Damijan Šinigoj

sem si mislil, ko sva s sestro sedela nekje v eni res globoki dvorani Pihalnika in po napornem plazenju po podoru in po ožinah vsa prepotena uživala v tihi cigareti. Nekje zadaj je kapljala voda, kar je edino motilo tišino, pa kakšna moja kletvica, ko mi je znoj prilezel v oko. Lepo je bilo, res, sva pokadila, si razdelila čokoladico in potem sem še glasno izrekel misel o tem, kaj bi porekel najin oče, če bi vedel, kje sva in kako sva se morala prebijati do tam. Saj ve, da laziva po podzemlju, ampak “normalnim” ljudem se na srečo niti sanja ne, kaj to pomeni. Najprej sva se spustila sto metrov dol po štriku po res lepi jami, a blatni ko hudir, potem sva se pa po še hujšem blatu matrala navzgor, do dvorane. “Pot” naju je pa vodila skozi podor, kar pomeni, da sva se prebijala med kamni in skalami, ki so kdo ve koliko tisočletij nazaj zgrmeli s stropa in skorajda povsem zasuli rov. Gor je še kar nekako šlo, dol je bilo bolj shrljivo, ko sva opazovala vse tiste napokane in s stropa viseče kamnine, ki so videti, kakor da bodo zdaj zdaj odpadle.

Prav danes sem razlagal Mateji, da recimo tja Roberta nisem spravil (ona bi pa seveda takoj šla!) in da je, ko sem mu predlagal, da bi šla naprej v podorni rov, dobil pogled ko stričev osel. Stric je imel pred leti osla na vikendu. Malce me spominja name. Mislim, ne osel, stric. Si je nabavil živinče, ki je ni imel popolnoma nič rabiti, samo stroške je imel z njo in skrbi, kakor jaz z Ladkotom in še čim, a ga to ni nič motilo. Je pač imel osla brez veze, saj to ni nič takšnega. Ampak, ker ga je že imel, je šel nekega dne pred zimo z njim v gozd po par drv za v kamin in je osel kar pridno vlekel, dokler mu malce pred hišo na poti ni spodrsnilo. In ga ni spravil naprej niti za milimeter, ne z udarci, ne s silo ne z ničemer. Je moral zaviti s poti v gozd in narediti parmeterski ovinek. In naslednje leto, ko je šel spet po drva po isti poti, je osel vlekel do natančno tistega kraja, kjer se je spotaknil in niti milimetra dlje. Ga s traktorjem ne bi premaknil. In sta spet naredila kratek ovinkec čez gozd in tako naprej vsako leto, da je zdaj tisti ovinkec že prava cesta, čeprav osla že dolgo let ni več. Je imel tudi kozla, od katerega je bilo še manj koristi, le smrad se je širil od njega, ko se je pojal in teto je enkrat iz razigranosti (ne iz zlobe) v glavo rahlo butnil in bogica ene par dni ni bila čisto pri sebi.  No, to me je spomnilo na Roberta. Ne kozel, ki je smrdel, kadar je prišel trenutek za ženit, Robert ni takšen, jasno, osel me je spominjal nanj. Mislim, ne osel kot osel, njegova trma. Ko sva prišla v podorni rov, je samo pogledal tiste porušene skale in je enostavno rekel NE. In basta. Pa malo so se mu oči širše odprle. Če sem se na glavo postavljal, ni pomagalo. Ko je rekel “ne”, je to pomenilo “ne” pa da ga je…š! Ga ne bi premaknil z milijon evri. Res. In sem se naučil v vseh najinih potikanjih pod zemljo, da ne silim vanj in raje poiščem obvoznico in nama je šlo. Zdaj, ko je začela pod zemljo riti tudi Mateja, bo šlo lažje, ker bo namesto oslovkse trme prevzel tisto kozlovsko lastnost. Mislim, ne bo smrdel (no, vsaj upam), ampak bo hotel napraviti vtis in bo zrinil naprej. Takšen je vsaj načrt, bomo videli …

Ampak, malce sem zašel. Sestro sem peljal v Pihalnik in je lepo hodila za mano in nič ni stokala, še zahvalila se mi je potem v tisti dvorani, čeprav se je strinjala, da bi se najinemu fotru pa res sfuzlalo, če bi vedel, če bi RES vedel, kje se potikava. Ampak, kakor rečeno, “navadni” ljudje itak ne morejo vedeti … In sem mislil, da bi šla še malo po luknjah pobrskati, ko sva bila že dol, a sem na uro pogledal in bi me kmalu kap. Je bila že skoraj polnoč. Saj ne, da bi se pozne ure bal, kje pa, ampak preden sva šla okoli devetih zvečer v podzemlje, sem povedal Robertu, v katero luknjo greva. To je pravilo, za vsak primer … In ker sem povedal mojemu ljubemu Robertu, sem tudi vedel, da ga bo kmalu začelo skrbeti in sem začel siliti gor. Ven sva pokukala malo pred pol drugo zjutraj in še preden je signal mobitela dobro zagrabil, je že zazvonilo. Klical je Klemi. Če sva zunaj in če je vse ok. Sem ga pomiril, da je vse kakor mora biti in je rekel, da potem bosta pa kar domov obrnila. Ker sta šla že pogledat, kaj se dogaja z nama s sestro. In mi je res nerodno postalo. Da sta sredi noči za naju skrbela. Moja soproga je recimo mirno mirno spala, ker ve, da nikoli ni tako hitro, kakor pravim, da bo. No, vsaj v določenih primerih ne, jasno!

Sem pa vesel, da je Robert postal pravi jamar. Ker prvo pravilo pravega jamarja je, da ne pokličeš takoj policije, ko grem jaz pod zemljo in pozabim, koliko je ura, temveč pokličeš Klemija. Ki ni najbolj vesel, jasno, in tudi kakšno sočno na moj račun izusti, ampak potem ga pa tudi malo zaskrbi. Čeprav, moram reči, da je bila njegova prva pomisel, zakaj se ne javljam ta, da sem s sabo vzel najboljši telefon na svetu in da pač zadeva še vedno ne dela (ker seveda res še ne dela, hvala lepa, Motorola, nabijem vas in vaš telefon nekam!), ampak potem sta pa oba rekla, da sem res neumen, toliko pa spet ne in da sem zihr vzel nadomestnega. In sem ga res, ker neumen povsem pa res nisem!