Damijan Šinigoj

To je slišal Franci, ko je lezel iz Cink križa. Smo se nekaj čez sto metrov dol odpravili malce bolj pozno in smo ven pokukali okoli enih zjutraj, ker smo bili Franci, Jasna, Rafko in Dejan bolj previdni. Jasno, sem napeljal smer in se mi je sfižilo že skoraj povsem na začetku, saj sem peljal smer s stometrskim štrikom, poleg sem imel pa še trideset metrskega, ker stometrca ne pride do tal. In mi je dodatni štrik nesrečno padel v globino, na srečo smo imeli v avtu še sedemdesetmetrskega, ki mi ga je dol prinesel Franci. Ponj je pa odšel Francijev In Rafkotov prijatelj, ki je imel eno takšno čudno idejo, da bi rad videl, kako gredo jamarji v jamo. In je jasno to zadevo gledal le kakšnih par minut, potem smo vsi izginili v temo, on pa je ostal sam sredi Kočevskega roga, v temi, brez svetilke. Sicer je zakuril ogenj in imel v roki ves čas mojo sekirico, a to strahu ni pregnalo, zato se je opogumljal z glasnim govorjenjem in petjem. Kar jelenov (smo na poti proti avtom opazili povsem sveže sledi njihovih kopit v blatu) ni odgnalo. Drugačna pesem bi seveda bila, če bi pel jaz, potem bi se beštije zagotovo preselile v Singapur! No, človek očitno ima posluh, pa še klobase dobro speče. Peči je začel, ko je ven pokukal Franci, jaz sem prišel, ko so bile že malce prepečene, ker sem moral čakati še Jasno in Rafkota in Dejana pa še smer sem moral pospraviti. In da bi bila naloga še bolj zanimiva, je Dejan pred mano tako globoko dihal, da sem se bal, da bo ves kisik pokuril, pri naporih jih je pa še ene par spustil, da je onesnažil že tako pokurjen zrak …

Kakor koli, smo prilezli ven, spili pirček, pojedli klobase, pospravili in odpeketali domov. Počasi, ker je bilo na gozdni cesti brezštevila košut in še več nekih majhnih živalic, podobnih zajcem, pa par lisic in nekaj zelo podobnega mravljinčarju. Ko nam je stekel čez cesto, smo nekaj časa vsi molčali, dokler se prvi ni opogumil in vprašal, ali je prav videl … V našo obrambo naj povem, da smo spili le vsak po eno pivo, kaj čudnega pa tudi nismo kadili!