Damijan Šinigoj

Če bi imel par centimetrov več, bi bil kralj, je rekel model, ko je ponosno kazal svojo mašinco partnerki, ta ga je pa samo kritično premerila in zamomljala, da če bi imel par centimetrov manj, bi bil pa kraljica … Centimetri seveda so pomembni, pa ne samo med nogami! Sem odpeketal še pred dežjem v Hinje, kjer domujeta Franci in Rafko in je kar nekaj lepih in globokih jam, še veliko je pa neraziskanih in neodkritih. Neodkritih pomeni, da jih jamarji še nismo izrisali in izmerili, ker nam domačini, gozdarji, jagri in ostali pač ne poveda zanje. A ker sta Franci in Rafko iz tistih krajev, “prijave” zdaj kar dežujejo, ker pa sta hkrati tudi pripravnika, potrebujeta strokovnjaka ob sebi. Torej mene.

In sem odpeketal do njiju in smo pokukali v tri jame in vse tri so bile čudovite, vsaj dve obetata nadaljevanje, so pa bile kar zahtevne. Ozke pa to, jasno. Predvsem druga, v kateri je voda v tisočletjih dvorane izjedala prav hecno cikcakasto. Pet metrov dol pa par metrov vstran pa pet metrov dol pa par metrov vstran itd … In vsakič je bil prehod v nižjo dvorano ožji, dokler nismo obstali pred zadnjo dvorano, v katere stropno razpoko sem komaj zrinil vrečo s štrikom, ki mi je bingljala med nogami. Sem parkrat skočil po njej, da je zdrsnila skozi razpoko, potem sem se za njo spustil še sam. Ni bilo preveč zahtevno, dol nikoli ni, ker gravitacija opravi svoje, sem pa vedel, da bo gor peklensko. Ker se v dvorano spuščaš vertikalno, skozi razpoko v stropu in ko plezaš ven, se z nogami nimaš ob kaj opreti. Le po vrvi rineš gor in ko prideš v ožino, pride tapravi mater …

Vprašanje dneva, ki je bilo najbolj pogosto ponovljeno, se je glasilo: Šini, a ma smisel, da grem tud tle dol?!

Izrekal ga je Rafko, seveda, in to vsakič, ko je postalo malce bolj ozko. In moj odgovor je bil vedno enak: Ima! A je kej dol? Je, jama … A je lepa? Mah, jama ko jama … A čm pol it dol al ne? In tako naprej. Vedno sem ga spodbujal, da je rinil, ker si tako nabiraš izkušnje, pred zadnjim spustom pa nisem bil več tako prepričan. Je poskusil nekajkrat in ko je obupal, nisem silil vanj. S Francijem sva se pa seveda zrinila not in najprej se je gor podal on. Sem posnel filmček, ki traja 15 minut. Toliko časa je potreboval za tistega pol metra! Pa tudi kletvice se slišijo, čeprav ga prej nikoli nisem slišal preklinjati. Na koncu se je nekako prerinil čez (ko je Rafko rekel, da gre kar gor, kjer je bila Francijeva soproga!), potem sem bil na vrsti jaz. Jasno, sem hotel narediti vtis in pokazati, kako gremo gor strokovnjaki. Sem se zagnal in skoraj mi je že uspelo, ampak … Zmanjkalo mi je mogoče pet centimetrov, da bi se z nogo uprl ob majhno poličko, sem se vlekel in poskušal, dokler nisem izgubil moči in se spustil nazaj za kakšnih 15 centimetrov. Potem je šlo pa samo še na trmo in na žgance in je tudi zame trajalo vsaj deset minut in sem ven prisopihal povsem premočen s povsem zarošenimi stekli očal. Mrtev, res. Ampak je bilo vredno, splača si vsake toliko pokazati, koliko zmoreš. Pa čeprav s kletvicami in zadnjimi atomi moči … Potem smo šli k Rafkotu domov na požrtijo, ki jo je pripravila njegova soproga in v naslednjo ožino bom šel še težje! Domov sem prišel ves v modricah in odrgnjen, ampak to ni nič v primerjavi s Klemijevim tetanusom, ki ga je staknil pri meni, ko se je z zarjevalim kopačem, ko je  za bazen razkopaval zemljo, v katero so lulale in kakale muce, malce podrsal po prstu. Je skoraj že zaspal in o rani sploh mislil ni, potem je pa gledal Zdravnikovo vest in ga je udarilo, da zaradi mene mogoče že umira, potem je pa napravil klasično napako in šel še na internet pogledat, kjer je spoznal, da ima še milijon drugih bolezni! Sem mu iz same solidarnosti in ljubezni zagotovil, da če umre, grem v jamo z njim tudi jaz, čeprav je pa tudi res, da mu potem nisem povedal, da bom jaz tudi ven splezal …

Ja, pri eni luknjici je bil kar v  drevo vrezan napis Pozor jama in puščica proti luknjici, a je z leti tako obledel, da mora človek stopiti prav do drevesa, da ga lahko prebere, da pa stopi do drevesa mora stopiti čez luknjico …