Damijan Šinigoj

V nedeljo smo malce družinsko trenirali plezarijo in malce pekli in klope lovili, ampak najbolj adrenalinsko je bilo, ko se je pripeljal model, lastnik  bližnje podrtije, pred katero smo parkirali. Sredi gozda in sredi ničesar. Brez majice je bil, jasno, ves rdeč v glavo, med kletvicami si razločil tudi nekakšen protest. Zaradi zaparkiranja, jasno. Itak mi ni bilo jasno, zakaj teži, ampak modelu s tako kratko zažigalno vrvico, le trenutek pred eksplozijo ali pa hart atakom pač ne težiš. Sem se mu opravičil, češ da nisem vedel in je še kar težil, vse bolj rdeč v glavo in ko sem že ravno mislil obupati in ga poslati v maloro in potem opazovati, kaj se bo zgodilo, sem se začel zabavati in sem se mu še stokrat opravičil in sem na koncu modelu vse veselje vzel. Čisti užitek, vam povem, veliko večji, kot če bi ga s krepelom ali kladivom po glavi. Je še kar momljal in bogal, jaz se pa nisem dal in sem se mu kar opravičeval in se je na koncu, še vedno brez majice, jasno, vendar malo manj rdeč v glavo, pomiril in rekel, naj drugič pač ne parkiram več tam. In se odpeljal. Čisto brez veselja, vam povem …

Kratek pogovor z režiserjem, scenarij je potrebno še zbrusiti, dasiravno že iščejo lokacije, izbirajo igralce … Ampak, za popravke je vedno čas, predvsem za izboljšave. Sem mu zatrdil, da nič ni svetega in da lahko še vse spremenim, kaj zreduciram itd in je rekel, da mu je to jasno, ampak da se že bližamo finalu. In za konec povedal anekdoto o Angležu, ki je iz daljnih krajev pisal reportaže, s časopisom pa je imel pogodbo, da mu plačajo po številu mrtvih. In je bilo v vsaki reportaži dovolj mrtvih, da je pisec lahko dobro živel, urednik pa je seveda številko mrtvih poskušal zminimalizirati. Jasno, denar je denar, kredibilnost pa kredibilnost. In se je pisec nekaj časa držal nazaj in zategoval pas, potem pa v enem od feljtonov vse glavne junake poslal na parnik in na odprto morje. Urednika je seveda zajela panika, na parniku je bilo namreč nekaj sto ljudi in je človeku še pred oddajo nadaljevanja poslal prekomorski telegram, da če se ladji kaj zgodi, da ne bo plačal mrtvih. Pisec, ki se je pripravljal na zidavo hiše, pa mu je odgovoril, naj se nikar ne boji, da bo parnik preživel, a da se zelo hitro bliža Krakatua. Jep, zakaj jih ubiti par sto, če jih lahko pa naenkrat nekaj tisoč, ne?

No, jaz jih ne bom toliko, ker gre za film o vojni za slovensko neodvisnost, nekaj jih bo pa vseeno, jasno. Paziti moram le na masovne scene, ker imamo omejen proračun …

Igov, bolgarski pisatelj, se počasi poslavlja iz Novega mesta in pisateljske rezidence v Situli, kjer je ustvarjal zadnji mesec, danes smo imeli z njim literarni večer. En tak bolj intimen večer, obiskovalcev žal bolj malo, ampak takšno mamo, ne!

Napisal je dve zbirki kratkih zgodb in roman, eno zgodbico sem prevedel za potrebe literarca in je čudovita. Odlomek za pokušino:

Zagotovo bi bilo težje, če bi imel punco, a v tem pogledu imam srečo. Res je, da imam govorno napako in da me zaradi nje ženske niso kaj dosti marale. Vsaj tiste ne, ki so bile všeč meni. To je pravzaprav malce tudi smešno, ker govorna napaka ne moti v bistvenih stvareh. Toda ljudje tega ne dojamejo. Na splošno težko ločijo bistvo in malenkosti.

Res je, jecljajoči po moje še boljše opravi pri ženski, ampak, kaj pa one vedo … Po literarcu smo šli še v Patriota, pivičko ali dve, malce cvička, potem je Angel potožil, da kakšne prav klasične slovenske jedi (poleg cvička, jasno!) pa ni probal. In smo mu naročili pico. Domačo. Iz Patriota. Mislim, ne izdelujejo jo v Patriotu, le tako se imenuje. Ko mu je kelnar prinesel jed, mu je seveda zaželel dober tek. Pošteno, ne? Jasno, ampak Angel se je začel hihitati. In smo prišli še do ene smešne besede, ki v slovenščini pomeni nekaj drugega kakor v bolgarščini. Tek namreč pri njih pomeni ejakuacijo, torej so mu skrbni kelnarji po Sloveniji ves čas želeli dober špric. Kar je pa tudi čisto ok stvar nekomu zaželet, ne?!

Predstavljajte si prazgodovinskega lovca, ki so ga doma čakali lačni otroci, on se je pa z leseno sulico s kamnito ostjo odpravil v hosto po hrano. In predstavljajte si potem srečne otroke, ko je ata končno prišel domov in so se mu ob pogledu na te njegove srečne neposredne potomce in nadaljevalce vrste verjetno kar zarosile oči malce in mu je zaigralo srce. In je bil vesel in ponosen sam nase, ko tako lepo skrbi za svojo družino. Pozabljeni so bili trnji, ki so ga praskali, pozabljene so bile veje, ki so ga teple, pa kamni, ki so mu rezali bose podplate, pozabljena je bila nevarnost, ki pri očetih, ki priskrbujejo hrano za svoje nebogljene in nemočne in lačne otroke, preži na vsakem koraku. Vse to je bilo izbrisano v hipu, ko je zagledal srečo v očeh svojih otrok …

Si torej predstavljate to zgodbo? Če si, potem veste, kako sem se jaz danes počutil, ko sem domov prišel s hrano za svoje lačne otroke. Res. S Klemijem sva naložila v merkurju eno železje zame in ker je bil tako priden in mi pomagal, sem ga povabil na burek, pa je rekel, da ima poln kufer te junk hrane in da ga že rit boli od tega, jaz sem pa sicer jedel pozno kosilo, a mi je že samo govorjenje vzbudilo tek in sva se zapeljala k lokalnemu dilerju in ko sem bil že tam, me je prešinilo, da imam doma lačne otroke in družino in sem poklical domov in jih vprašal, kakšen burek bodo. In so si naročili sirovega in ko sem prišel domov, so me čakali pred hišnimi vrati, čeprav so pol ure prej večerjali in so bili tako zelo veseli, da sem se počutil kot pravi ata lovec, ki preživlja svojo familijo. Pa še Klemiju sem en pir natočil in sem res za vse poskrbel. No, za ženo nisem, ona bolj malo je, predvsem pa zdravo pa to, pri njej sem se pa odločil, da je ene par dni ne bom zafrkaval zarad aktimela. In je bil danes zatorej res en lep dan …

čeprav ste ga mogoče že slišali …

Mujo je kot seksualni pripomoček kupil plinsko masko in bil z njo zelo zelo zadovoljen zaradi treh razlogov: njegova Fata je z masko zgledala lepša in bolj seksi, ni smrdela po čebuli, če pa ni dovolj migala med akcijo, je pa samo malce zrak priprl …

sem si mislil, ko sva s sestro sedela nekje v eni res globoki dvorani Pihalnika in po napornem plazenju po podoru in po ožinah vsa prepotena uživala v tihi cigareti. Nekje zadaj je kapljala voda, kar je edino motilo tišino, pa kakšna moja kletvica, ko mi je znoj prilezel v oko. Lepo je bilo, res, sva pokadila, si razdelila čokoladico in potem sem še glasno izrekel misel o tem, kaj bi porekel najin oče, če bi vedel, kje sva in kako sva se morala prebijati do tam. Saj ve, da laziva po podzemlju, ampak “normalnim” ljudem se na srečo niti sanja ne, kaj to pomeni. Najprej sva se spustila sto metrov dol po štriku po res lepi jami, a blatni ko hudir, potem sva se pa po še hujšem blatu matrala navzgor, do dvorane. “Pot” naju je pa vodila skozi podor, kar pomeni, da sva se prebijala med kamni in skalami, ki so kdo ve koliko tisočletij nazaj zgrmeli s stropa in skorajda povsem zasuli rov. Gor je še kar nekako šlo, dol je bilo bolj shrljivo, ko sva opazovala vse tiste napokane in s stropa viseče kamnine, ki so videti, kakor da bodo zdaj zdaj odpadle.

Prav danes sem razlagal Mateji, da recimo tja Roberta nisem spravil (ona bi pa seveda takoj šla!) in da je, ko sem mu predlagal, da bi šla naprej v podorni rov, dobil pogled ko stričev osel. Stric je imel pred leti osla na vikendu. Malce me spominja name. Mislim, ne osel, stric. Si je nabavil živinče, ki je ni imel popolnoma nič rabiti, samo stroške je imel z njo in skrbi, kakor jaz z Ladkotom in še čim, a ga to ni nič motilo. Je pač imel osla brez veze, saj to ni nič takšnega. Ampak, ker ga je že imel, je šel nekega dne pred zimo z njim v gozd po par drv za v kamin in je osel kar pridno vlekel, dokler mu malce pred hišo na poti ni spodrsnilo. In ga ni spravil naprej niti za milimeter, ne z udarci, ne s silo ne z ničemer. Je moral zaviti s poti v gozd in narediti parmeterski ovinek. In naslednje leto, ko je šel spet po drva po isti poti, je osel vlekel do natančno tistega kraja, kjer se je spotaknil in niti milimetra dlje. Ga s traktorjem ne bi premaknil. In sta spet naredila kratek ovinkec čez gozd in tako naprej vsako leto, da je zdaj tisti ovinkec že prava cesta, čeprav osla že dolgo let ni več. Je imel tudi kozla, od katerega je bilo še manj koristi, le smrad se je širil od njega, ko se je pojal in teto je enkrat iz razigranosti (ne iz zlobe) v glavo rahlo butnil in bogica ene par dni ni bila čisto pri sebi.  No, to me je spomnilo na Roberta. Ne kozel, ki je smrdel, kadar je prišel trenutek za ženit, Robert ni takšen, jasno, osel me je spominjal nanj. Mislim, ne osel kot osel, njegova trma. Ko sva prišla v podorni rov, je samo pogledal tiste porušene skale in je enostavno rekel NE. In basta. Pa malo so se mu oči širše odprle. Če sem se na glavo postavljal, ni pomagalo. Ko je rekel “ne”, je to pomenilo “ne” pa da ga je…š! Ga ne bi premaknil z milijon evri. Res. In sem se naučil v vseh najinih potikanjih pod zemljo, da ne silim vanj in raje poiščem obvoznico in nama je šlo. Zdaj, ko je začela pod zemljo riti tudi Mateja, bo šlo lažje, ker bo namesto oslovkse trme prevzel tisto kozlovsko lastnost. Mislim, ne bo smrdel (no, vsaj upam), ampak bo hotel napraviti vtis in bo zrinil naprej. Takšen je vsaj načrt, bomo videli …

Ampak, malce sem zašel. Sestro sem peljal v Pihalnik in je lepo hodila za mano in nič ni stokala, še zahvalila se mi je potem v tisti dvorani, čeprav se je strinjala, da bi se najinemu fotru pa res sfuzlalo, če bi vedel, če bi RES vedel, kje se potikava. Ampak, kakor rečeno, “navadni” ljudje itak ne morejo vedeti … In sem mislil, da bi šla še malo po luknjah pobrskati, ko sva bila že dol, a sem na uro pogledal in bi me kmalu kap. Je bila že skoraj polnoč. Saj ne, da bi se pozne ure bal, kje pa, ampak preden sva šla okoli devetih zvečer v podzemlje, sem povedal Robertu, v katero luknjo greva. To je pravilo, za vsak primer … In ker sem povedal mojemu ljubemu Robertu, sem tudi vedel, da ga bo kmalu začelo skrbeti in sem začel siliti gor. Ven sva pokukala malo pred pol drugo zjutraj in še preden je signal mobitela dobro zagrabil, je že zazvonilo. Klical je Klemi. Če sva zunaj in če je vse ok. Sem ga pomiril, da je vse kakor mora biti in je rekel, da potem bosta pa kar domov obrnila. Ker sta šla že pogledat, kaj se dogaja z nama s sestro. In mi je res nerodno postalo. Da sta sredi noči za naju skrbela. Moja soproga je recimo mirno mirno spala, ker ve, da nikoli ni tako hitro, kakor pravim, da bo. No, vsaj v določenih primerih ne, jasno!

Sem pa vesel, da je Robert postal pravi jamar. Ker prvo pravilo pravega jamarja je, da ne pokličeš takoj policije, ko grem jaz pod zemljo in pozabim, koliko je ura, temveč pokličeš Klemija. Ki ni najbolj vesel, jasno, in tudi kakšno sočno na moj račun izusti, ampak potem ga pa tudi malo zaskrbi. Čeprav, moram reči, da je bila njegova prva pomisel, zakaj se ne javljam ta, da sem s sabo vzel najboljši telefon na svetu in da pač zadeva še vedno ne dela (ker seveda res še ne dela, hvala lepa, Motorola, nabijem vas in vaš telefon nekam!), ampak potem sta pa oba rekla, da sem res neumen, toliko pa spet ne in da sem zihr vzel nadomestnega. In sem ga res, ker neumen povsem pa res nisem!