Damijan Šinigoj

Se lepo peljemo Klemi, jaz in bolgarski pisatelj v Klemijevem bolidu, ko pokliče Robert. Kje se dobimo? Klemi suvereno izjavi, da na bencinski v Žabji vasi. Da mora tankat. Pogledam na armaturko, lučka za rezervo dobesedno kriči. Bližamo se bencinski v Ločni.

Poskusim: “Klemi, lej, no, lej, bencinska …”

Klemi mrtvo hladno, kakor kakšen Charles Bronson v starih muvijih, gleda naprej, dol mu visi, le mirno po krajšem premisleku (ali suspenzu, kakor hočete) odvrne: “Ja, in?”

“Nič, kaj če bi tle malo v tank špricnili?”

“Lej, model, ta avto na lučko vozim že leta in je not še čist zadovoljiv nivo goriva! OK?”

Jah, OK, kaj čm pa rečt, Klemi me namreč včasih spominja na Sukija. Če bi vztrajal, bi ga spravil v slabo voljo in bi bili potem vsi slabe volje, to pa nisem hotel. Ampak, saj model morda pa res ve, kaj počne, ne?! Saj vsaka stvar je enkrat prvič …

Peljemo se mimo OMV bencinske, v dolino, bližamo se križišču v Žabji vasi, ko Klemi izusti svoj legendarni “uuuuupssss”!

“Kaj je, kaj je,” me za hip zagrabi panika.

“Mah, saj ne boš verjel …”

Itak da sem verjel, motor je crknil, ker na zrak pač ne gre! Imeli smo še dovolj zaleta in malce sreče, da je bila na semaforju zelena in smo špricnili čez križišče v prostem teku, potem smo se pa guncali noter, ko je hitrost vidno jenjala, ko smo se bližali bencinski v Žabji vasi. Bo, ne bo? Na koncu smo leteli z divjo hitrostjo ene 3 km/h in ni kazalo drugega, kakor da sva z Angelom skočila ven in crkovino porinila do tankštele. Ampak Angel najprej ni hotel ven, ker je mislil, da ga hecam, a kaj pa on ve, on še ne pozna Klemija!

Ne vem, ali zaradi razburjenja ali zaradi kakšnega virusa, nekaj sem staknil in ležim. Vse me boli. Nisem vajen. Mislim, da me vse boli, sem vajen, leta pa to, ampak da sem bolan, nisem vajen …