Damijan Šinigoj

Dokumentarec o osamosvojitveni vojni oziroma dokumentarec o nekaj udeležencih te vojne, ki je nastal na podlagi mojega scenarija, bo na sporedu v četrtek, 1. julija ob 21. uri na programu TV Slovenija 1.

Slovenija je bila le uvertura, za ogrevanje, le učili so se na nek način na nas. A to ne spremeni dejstva, da smo si Slovenci sami izbojevali samostojno Republiko Slovenijo z orožjem v rokah. Branili smo se. Uspešno. Zelo uspešno. Celo moj škorenj je prispeval krepko brco v njihovo rit … Vojna za samostojno Slovenijo je trajala samo deset dni. Na srečo. A to v ničemer ne zmanjša prispevka vseh, ki so kakorkoli sodelovali pri osamosvojitvi, tudi in predvsem malih ljudi, o katerih pripovedujejo zgodbe in žive spomini. Ki so se v negotovost podali z eno samo mislijo – obraniti lastno ognjišče, lastno državo in lastne sanje. Moja zgodba govori o njih. O malih ljudeh.

Danes je Barica poslala spremno besedo za novo knjigo Mihe Mazzinija, ki bo v kratkem izšla pri Gogi in sem jo poklical in jo pohvalil, ker pohval (predvsem zasluženih, jasno!) ni nikoli dovolj ali celo preveč.  Sva še malo poklepetala in ko sem ji povedal, da imam tri petine familije že na morju in da se jim bova z Maksom pridružila šele danes, jo je, materinsko kot je, seveda zaskrbelo. Ker me pozna. Je nemudoma povabila na večerjo, da bo otrok vsaj kaj jedel (pri tem je seveda mislila Maksa!), a sem jo nemudoma pomiril, da imam zadeve pod kontrolo. Sodoben oče pa to, ki se znajde. In sem svojega preljubega sina peljal k lokalnemu dilerju na burek in je bil ves vesel. Tak pač je, podoben meni. Le da jaz pred burekom nisem še malo prigriznil, ker je do tam dolga pot z avtom ene tri minute in po burek večerji nisem čez pol ure že brkljal po hladilniku …

In ko sem že pri pohvalah, gre ena tudi Robertu, ki bo Mazzinijevi knjigi prispeval fotografije in se je tudi potrudil. Zelo. Ampak Robert itak ne potrebuje pohvale, on potrebuje kavo, to pa pri meni dobi vsak dan v velikih količinah, čeprav, nehvaležen kot je, vedno in venomer pogleduje še proti mojemu bazenčku in ga hvali, kako velik da je in če se je luštno namakati in podobno, a se delam Francoza in kakor ne razumem sporočila. Ker nekako ne vidim naju dveh skupaj v tisti banji, če sem povsem iskren. Sva enkrat poskusila s Sukijem in sem imel potem probleme s samopodobo. Pa Suki tudi … No, Robert računa na to, da me nekaj časa ne bo, ker odhajam na morje in bo kukr ponoči hodil namakat se v moj bazenček, k ga čist vidim, ampak on ne ve, da sem dal za takšne primere v vodo še izdatno merico klora. Če ga boste torej videli v Patriotu, kako se po ritni sluznici čoha, potem boste vedeli, da je dobil, kar je iskal!

Lep dan, s sinom v jamarski plezariji, potem malo dela, jasno, malo prej pa sem si ogledal odmeve na rtv spletni strani. In, juhej juhej, veseli se moje srce, Uroš Slak se je vrnil. In kakor se za to karikaturo od novinarja spodobi, je bila že prva oddaja tako nagravžno vodena (izbira gostov ipd), da sem si moral okus popraviti z obiskom na uradno spletno stran Damjana Murka, mi je ravno nekdo poslal link o tem, kako si je model pobril jajca. Če so Určija vzeli nazaj za vodenje informativne oddaje, naj pa Murkota vzamejo za kulturne zadeve. Recimo. Ker ena korist bo, Murko odpira namesto Donata. In da ne bom šel povsem jezen v posteljo, moram natipkati še par vejic (,,,,,,,,,,,,,,,,), če jih bo štajerski model kdaj potreboval, ker mu jih v tekstih na njegovi uradni strani grozljivo primanjkuje. Za Slaka pa žal nimam nič, njemu bi lahko dr. Ziherl s kakšnimi arcnijami pomagal, to je pa že iz mojega dosega …

Je lev ležal ob mlaki, kamor so se hodile odžejat razne živali. Ob sebi je imel majhno beležnico. Je prišla srnica in jo je zapisal pod zajtrk. Bogico je kar odneslo na tistih krhkih nogah, od samega strahu bi jo kmalu kar kap … Zebro je zapisal pod piknik s familijo, kar je pri pižamarki tudi povzročilo dvig stresnega hormona, pri gorili je pa malo gruntal in jo na koncu zapisal pod glavno jed. In je gorilček videl kaj počne in leva razbil ko staro kanto, nakar je potem bogi kralj živalskega cesarstva ves užaljen pripomnil, da če se že tako razburja, ga bo pa zradiral …

Naš Klemi seveda ni kralj živali, jaz bi ga umestil tja nekam med prepelice. Po velikosti seveda ne, ker je pravi možakar, po pogumu pa že kar. Boji se medvedov, volkov, risov, lisic (naštevam samo tiste, na katere lahko teoretično naleti med potikanjem po hostah!), srn se pa do zdaj ni bal. Dokler včeraj ni videl spodaj prilimanega filmčka, jasno. Je potem mirno vzel beležnico in pod rubriko “beštije, ki se jim moram ABSOLUTNO izogibati”, zapisal tudi srnico …

To je slišal Franci, ko je lezel iz Cink križa. Smo se nekaj čez sto metrov dol odpravili malce bolj pozno in smo ven pokukali okoli enih zjutraj, ker smo bili Franci, Jasna, Rafko in Dejan bolj previdni. Jasno, sem napeljal smer in se mi je sfižilo že skoraj povsem na začetku, saj sem peljal smer s stometrskim štrikom, poleg sem imel pa še trideset metrskega, ker stometrca ne pride do tal. In mi je dodatni štrik nesrečno padel v globino, na srečo smo imeli v avtu še sedemdesetmetrskega, ki mi ga je dol prinesel Franci. Ponj je pa odšel Francijev In Rafkotov prijatelj, ki je imel eno takšno čudno idejo, da bi rad videl, kako gredo jamarji v jamo. In je jasno to zadevo gledal le kakšnih par minut, potem smo vsi izginili v temo, on pa je ostal sam sredi Kočevskega roga, v temi, brez svetilke. Sicer je zakuril ogenj in imel v roki ves čas mojo sekirico, a to strahu ni pregnalo, zato se je opogumljal z glasnim govorjenjem in petjem. Kar jelenov (smo na poti proti avtom opazili povsem sveže sledi njihovih kopit v blatu) ni odgnalo. Drugačna pesem bi seveda bila, če bi pel jaz, potem bi se beštije zagotovo preselile v Singapur! No, človek očitno ima posluh, pa še klobase dobro speče. Peči je začel, ko je ven pokukal Franci, jaz sem prišel, ko so bile že malce prepečene, ker sem moral čakati še Jasno in Rafkota in Dejana pa še smer sem moral pospraviti. In da bi bila naloga še bolj zanimiva, je Dejan pred mano tako globoko dihal, da sem se bal, da bo ves kisik pokuril, pri naporih jih je pa še ene par spustil, da je onesnažil že tako pokurjen zrak …

Kakor koli, smo prilezli ven, spili pirček, pojedli klobase, pospravili in odpeketali domov. Počasi, ker je bilo na gozdni cesti brezštevila košut in še več nekih majhnih živalic, podobnih zajcem, pa par lisic in nekaj zelo podobnega mravljinčarju. Ko nam je stekel čez cesto, smo nekaj časa vsi molčali, dokler se prvi ni opogumil in vprašal, ali je prav videl … V našo obrambo naj povem, da smo spili le vsak po eno pivo, kaj čudnega pa tudi nismo kadili!

Če bi imel par centimetrov več, bi bil kralj, je rekel model, ko je ponosno kazal svojo mašinco partnerki, ta ga je pa samo kritično premerila in zamomljala, da če bi imel par centimetrov manj, bi bil pa kraljica … Centimetri seveda so pomembni, pa ne samo med nogami! Sem odpeketal še pred dežjem v Hinje, kjer domujeta Franci in Rafko in je kar nekaj lepih in globokih jam, še veliko je pa neraziskanih in neodkritih. Neodkritih pomeni, da jih jamarji še nismo izrisali in izmerili, ker nam domačini, gozdarji, jagri in ostali pač ne poveda zanje. A ker sta Franci in Rafko iz tistih krajev, “prijave” zdaj kar dežujejo, ker pa sta hkrati tudi pripravnika, potrebujeta strokovnjaka ob sebi. Torej mene.

In sem odpeketal do njiju in smo pokukali v tri jame in vse tri so bile čudovite, vsaj dve obetata nadaljevanje, so pa bile kar zahtevne. Ozke pa to, jasno. Predvsem druga, v kateri je voda v tisočletjih dvorane izjedala prav hecno cikcakasto. Pet metrov dol pa par metrov vstran pa pet metrov dol pa par metrov vstran itd … In vsakič je bil prehod v nižjo dvorano ožji, dokler nismo obstali pred zadnjo dvorano, v katere stropno razpoko sem komaj zrinil vrečo s štrikom, ki mi je bingljala med nogami. Sem parkrat skočil po njej, da je zdrsnila skozi razpoko, potem sem se za njo spustil še sam. Ni bilo preveč zahtevno, dol nikoli ni, ker gravitacija opravi svoje, sem pa vedel, da bo gor peklensko. Ker se v dvorano spuščaš vertikalno, skozi razpoko v stropu in ko plezaš ven, se z nogami nimaš ob kaj opreti. Le po vrvi rineš gor in ko prideš v ožino, pride tapravi mater …

Vprašanje dneva, ki je bilo najbolj pogosto ponovljeno, se je glasilo: Šini, a ma smisel, da grem tud tle dol?!

Izrekal ga je Rafko, seveda, in to vsakič, ko je postalo malce bolj ozko. In moj odgovor je bil vedno enak: Ima! A je kej dol? Je, jama … A je lepa? Mah, jama ko jama … A čm pol it dol al ne? In tako naprej. Vedno sem ga spodbujal, da je rinil, ker si tako nabiraš izkušnje, pred zadnjim spustom pa nisem bil več tako prepričan. Je poskusil nekajkrat in ko je obupal, nisem silil vanj. S Francijem sva se pa seveda zrinila not in najprej se je gor podal on. Sem posnel filmček, ki traja 15 minut. Toliko časa je potreboval za tistega pol metra! Pa tudi kletvice se slišijo, čeprav ga prej nikoli nisem slišal preklinjati. Na koncu se je nekako prerinil čez (ko je Rafko rekel, da gre kar gor, kjer je bila Francijeva soproga!), potem sem bil na vrsti jaz. Jasno, sem hotel narediti vtis in pokazati, kako gremo gor strokovnjaki. Sem se zagnal in skoraj mi je že uspelo, ampak … Zmanjkalo mi je mogoče pet centimetrov, da bi se z nogo uprl ob majhno poličko, sem se vlekel in poskušal, dokler nisem izgubil moči in se spustil nazaj za kakšnih 15 centimetrov. Potem je šlo pa samo še na trmo in na žgance in je tudi zame trajalo vsaj deset minut in sem ven prisopihal povsem premočen s povsem zarošenimi stekli očal. Mrtev, res. Ampak je bilo vredno, splača si vsake toliko pokazati, koliko zmoreš. Pa čeprav s kletvicami in zadnjimi atomi moči … Potem smo šli k Rafkotu domov na požrtijo, ki jo je pripravila njegova soproga in v naslednjo ožino bom šel še težje! Domov sem prišel ves v modricah in odrgnjen, ampak to ni nič v primerjavi s Klemijevim tetanusom, ki ga je staknil pri meni, ko se je z zarjevalim kopačem, ko je  za bazen razkopaval zemljo, v katero so lulale in kakale muce, malce podrsal po prstu. Je skoraj že zaspal in o rani sploh mislil ni, potem je pa gledal Zdravnikovo vest in ga je udarilo, da zaradi mene mogoče že umira, potem je pa napravil klasično napako in šel še na internet pogledat, kjer je spoznal, da ima še milijon drugih bolezni! Sem mu iz same solidarnosti in ljubezni zagotovil, da če umre, grem v jamo z njim tudi jaz, čeprav je pa tudi res, da mu potem nisem povedal, da bom jaz tudi ven splezal …

Ja, pri eni luknjici je bil kar v  drevo vrezan napis Pozor jama in puščica proti luknjici, a je z leti tako obledel, da mora človek stopiti prav do drevesa, da ga lahko prebere, da pa stopi do drevesa mora stopiti čez luknjico …

Klemi je dolgo grozil, da bo prišel pomagat splanirat teren za bazen, ker je lani malo visel, ker sem seveda prehitro obupal. No, in je res prišel in izpolnil grožnjo. V največji vročini (cca 33 stopinj v senci) je pozvonil na vrata in izjavil, da ima dve uri časa. In da se kar lotiva posla. Sem poklical še Kruha, ki je malo pred tem odšel od mene in mu enostavno povedal, da je prišel čas za plačilo tistih nekaj kavic, ki jih je spil pri meni in je revež prišel, kaj je pa hotel. In bi vse bilo OK, če Klemi ne bi pred leti prek študenta delal pri arheologih in se je naučil ravnino nardit in plasti odkrivat in smo se pekli na tistem soncu, da ni za povedat. In je kasneje ugotovil, da bi verjetno prej končali, če ne bi onadva majc slekla in potem jaz kukr na noben način nisem hotel zaključit, ker družbe na pol golih mladeničev pač nisem deležen vsak dan … Kar je mogoče celo res, ampak če bi na blog še vonje lahko objavil …

Fotk je pa bolj malo, ker je vedno vsaj eden od nas treh pozabil trebuh not potegnit, napihnjenih pa ne smem objaviti, sem dobil strogo prepoved. Bazen stoji, napolnjen z vodo, še vedno visi, samo  letos v drugo stran. Drugo leto bomo pa dokončali, če le ne bo tako vroče …

Aja, Šventija pa ni bilo, ker je slovenčino pisou šut in bo morov matkin jezk mau popraulat …

Klemi je pomagal pri gradbenih delih v moji garaži in ker je pomagal seveda brezplačno, plačila ni zahteval, le protiuslugo. Ker zastonj kosila pač ni! In je spet izrekel enega od antologijskih stavkov in me spet uspel totalno presenetiti, da sem ene pol minute buljil vanj brez besed, le z odprtimi usti.

“Jaz ti pomagam pri garaži, ti boš pa meni pomagal bezek nabrati!”

Evo, priznam, sem ene pol minute mrzlično razmišljal, če je to kakšna šifra ali kaj, a je bil model kar tiho in resen in šele na vprašanje, v čem je štos, pojasnil, da ni štosa. Da bo naredil bezgov sok. Sem mu obljubil, kaj sem pa drugega hotel, čeprav sem prepričan, da je edini pravi način pitja bezgovega soka ta, da se odpelješ v Situlo, ampak na srečo je sezona za to rastlino minila (je prišel en pameten mimo in to povedal), do drugega leta bo pa itak pozabil. Čeprav, zdaj razmišljam, rad bi bil poleg, ko bo moj prijateljček Klemi pacal bezgov sok. Pa pustimo ob strani dejstvo, da je njegovo pomivalno korito zabarikadirano ko slovenske ceste leta ’91, ker Jerce naše preljube že encajt ni doma in model nima niti enega čistega piskra. V čem bo pa kuhal?! Sem mu enkrat predlagal, da naj si nabavi papirnate krožnike in plastičen pribor in je mirno priznal, da je o tem že resno razmišljal, ampak da glavni problem niso krožniki in pribor temveč piskri. In da nestrpno čaka dan, ko bodo Kitajci izumili piskre za enkratno uporabo, pa čeprav iz papirja …

Pri meni doma. Podest v garaži. Suki, mojster in švasar, Klemi in Kruh, šalabajzerja bolj ko ne. Pridna, ampak samo drkanje v glavo, da sem bil prav v strahu, ker je bil Suki ves čas živčen zaradi njiju! Veliko žaganja železa z rezilko, Suki je pa zaščitna očala pozabil. Sem ponudil smučarska, a so za tovrstno raboto predraga, ker se uničijo, zato je zadevo vzel v roke Klemi. Ker pravi možaki to delajo brez zaščite, jasno. A še niti enkrat ni zarezal, ko je že vpil, da so se mu lasje užgali. Je dal na glavo mojo staro majico, da je bil ko faraon in spet za milimeter zarezal, ko so se mu vžgale dlake na nogah. In je oblekel še kombinezom, medtem je pa itak Suki porezal, kar je bilo za porezati. Potem sva s Sukijem švasala (no, jaz sem bolj kelnaril), Kruh in Klemi sta pa žagala. In je bila veselica, ropotalo je ko v cirkusu. Malo smo še skakali okoli po razna orodja, ker sem jaz mislil, da imam vse, pa sem se seveda motil, potem je bila konstrukcija postavljena in zavarjena. Mi pa opečeni, ker pravi možaki držijo zadevo pokonci med švasanjem brez zaščite, jasno. Potem smo se spravili na deske za podest in je Suki malo znorel, da je Klemi narobe odrezal, pa ni, le jaz sem narobe izmeril, a smo nekako zadevo rešili in se zabavali do skoraj desetih zvečer. Potem pa še moški čvek ob pici in pivu z umazanimi rokami, vmes je še Krstota prineslo, ki je pa nekako izstopal, ker je bil preveč svež in čist. Ampak podest zdaj stoji, le še pospraviti moram pa bo!

da je Slovenija majhna? Sem moral na Ptuj, literarni nastop na Literinem festivalu Spogledi in je trajalo skoraj dve uri in pol mimo Ljubljane, da sem prišel do tja! Pa še Ptujčanom sem v izjavi za njihovo lokalno TV lahko malo na dušo popihal, da je njihovo mesto zagotovo večje od mojega Novega mesta, ker se tukaj nikoli ne izgubim, pri njih sem se pa dvakrat …

Aja, na pot sem moral pa sam, znani novomeški ljubimec, ki ima gor deklico in se je, ko je izvedel za moj nastop, prijavil za sopotnika, me je pustil na cedilu. Načrt je bil (njegov, jasno) gor se zastonj peljati in tam (medtem ko bi jaz bral) malce posteljne akrobatike udarit, a ko sem mu včeraj poslal SMS z vprašanjem, če bo šel pol jutri malo seksat al ne, se je takoj odzval, če imam kakšno kandidatko, ki je zame premlada al kaj. Sem mu seveda moral pojasniti, da bo moral kar na svojo skočit in ga je seveda minilo, je verjetno vmes na roke napisal al kaj …