. Ampak zgodi se nič. Naredi se majhna luknjice z glasnim puffff in to je vse, Klemi in Šventi sta bila pa vseeno ene deset metrov za drevesom, ker čeprav radenska še nobenega ni ubila, nobeden od njiju ni hotel biti prva žrtev …

Ja, naš Klemi je bil včeraj vesel in manj tečen človek kakor ponavadi, ker je naša Jerca domov prišla iz neke daljne daljne dežele. In smo tako dobre volje sedeli v Patriotu, a kakor se rado zgodi pri tako prijetnem opravilu, se nekaj sfiži. Klemi se je vtaknil v moj zadnji zapis na blogu, da kaj sem takšen, da delfinov se ne strelja pa to, da to so ful kul živalce. Saj načeloma se ni težko strinjati s človekom, ki še vedno vsako noč pogleda pod posteljo, če je morda tam kakšen divji in podivjan medved, ko ti razlaga o skoraj tristo kil težkih divjih živalih, kako so simpatične in kako se je luštno z njimi igrat pa to, ampak samo načeloma. Saj medvedek je tudi ful luškan, ampak ko ga bom videl v hosti, ga ne bom tekel pobožat, sem prepričan, še bolj pa sem prepričan, da ko se bom obrnil proti Klemiju, da ga opozorim na medveda, bo ta že na Kitajskem. Pa če bo vulkanski pepel v zraku ali ne, če bodo letališča zaprta ali odprta, on bo v sekundi tam, verjemite! Tako hitro bo tam, da se mu še pepel na cigareti ne bo prižgal in da se mu zaradi hitrosti vihrajoči lasje še nekaj časa ne bodo polegli!

Kakor koli, malo je bil jezen, ko sem še dodal, da jih imam (delfine namreč) najraje v kakšni konzervi s tunino, čeprav tega čisto zares nisem mislil, le provociral sem ga in se je ogorčenju pridružila še naša Jerca, ki jo pa sumim, da je samo izkoristila priložnost, ko je bil Klemi že itak malo jezen name, da mu je povedala, da ona pa ni taka in da ga bo z mano v jamo pustila julija za tri tedne in septembra za še dlje! In je Klemi mene grdo gledal in njej prijazno se nasmihal, verjetno bo šele doma potem čisto zares dojel, da gre naša Jerca spet na dopust v daljne daljne kraje. In bo malo žalosten, jaz pa ne, ker je žalost pač najbolj enostavno na štriku utopiti. Mislim, ne okrog vrata, jasno, v jamo bomo šli. Pa Robert bo zihr še kaj poleg pricvilil, kakor ga poznam in se bomo imeli veselo. Delfini naj bodo pa kar v morju. Brez mene, jasno. Ker, glej ga vraga, domov prišedši prižgem kabelsko na računalniku, National Geographic, in kaj tam kažejo? Dokumentarec o ljudeh, ki so jih poškodovali delfini, enega so celo ubili. Je že res, da mu je prej pivo v luknjo za dihanje zlival in ga poskušal zajahati, a vseeno. Kaj pa jaz vem, če ne bom šel v vodo glih z delfinom, ki ga je ate al pa stric v mladosti zlorabljal …

Prepričan sem, res sem prepričan, čeprav tega nikoli ne bosta priznala, da je bilo mojima prijatelčkoma Sikiju in Šventiju vsaj malo malo žal, da nista imela s sabo harpuno al pa vsaj puško. Ma kaj, tud z motorko bi bla zadovoljna, zihr, če bi jo le imela! To, da motor ni delal, pa nima nobene veze z ničemer, le škrta sta kustumater in sta na bencinu šparala!

Danes sem končno spoznal bogega Marka. Zakaj bogega? No, najmanj iz dveh razlogov! Prvi je absolutno ta, da revež redno bere moj blog in občasno tudi komentira, drugi, ki seveda tudi zelo pomaga k temu, da bere moj blog redno, pa je ta, da je iz Mirne peči. In tam bogeci itak nimajo kaj drugega početi. Mislim, lahko gredo tudi v gostilno, kar večina počne, Marko je pač malo drugačen.

Torej, danes sva se končno spoznala tudi v živo. Sem mu že zadnjič poslal mail, da zdaj bi pa mogoče že bil čas, da me pocuka za rokav, da mu dam za kofe (ok, čeprav je to slaba odškodnina za vse trpljenje, ki ga povzročam njegovi mladi dušici), danes pa je napočil veliki dan. Sem šel malce po kosilu v Patriota na kofe in zgrožen spoznal, da pitje cvička na Glavnem trgu še kar traja in sem moral od mosta do Patriota peš. In sem imel dovolj časa, da sem kulturni šok konzumiral v vsej globini, ker res ne razumem ljudi, ki v nedeljo takoj po kosilu plešejo na govedino na cesti in se nalivajo z alkoholom. Jah, star postajam. Potem sem prišel v Patriota in tam zagledal Sikija, ki mi je deloval še kot včerajšnji, torej s Cvičkarije. Dobro, vmes je menda spal ene par uric, deluje pa kot direkt s Cvičkarije res velikokrat, tako da mu kakšne velike krivice nisem postoril. Z njim je sedel še Kruh, ki je tudi zgledal kakor direkt s Cvičkarije, morda zato, ker je res bil direkt s Cvičkarije, poleg njiju je bil pa še en fantek, ki me je cukal za rokav in hotel nekaj povedati, pa nisem imel časa poslušati, ker sem glih Kruha in Sikija v glavo hecal. Ampak, ja, sem ga opazil in si mislil, da ta svet gre pa res k hudiču, če že takšni mladi kakšen dan tri dni žurajo in pijejo, pa naj bo dan ali noč, sonce ali dež, Dežur ali kakšna druga govedna! Pa je še kar cukal in pocukljaval, ko sem končno doumel, da gre za bogega bralca mojega bloga. Preveč hvalit ga pa ne smem, ker mi njegovo dekle ni odstopilo sedeža, čeprav mi po letih to pripada, malo sem pa tudi Marku zameril, ker dreser in krotilec je tudi odgovoren, ne?! Ampak, ja, sva potem vseeno tist kofe spila, potem se je pa, priden kot je, posvetil športu in sta s punco en namizni fuzbal odigrala, preden sta odšla. Nekam pač …

V hiši si podajajo kljuko raznorazni mojstri, ki mi bodo pomladili štalco. In se človek zelo težko odloči. Sam sem imel le dva kriterija – ceno in garancijo. Cene so si dokaj podobne, garancijo pa vsi ponujajo za trideset let!Pol pa ti sprejmi dobro odločitev. Za barvo mi še vedno dol visi, ampak danes, ko je prišel k hiši mlajši mojster, sem doživel razodetje! In sem pomislil, kaj mi bo tridesetletna garancija od mojstra, ki ima šestdeset let danes!? Ko ga bom recimo čez dvajset let poiskal s pritožbo, bo v kakšnem domu za upokojence mirno rinil v plenice in ga moje težave kaj dosti ne bodo zanimale, mar ne?! Zato zdaj gledam tudi na leta! Če bodo pa enako stari, bom zahteval pa še zdravniški karton in se potem odločil za tistega, ki bolj zdravo živi. Da ga bom čez trideset let še zagotovo našel, jasno!

Ko me je poklicala novinarka Dolenjskega lista, sem pogovor za portret hvaležno zavrnil, pa ne iz lažne skromnosti. Menil sem in še vedno sem tega mnenja, da še ni čas oz. da ni potrebe za tovrstno reklamno predstavljanje. No, novinarka je bila verjetno malce užaljena a ni vztrajala in sem si kar oddahnil, pa seveda ne za dolgo! Ker ni minilo pol ure, ko je že poklical Igor. Že ko se je na mobitelu napisalo njegovo ime, sem vedel, da sem pečen. Če streljajo z največjimi topovi, ti pač ni pomoči, ne?! In ko sem nekaj časa buljil v tisti napis na ekrančku, so mi zadeve v hipu postale popolnoma jasne in še bolj jasno mi je bilo, da sem napravil neumnost. Mar bi se pogovoril z novinarko, ki me ne pozna, ker z Igorjem se nimam kaj pogovarjati, se poznava že ene 25 let. In ima spomin ko slon, ničesar ne pozabi! In vse ve, jasno. Ker včasih sem imel še daljši jezik kakor zdaj … No, kar je, je, lahko rečem le hvala Igorju. Lepo je napisal, prav plastično, odzivi pa so seveda pozitivni, predvsem na kodre, ki sem si jih odmikal z oči, mi jih zdaj že ene par dni, kar je izšel portret, prijatelji spet umikajo z gole glave!
“V svojem kotu je v Slonu, tedaj priljubljenem zbirališču novomeških gimnazijcev in študentov, neke deževne srede na začetku osemdesetih let sedel dolgolasi gimnazijec, sklonjen nad debelo knjigo. Vsake toliko si je z oči odstranil koder, ki mu je nagajal, in se še bolj zatopil v branje, medtem ko so sošolci v gimnaziji reševali integralne enačbe. Ni bil kot ostali mladeniči njegovih let – Damijan Šinigoj. Težko bi našli še koga, ki bi šprical pouk, da bi v kotu gostilne lahko v miru bral Vojno in mir in sanjal, kako tudi sam piše roman.”

Ob desetih zvečer sem odšibal v Ljubljano po bolgarskega pisatelja, ki je priletel iz Grčije na Dunaj z letalom, od tam pa z vlakom v Maribor in naprej do Ljubljane, do Novega mesta pa seveda lahko prideš le peš. In sem se ga usmilil in pobral, na Rudniku je pa še ena gospa skoraj skočila v avto,  ko sva na rdeči čakala, ker je tudi avtobus zamudila ali nekaj podobnega. In sem se jo usmilil, ker je tudi iz Novega mesta in ima samo še par mesecev do penzije (to sem izvedel sicer kasneje!). No, ko sem ugotovil, da gospa ne govori angleško, sem pisatelju pač razložil, da običajno v Sloveniji ljudje ne skačejo kar v avto sredi noči na semaforju in da stare tete ne štopajo vsak dan pa to in sem ga prepričal, da sva se lahko potem pogovarjala o pizdarijah v Grčiji. Ki jih vsak dan gledamo po televizi, ampak on je bil na Rodosu in tam je vse kul. Skoraj kot v Sloveniji …

V Trebnjem sem ustavil na bencinski, da si je šel kupit sendvič in vodo (v Novem mestu ob tej uri lahko crkneš od lakote, če si turist, celo lokalni diler burekov in ostale zdrave prehrane ima svoj rok odprtja!) in sem ga čakal v avtu s starejšo štoparko, ko sva iz teme zaslišala najprej vpitje in kričanje, potem pa še zagledala modela v samih gatah (bil je tudi bos!), kako šiba proti bencinski, za njim pa neka dečva, takšna bolj močna, mastna, s trenirko skoraj do kolen. Model je imel povsem krvavo roko obvezano oz obvito v spodnjo majico in si je ves čas popravljal zadevo, bejba si je pa trenirko vlekla gor, ta je pa ves čas dol lezla. Je imela oblečene tangice, ampak zadeva ni bila niti najmanj seksi. Če razumete, kaj hočem povedati!

Ja, zadeva bi bila celo zelo smešna, če se ne bi bal, ker je model kar grdo gledal, bejba je pa tudi močno kričala in sem bil kar vesel, ko sta izginila v notranjost bencinske, potem sem se pa spomnil, da je tam moj bolgarski pisatelj. In mi je malce nerodno postalo. Kaj si bo mislil o Sloveniji pa to. No, čez minutko sta možak in deklina prišla ven in sta se še vedno obnašala, kot sta se prej (on je klel in bežal pred njo, ona pa vpila, ko da jo iz kože dajejo), za njima pa je z vrečko v roki capljal pisatelj iz druge balkanske države. Mirno, ko da ni nič.  Je sedel v avto, sem zakurblal in odpeljal, on pa je potem mirno povedal, da je model na bencinski par stvari s polic zabrisal in da sta se z žensko nekaj prepirala in se delal, kakor da je to nekaj povsem običajnega. Pa jebemuvraga! Sem mu vse do Novega mesta razlagal, da sem kaj takšnega pri nas prvič videl pa to in da to ni glih vsakdnaji pojav v naši majhni in lepi in oh in sploh državici, on pa se je pretvarjal, da mi verjame. Ćeprav sem prepričan, da se je danes najmanj dvakrat če ne trikrat zaklenil v sobo …

Moj preljubi srednji sin Gašper je bil danes na šolskem izletu. Piran, Soline pa to. Ampak najbolj ponosno mi je pa svoj gips pokazal, na katerem se bohoti podpis Dejana Zavca, svetovnega prvaka v boksu. Ga je opazil na petrolovi bencinski črpalki, kako pije kavo in mu je pritežil. Dober je, nič ne tajim, ta moj srednji sin, da kar gre tam enemu svetovnemu prvaku v boksu in ga zmoti med kofetkanjem. Jaz si ne bi upal. Se spomnim scene iz sojenja Mikeu Tysonu, ko je v dvigalu pretepel svoje dekle in so za pričo poklicali enega modela, ki se je peljal z njima in ga je advokat vprašal, zakaj ni pomagal punci, model ga je pa samo debelo pogledal in priznal, da ne razume vprašanja! Jasno, da ga ni razumel! Kako pa preprečiš Mikeu Tysonu, da ne bi tepel svoje punce, če pri sebi nimaš vsaj avtomatske pištole?! A boš človeku, ki je z enim udarcem knockoutiral tigra (so ga na sodišče zvlekli, ker se je s svojim “udomačenim” tigrom na ketni po parku sprehajal in so ga obtožili, da ogroža druge sprehajalce, ker bi se zver lahko iztrgala mu in koga poškodovala, pa je v svojo obrambo pokazal posnetek, kako mu je po kepi dal, ko mu je enkrat neki nagajal in se je zverina samo sesedla!), vljudno pojasnil, da žensk ni lepo tepsti?! Če bi bil jaz tam, bi ji v znamenje solidarnosti še sam eno pritisnil, da bi Mike vsekakor videl, da sem na njegovi strani! Ampak, takšen sem pač jaz, boksarjev pač nočem vznemirjati, tudi Zavca, ki kofetka, ne! Moj sin je pa drugačen, bolj pogumen. Je dobil podpis na gips, jaz pa čokolado s solnim cvetom, ker ve, kako jo imam rad. In sem se raznežil in mu v znamenje zahvale ponudil, da mu še en podpis slavne osebe zrihtam. A moj sin se ne da kar tako, je takoj posumil, da z mojo ponudbo neki ne štima in me je takoj vprašal, kdo se bo podpisal na njegov gips. In ko sem mu omenil, da razmišljam o slavnem slovenskem pisatelju, jo je kar ucvrl, ker nima več veliko prostega prostora na majhnem gipsu in ga špara za koga res pomembnega. Evo, toliko o sinovski ljubezni in hvaležnosti. Sem malo prej, ko je že spal in mu je roka v mavcu molela spod oddeje, resno razmišljal, če bi se mu vseeno ful na veliko podpisal z debelim črnim markirnim flomastrom in mu potem vrnil čokolado s solnim cvetom, a kaj, ko sem jo že požrl …

Letos bom zamenjal streho. Dolga zgodba, ne grem v detajle – sosedu zamaka stena in odstopa omet, kriv je moj žleb, pa sem hotel samo žleb zamenjat in je rekel model, da ne more dat bakrenga na te nosilce, da bi moral še streho zamenjat in sem rekel, ah, u rit, pa dejmo. No, to ni dolga zgodba, dolga zgodba bi bla, če bi povedal, da žleb zamaka zato, ker sem tolikokrat lestve prislonil, ko sem Strešnikarja reševal, da se je uvil in zdaj voda zastaja, ampak to pa res nima smisla pripovedovat!

Za streho sva se mimogrede zmenila: za barvo mi je vseeno, ker je itak ne vidim iz hiše (sem hotel Milana nahecat, ki stanuje v bloku nasproti mene in nad mano in jo ves čas gleda, da če kaj prispeva kakšno malenkost, da lahko on barvo izbere, pa je rekel, da ne da nič in sem za hip pomislil, da bi dal zanalašč živo vijoličasto, sam da mu nagajam, skopuhu!), za material mi je tudi vseeno, ker so itak vsi enako kvalitetni (čeprav je stric kar našteval, kaj vse on lahko gor da, dokler nisem enkrat rekel, da naj da “ta” material – sam sem zdej že vmes pozabil, kater material naj bi bil to!), edino pri mreži za stranske odprtine sem pa najboljši material izbral, da mi Strešnikar ne bo več sranja delal! No, sva se zmenila, še preden je kavo popil in je bil kar malo zmeden, ker si je več časa zame rezerviral, kukr da jo bova že kar sproti naredila ali kaj?!

Potem bomo zamenjali pa še vrata in okna, tle sem pa zavohal problem. Mislim, ni problema, a ko je preljuba mi soproga rekla, da gremo danes pa vrata izbirat, je še Klemi zastrigel z ušesi in se prijavil, da bo šel poleg. S kamero!! In je bilo točno tako, kot sem se bal da bo in še huje. Edino Klemija nisem s sabo vzel, da ne bi res snemal, sem se mu zlagal, da gremo jutri. Sva prišla v trgovino z milijon vrati in okni in rekla, da bi midva rada okna in vrata. In je prodajalec (prijazen do boga, jasno!) potegnil ven prvi vzorec vrat in meni je bil všeč in sem kar zavriskal in sem rekel, da sem točno takšne iskal, ampak, kaj ko sem imel soprogo poleg. In je začela komplicirat in je še prodajalec dobil veselje do kompliciranja in smo komplicirali, da mi je para iz  ušes sikala, ker sem vedel, da bomo na koncu vzeli vrata, ki smo jih prva videli. Ampak, a čmo tak vzorec stekla, pa kakšna stekla, pa kakšen vzorec v steklu, a naj bo čist prosojno al ne, al s pikicami ali kvadratki, pa kakšno polnilo, pa kakšno kljuko, pa barvo pa do boga isusa, na koncu sem samo s prstom še kazal na tisti prvi vzorec in samo ponavljal, da točno takšno steklo, točno takšen vzorec itd …

Prodajalec je švicnil, ko mi je poskušal CENEJŠO varianto (jebemuvraganarobesvet) uturavat in je preljubo mi soprogo prepričeval in sta vlekla tiste vzorce z barvami in modrovala o mahagoniju, ki je malo gnil barvi in cimpresi, ki je že preveč zrela barvi, dokler nista prišla do čokolade, ki jo imam rad in sem ju tam zaustavil. Potem sem šel še na en čik ven, da sta še malo izbirala, potem pa nazaj not, da sem mu s prstom še enkrat pokazal na prva vzorčna vrata in rekel, naj mi pošlje predračun za točno takšna. In zdaj čakam, moja preljuba soproga pa še kar malo tako za hec katalog lista in izbira, a ji ne jemljem veselja. Naj lista. Zdaj imamo problem, ker ji je ena barva ful všeč in bi rada imela to, samo se ne ujema z barvo stene, tle sem se pa izkazal kot pravi možak in ji obljubil, da bom pa steno prebarval z barvo, ki se bo skladala z vrati, ker to znam in ker bo hitreje zid prefarbat kot še enkrat barvo za vrata izbirat …

In sem potem malo prej neki razmišljal, kakšen človek sem, da ne znam komplicirat tam, kjer moraš komplicirat in raje zakompliciram tam, kjer ni potrebno, pa je na srečo Nejc na kofe prišel in začel razlagat o svojem srednješolskem sinu, ki je zakuril 30 ojrov s pogovorom z navadnega telefona na mobitel (svoj mobitel je jasno šparal!) in ker ni imel denarja, da bi mu povrnil strošek, mu je vzglavnik vzel (povštr po domače), ki ga ima sin tako rad, da bo kazen poučna … In sem se pomiril, nisem še čist za v inštitucijo, jaz mojemu samo gips namontiram na roko. Kar gre ajncvajdraj, sam ko smo ga danes dol dajali, ker se je Lenart kukr že pozdravil, je bil pa večji hec! Mislim, da mu nisem rokice poškodoval pa to! Ja, včasih, ampak res samo včasih ne razmišljam dovolj daleč vnaprej …