Damijan Šinigoj

Osel hodi po džungli, riga in skače in je nasploh glasen, ko pred njega skoči lev.
Lev: A ti veš, da se ne smeš tako obnašati tukaj, ker sem kot kralj živali postavil par pravil za red in mir in se jih mora spoštovati.
Osel: A res? Kdo je pa tebe postavil za kralja živali?!
Lev: Vse živali.
Osel: Zakaj pa?
Lev: Ker lahko najdlje fukam!
Osel: Jaz fukam dlje, se greva stavit?
Lev razmišlja, kaj naj naredi, opazuje predrznega osla, na koncu pa se strinja s stavo. Konec koncev je on lev, osel pa osel! Kar takoj se vrže na delo in zakrtači osla od zadaj.
15 min, 30 min, osel stoično trpi in nič ne ugovarja, 45 min, 1 ura 15 min. Levu končno pride, čeprav je ves čas razmišljal o nogometu, Zahoviču in jokajočem Katancu!

Prižgeta čik, pokadita, potem se nastavi lev, osel ga zapreže od zadaj in začne z delom. 15 min. Lev molči, trpi. 30 min. Lev molči. 45 min. Lev trpi in že razmišlja, da ga je osel zajebal, da bo fukal dlje od njega in potem vsem povedal in bo padla sramota … Potem se nenadoma spomni, kaj njemu najbolj paše, ko skače po levinji. Ful mu paše, če levinja stoka. In začne stokati. Osel fuka mirno naprej. Po eni uri osel še vedno mirno žaga, lev je že ves v paniki. Spomni se, da mu je ful všeč, če ga levinja čoha po malincah in med stokanjem stegne šapico in malce pobalina z oslovimi frnikolami. Mine še deset minut in lev že čist v paniki in grozi pomisli, da mu je pri levinji pa najbolj všeč, ko malce zameša z ritko in začne divje mešati s kraljevsko ritko, vmes pa stoka in čoha oslove balinčke. Osel ga nenadoma zagrabi za grivo, ga potegne k sebi in mu iskreno zariga v uho: “Lev, ti nisi kralj, ti si CAR!”

Seveda sončnik, ne od Ele Peroci. Je vročina pritisnila in smo želeli malce bazenček v senčko spraviti, vmes je pa itak dež padel in zima prišla, a to je že druga zgodba. Ampak dežnik smo nabavili in postavili, a je bil malce nizek in sem se odločil povišati ga. Noben problem danes, malce z dinarčki pocingljaš in je zadeva rešena. Sem zmeril želeno višino in s spodnjim delom originalne cevi pičil v Kovinarja. So mi prijazno odrezali in sem kupil še par stvari, doma pa, ko sem začel zadevo montirati, ugotovil, da mi je dal napačno debelino cevi. In sem bil malo jezen, ker nisem tja k modelom prišel z naročilom za cev debeline 7,8 cm (recimo, nimam blage, koliko je fi!), ampak sem mu prinesel cev, naj jo sam izmeri.

Si nisem pustil dneva uničiti in sem še enkrat sedel v avto in pičil v Merkur. Čeprav, ko zdaj razmišljam, le kje sem imel glavo!? Če si ne želiš uničiti dneva, potem se pač Kordeževini (v crkovanju) pač na daleč izogneš. Že ko sem s tisto cevjo priskakljal do bližine vhoda, sta dva modelčka odkimavala z glavo, kar me je kar malo pogrelo.

Mate takšno cev?

Težka bo …

Ja, OK, vem, Binček vas je zajebal pa to, nihče vam več ne dobavlja, ampak vseeno, mate takšno cev?

Težka bo …

Mate al nimate?

Nimamo.

OK, koliko je premer cevi?

In sta se zmedla, jasno. Eden je celo uganil, ampak sem se mu mirno zlagal, da je falil, zatorej sta vzela šubler (sem se jima prijazno ponudil, da ga lahko tudi kupim!) in potem spet ugotovila, da nimata. A se še vedno nisem dal in kar nisem mogel verjeti, da cel Merkur nima takšne cevi. In sta pojasnila, da sem prinesel centimetrsko cev, kakršne uporabljajo nekje v Surinamu, da mi, civiliziran svet pa uporabljamo colske. In ko sem še kar nejeverno zmajal z glavo, da naj gre ta civiliziran svet u kurac, če človek ne more kupiti takšne cevi, je eden od njiju poznavalsko prikimal in rekel, da je to res, da mi imamo centimetrske samo iz aluminija.

Ja, pa jebemuvraga, sej nisem rekel, da mi daj železno, sem rekel, da mi daj tako debelo.

Ja, ampak bo dražja …

Ej, al jaz sem slovenski pisatelj, če čem, lahko tud zlato kupim!

Sta se končno vdala in v celem skladišču končno od nekod privlekla 1,80 cm dolgo cev želenega premera.

1,80 je dolga …

Super. Jaz rabim 1,40 cm.

Ja, sam ta je 1,80!

Pa nimate žage za odžagat na želeno dolžino?

Ja, khm, imamo, sam kaj bomo pa pol s 40 cm cevi?

Ja, ne vem, mogoče bo prišel jutri pa kdo po 38 cm te cevi pa še za nakurčni prstan pol ostane, kaj ti jaz vem!

In sta odrezala in sem plačal in nasadil tisto marelo, potem je pa itak zima prišla in smo bazenček pokrili, dežnik pa spravili! Ampak cev je pa zunaj, ker je lahko, ker je iz aluminija in ne bo zarjavela …

Gospod župnik, grešila sem. Imela sem spolne odnose …

To ni tako velik greh, vsi smo krvavi pod kožo. Par zdravihmarij pa bo … S kom si pa grešila?

Z župnikom iz sosednje fare.

O, to je pa velik greh, ti spadaš v našo faro!

Pred leti je moja preljuba soproga za prvi dan Maksove šole kupila nove, nadvse moderne hlače. Mornarsko modre barve. Zanj, jasno. Ki jih je lahko oblekel le, ko jih je pomeril, potem so romale v omaro, da se ne bi umazale. Da bo šel najin prvorojenec nadvse lep v šolo. A ker v naši hiši prenekatera zgodbica nima srečnega konca, se je tudi takrat, zadnjo nedeljo počitnic, pripetila nezgoda. Namreč. Čeprav imamo majhen bazenček, vseeno potrebuje vse, kar potrebujejo tudi veliki. Kemikalije torej. Ko sem tisto nedeljo izmeril vsebnost klora, je bila nizka. Maks se je takoj ponudil, da bo on pripravil koncentrat. Mi je kar odgovarjalo, kaj bi tajil, nisem še prebral sobotnih časopisov in tudi kave sem še nekaj imel v skodelici. Pa tudi otroke je potrebno pripraviti na življenje v krutem svetu. Maks je pripravil koncentrat, sam sem prebral časopise in spil kavo, Monika pa je znorela. Zakaj? Ker sem od še ne osemletnega otroka pričakoval odgovorno dejanje. Maksu sem sicer zabičal, da mora biti pri mešanju klora (s palico) zelo previden, nisem pa opazil, da ima oblečene nove hlače, ker je moja soproga iskala odgovarjajočo srajčko, ki bi se barvno skladala s hlačami. Maks je seveda zadevo premešal kakor električni mešalnik in si nove hlače poškropil s koncentratom, zato so bile videti kot sto in en dalmatinec. Z belimi pikicami.
V svoj zagovor naj povem, da sem od človeka, ki je že stal na vrhu Triglava, pričakoval malo več resnosti. Še posebej zato, ker naju je tedaj, konec julija, na poti proti najvišji točki Slovenije, ujel celo sneg. In ni niti zastokal. Še celo veselilo ga je. In od takšnega korenjaka človek pač pričakuje malce več resnosti, se strinjate? Naj povem le še to, da se sicer res učim na svojih napakah, a ko enkrat osvojim lekcijo, jo za vedno. In ko smo potem kasneje enkrat z beljenjem iz kotov preganjali pajke, so se mi sinovi seveda želela pridružiti. Sem jim dovolil, le prej so se morali sleči do spodnjih hlač. Da ne bo mama jezna. Preprogo v kuhinji bi pa tako in tako enkrat kmalu morali zamenjati …

Zakaj to pišem? Ker je bilo danes za kratek čas spet malce vroče in je bila dilema al pod tuš al v bazen in sem se odločil za hitrejšo verzijo – bazen. Sem še malo vodo preveril in je spet malo klora manjkalo, je veliko deževalo pa tudi veliko uporabljamo bazenček namestu tuša, nič ne tajim. Saj to ni nič takšnega, saj nisem rekel, da ga uporabljamo namesto stranišča, recimo!

Kakor koli, sem poklical mojo preljubo soprogo, naj mi klor prinese (ko mi je že ravno kavo postregla na vrtu, medtem ko sem jaz čofotal) in je priskakljala do mene v eni takšni lepi, lahkotni, pastelni oblekici in je bila videti kakor kakšna najstnica in sem se potem posledično še jaz počutil kot kakšen nagajiv najstnik in sem stresel malo klora v vodo potem pa ga začel mešati, kar je pomenilo, da sem skakal ko nor in je špricalo in brizgalo in je čisto novo oblekico od moje soproge preljube poškropilo in je bila potem ko pikapolonica …

Malce je bila žalostna, res, jaz pa tudi, in čeprav sem se ji zlagal, da se sploh ne vidi in da tistih pikic noben ne bo opazil, vem, da bova kmalu morala po novo. Aja, in ko bova kupovala oblekico zanjo, bom še zase kupil nove kopalke, ker zgleda, da sem dal preveč tiste kemije not in so stare že kar v vodi razpadle, ampak to so že detajli …

Ko sem sam postal pisatelj, ko sem objavil prvo knjigo torej, so bili časi drugačni. Z objavljeno knjigico si kakšno punčko lahko na pijačo itd peljal, to pa je bilo več ali manj vse. Da se časi spreminjajo, dokazuje spodnja fotografija. Sem se s svojim osebnim vozilcem pripeljal v Gogo in brez težav parkiral, ker imam pač manjšega, ko je za mano v isti parking pririnil mladi novomeški pisatelj, ki je pisatelj postal ne tako dolgo nazaj in ker so časi drugačni, so tudi vse druge zadeve drugačne. Kar se vidi najprej iz obeh avtomobilčkov in potem seveda tudi iz kulture vožnje in parkiranja. Ker če imaš velikega, pač lahko zapreš celo cesto!

je opazovati, kako se scenarij, ki sem ga napisal, pospešeno spreminja v film. Vsak mu nekaj doda in včasih, ko se kaj zatakne, me prime, da bi zaklel, ker klinc je to napisal. Ampak potem požrem kletvico in pač popravim … Danes smo izbrali glavne igralce, ki so vsi mladi, jasno, saj bodo igrali nabornike in so malce brali in interpretirali, ampak bolj naporen del filmanja je potem tisti drugi, bolj pomemben, modrovanje v oštariji. Ki smo si jo morali ogledati, jasno, ker se bo v njej posnel del filma …

Končno sem v Šolnovo odpeljal Francija in Rafkota, ki sta se med jamarje vpisala samo zato, da bosta videla jezero na dnu jame skoraj ob njuni hiši. Za dobro vago se nam je pridružil še legenda Tomaž, a ga imam na sumu, da samo zato, da bo lahko kritiziral moja pritrdišča, vozle, zanke … Saj vem, da me ima rad in da je godrnjal samo iz ljubezni in ker takšen pač je, ampak rokice so se mi pa vseeno malo tresle, ko sem bingljal dol in kritiško opazoval svoje vozle!

Kakor koli, v prvi dvorani sem že začel godrnjati, ker je svetilka delala za en klinc in sem počakal Francija, da mi je svetil, ko sem menjal baterije, a kaj dosti bolje ni bilo. Sem se pač vdal v usodo in začel napeljevati naprej, ko sem nenadoma ugotovil, zakaj tudi nove baterije ne delajo nič boljše od starih – na nosu sem imel sončna očala! Mah, se zgodi tudi najboljšim. Postavil sem jih na kamen poleg pritrdišča, da jih vzamem nazaj grede, da se med spuščanjem v žepu ali transportki ne bi poškodovala in je nekako šlo. V Šolnovem sem bil že ogromnokrat, ampak veselje je opazovati veselje ljudi, ki so dol prvič. In je zadoščenje za matr, ko potem pospravljam štrike in tovorim in kolnem in se potim … Ni bilo prehudo teh 130 metrov dol, res ne, tudi gor z vsemi tistimi štriki mi ni bilo prehudo, le ko sem prišel do predzadnjega pritrdišča, kjer so bila očala, sem pa že imel vsega počasi dovolj. Malce sem pa tudi pivo že sanjal, ki nas je čakalo pri vhodu v luknjo, v hladilni torbi. Jasno! Sem že pograbil očala, no, skoraj sem jih že pograbil, ko sem se spomnil, da bi bilo mogoče dobro prej pritrdišče razdret in štrik v torbo pospravit. In sem to storil, potem pa utrujeno rokico počasi stegnil proti sončnim očalom. So čakala lepo mirno na skali. Sem opazoval tisto roko v nerodni rokavici, kako se bliža očalom in razmišljal, ali bi morda rokavico snel (ko matice šravfam na pritrdiščih, jo vedno snamem, zaradi boljšega občutka!), potem pa zagrabil očala z mislijo, da mi pa že ne bodo dol padla. In še preden se je misel do konca scmarila v možganih, so očala iz tistih okornih gumijastih delavskih rokavic seveda zdrsnila v globino. Sem kar visel tam kakor klobasa v dimni kamri in nekaj časa sploh nisem dojel. Mah, v rit! Sem zavpil gor, da grem po očala in začel nazaj šravfati pritrdišče in tako do dol! Sem se dotaknil tal in za hip pomislil, da očal zagotovo ne bom našel, ker je jama res ogromna, a sem se vseeno odpel sprehodil okoli. Ni jih bilo. Sem se že sprijaznil z izgubo, saj se mi ni prvič pripetilo kaj takšnega in se spet pripel na štrik in nekajkrat zabrcal gor, ko sem pod nogami opazil še eno poličko, ki je prej nisem opazil.

Kaj pa, če so tam?

Poln kufer vsega sem že imel in se mi ni ljubilo še enkrat prepeti in tistih par metrov dol spustiti, in čeprav so možgani tulili, da naj grem kar gor, ker da jih tam itak ni in da je škoda matra, sem se vseeno spustil. In so bila tam. Ne preveč poškodovana, le eno stekelce je padlo iz okvirja. Hm, Rajko Banič pa res zna nardit očala, ki zdržijo tudi 100 metrski padec!

Sem jih pobral, spravil v torbo in pičil navzgor. Sem bil kar malo vesel, priznam, ampak po kakšnih dvajsetih metrih sem nekako posumil, da grem gor vseeno prelahko. Da bi me med nogami morala tiščati teža transportne vreče z vrvjo! In sem si meter ali dva dopovedoval, da tako lahko vlečem zaradi veselja, ker sem očala našel, potem pa vseeno pogledal navzdol in se skoraj zjokal. Globoko pod mano je na tleh ležala transportna vreča. Se mi zdi, da sem zaklel, lahko pa da tudi nisem in da se mi je takrat že sladko žvižgalo,  ne vem, a sem se enostavno prepel, spustil, zapel vrečo in pičil gor. In spet vse pospravil in ven pokukal že v mrak.

Potem pa k Franciju, kjer so ženske napekle ko za eno majhno ohcet in sem prepričan, da par dni čez nobeno oćino ne bom prišel, ker sem jedel. Res jedel. Splača se it v Hinje!

Ja, vročina je pritisnila in paše malo v hlad podzemlja. Ampak glavni razlog ni le ta, pa tudi moj križ, ki se na štriku malo raztegne, največja stvar je mojega zlatega najstarejšega sina iz hiše spraviti! In smo se odpravili, malce pozno, jasno, ker se je Robert moral še malo po riti praskati. Vročina ni bila prehuda torej, se je že mrak delal, ko smo šli noter, nazaj grede je bila pa itak že noč in je bilo znosno, dokler ognja nismo prikurili. Ker smo imeli s sabo klobase, jasno.  Rešetko za peko sem po stari navadi na žerjavico vrgel, da se je mast neštetih že spečenih klobas in čevapčičev malo stopila in se je zadeva vsaj za silo sterilizirala in ko sem jo dol vzel, je kar žarela, da sem bil sam nase ponosen, kako za naše zdravje skrbim pa to, potem sem jo pa za hip odložil, da sem klobase našpikal in je cvrčalo na listju, da je bilo veselje poslušati. Sem imel občutek, kakor da poslušam sveže skovano in razbeljeno podkvico pritiskati na očiščeno konjsko kopito. Res. Saj vem, da vi tega zvoka še niste slišali, pa tudi vsi prisotni tam tudi ne, so pa lahko približno zavohali! Ker sem tisto rojstfrajasto pizdarijo, ki sem jo pravkar steriliziral, na plastične ovitke od klobas položil in so se seveda stopili in popolnoma zlepili na rešetko in je smrdelo, da se nam noben pošten medved, ki kaj da nase, ni upal približati! Je potem trajalo še nekaj časa, da sem zadevo spet spucal, da nismo klobas z okusom po plastiki jedli, a mi je uspelo, base so bile čudovite!

Domov grede sva se z Robertom malce potem še o filmih menila (ste gledali Gost Writerja od Polanskega?) in sem se mu pohvalil, da sem že skoraj 40 Giga serije dol potegnil, ki mi jo je on predlagal in je model mirno odvrnil, da naj kar zradiram, da ni nič vredna! Bi me kmalu fršlog udaril od šoka, kajti še dan prej mi je razlagal, kako super serija da je pa to in mi še celo mms poslal samega sebe kako prek video projektorja gleda to isto serijo, danes v avtu mi pa mirno pove, da je gledal samo par minut potem pa si od zehanja izpahnil čeljust in vse skupaj zradiral, nekje vmes, ko je še mislil, da je kul, pa še mene prepričal, da snamem. Ker nekaj mi je moral nazaj dati, ko sem mu že jaz ene par dobrih naslovov predlagal! Sem bil nekaj časa tiho, potem pa zahteval, da mi plača en dan internetne povezave, a se ni dal. Pogajanja še potekajo!

Zadnjič sem zapisal, da je mojster Stibro svojo soprogo preljubo nazadnje ven peljal 16. avgusta 1985. leta in da je potem hotela ven vsako leto, kar je seveda čista neresnica, ki pa je nisem zapisal namenoma ali pa bognedaj celo zlonamerno. Izgovarjam se na svoja leta in luknjičast spomin … Resnica je seveda čisto drugačna! Mojster Stibro je svojo soprogo Mojči preljubo nazadnje ven peljal 29. februarja 1994. leta in ker je glih blo prestopno leto, hoče spet ven s svojim soprogom samo na vsake štiri leta in ne vsako leto! Kakor rečeno, napaka ni bila namerna in iz zlobe, zato prosim preljubo Mojči, da mojstra Stibrota neha po malincah tepst, ker potem ta pride ves nažarjen k meni in mi posreduje moj delež, pa mojster sploh ni tako nežen kakor je videti. Morda bi bilo celo bolje (ja, za prijatelje se vedno žrtvujem), če bi moj delež dobil kar direktno od preljube Mojči, ker tega po posrednikih imam počasi dovolj!

Ko so odprli avtocestni odsek, ki so ga – parkilometrskega – gradili skoraj 20 let (!!!), sem ravno odhajal na morje in včeraj ugotovil, da se po njem sploh še nisem peljal. In ker imava otroke v reji in sva s preljubo soprogo sama (no, razen Roberta in Klemija), sem včeraj podal idejo, da bi šli pa morda pa en road muvi nardit. Moja soproga je zagrabila z vsemi štirimi, Robert pa seveda ne, ker je na moji terasi lepše in bolj hladno, pa že peljal se je že po odseku. In je začel razlagat, kako je super, sončni zahod, ljubljena oseba, pokrajina ko da ni slovenska pa to, da sem mu mislil jaz temperaturo telesno izmerit, soproga moja preljuba je pa še bolj zagrabila. Ampak potem od potovanja ni bilo nič, ker se držim pametnega nasveta prijatelja Stibrota, da baba naj bo doma, da on je svojo 16. avgusta leta 1985 enkrat peljal v gostilno in da zdaj hoče it pa vsako leto in sem se raje zakopal v delo. Robert je šel domov, soproga moja pa spat. In smo bili vsi zadovoljni. No, jaz sem bil …

Danes sem pa moral k Barici v Trebnje in sem se odločil še soprogo razveseliti in sem jo povabil na džiro. In sva pičila po novem odseku avtoceste in ravno sonce je zahajalo in sem ta sončni zahod posvetil samo njej. Ženske so tako nezahtevne, se je kar stopila, čeprav ga je opazovala čez od razno raznih crknjenih in na šoferšajbo razmazanih muh in mušic! Evo, kako malo je potrebno, da je ženska srečna. Dobro, jutri bo pričakovala rože, ker jo poznam, je že tudi gor grede namesto prsta pograbila roko (ko sva bila že ravno na Biču, kamor sva morala obrnit, če sva hotela mimo Trebnjega, je predlagala, da bi še v LJ skočila v Obi po nekaj za na vrt in v hišo, a sem jo zavrnil, ker je sonce zašlo in ni bilo več romantike in rezervoar je bil bolj prazen, ker sem voz tiščal do daske, da so se ventili malo prepucali), ampak jutri je jutri in se bom s tem ubadal in boril jutri …