Damijan Šinigoj

je rekel človek, ki je z mojimi knjigami obtežil okenske police. Danes je namreč prišel še te police namontirat in ko jih je zalepil (ali kar koli pač že naredi), jih je očitno moral še obtežiti. In ker je bila pri roki knjižna polica … Je vzel najbolj debele in najtežje, takšnih verjetno že dolgo ni držal v roki. Kar me je spomnilo na tista dva črvička, ki sta grickala knjige in sta se srečala med pavzo na knjižni polici in je en črviček potožil drugemu, da je Shakespeareja pa komaj prežvečil … Kar me je spomnilo potem na Srba, ki se je čudil tem glupim Angležem, ki napišejo Shakespeare in potem preberejo Šopenhaver …

Ja, knjige so koristne, z njimi lahko tudi obtežiš na frišno vstavljeno okensko polico …

En takšen face lifting na hiški smo naredili. Okna in vrata. Dok si rekel popokatepetel je bilo že vse ven in vse not. Čeprav je bilo vroče k svina. No, morda pa ravno zato?! Pri demontaži in montaži ni potrebno nič zaščititi, ker je to čist posel, so mi zagotavljali mojstri, zato smo za njimi pospravljali le kakšnih 5 ur, če bi bil umazan, bi pospravljali dlje. Kaj pa vem.  Nisem povsem zadovoljen, a to je ko z novo frizuro, potrebuješ nekaj dni, da se navadiš. Jaz seveda ne, ker imam že par let isto, a saj veste, kaj hočem reči. Na določene malenkosti se bo še potrebno navaditi, a bo že. Na teraso ne moremo, ne da bi se spotaknili, ker je zdaj prag malo višji in je prav hecno, ko drug drugega opozarjamo, ko se že spotakne, ta pa potem opozarja tebe, ko se čez minuto ali dve spotakneš tudi sam. In ko o tem razmišljaš in se ven grede ne spotakneš, se čez nekaj sekund, ko si greš skuhat kavo, zagotovo pritisneš v mali prstek. Garant. Ja, hodimo bosi, vročina pa to. Imamo pa zdaj električne rolete in smo po mnenju nevoščljivih prijateljev glavne pederčine u gradu. Ampak za nevoščljivost ni potrebe. Otroci se zdaj z njimi igrajo namesto z računalniškimi igricami in če jih ne bo kmalu minilo, se bodo pokvarile, na roke jih pa ni moč dvigniti ali spustiti …

Vrata so tudi malce drugačna in ko je zvečer v kontrolo prišel Klemi in jih nisem mogel odpreti in sem pizdil na preljubo mi soprogo, kaj je spet pokvarila in iskal ključe po hiši, sem, ko sem šel tretjič dol, začutil, kako mi rastejo oslovska ušesa. Ker pred vrati je bil Klemi in sem se prepozno spomnil, da je še mlad in navihan in jih je z zunanje strani tiščal, da se niso dale odpreti. Prisrčno res, še posebej, ko sva vlekla vsak na svojo stran, čeprav mi je mojster zabičal, da en dan ne smem loputati z vrati in jih obremenjevati …

Kakor koli, pritisnila je vročina. Včeraj je bilo toliko obiskov, da sem spraznil vse pive in radlerje iz hladilnika in sem šel okoli dveh zjutraj ohladit se v bazen. Ki ima vodo toplo ko v bojlerju, a ponoči prija. Sem se ohladil, malce nelagodnosti je bilo le zaradi nage riti, ker nikoli ne veš, ali sosed spi pa to. Sem malo čofotal, potem me je pa napadel Klemijev sindrom. Kaj je Klemijev sindrom? Sem plaval v tisti banjici in potem nenadoma pomislil, kaj pa, če morski pes pride! In sem si govoril, da itak ne more, ker sem v bazenčku s samo 15 kubiki vode, na lastnem vrtu, brez povezave s širnimi morji, a sem šel vseeno zelo kmalu ven. Za vsak slučaj. Klemijev sindrom … Modelček se boji medvedov, pa potem divjih in podivjanih srn, po novem pa še najhujših zveri pod soncem zemeljskim – klopov. Se bo šel cepit, sigurno, če ne bo vmes pozabil!

na posestvu profesorja Dumančiča v čast izida prevoda mojega romana v hrvaški jezik. Lepa knjigica, še lepše posestvo, še bolj okusna hrana (krap na slavonski način) in še boljša družba. Kar prehitro je noč padla, da sva morala z Robertom na dolgo pot domov. Je bilo pa vroče, da Robert na svečanem kosilu edini v pisanih kratkih hlačah, še bolj pisani srajčki in japankah sploh ni bodel v oči …

Nova jamarja iz Hinj, kjer leži Šolnovo brezno, ki ima na dnu jezero, sta se med tečajnike vpisala samo zato, da bi obiskala Šolnovo brezno, jamo, ki jima leži tako rekoč pred nosom, pa nista imela znanja dol pokukat, raovednost je pa pekla. In sta šla na tečaj, pridno trenirala, da sta si nabrala izkušenj, ker jama je kar globoka in zahtevna, ko sta nabrala kilometrino in znanje in smo se domenili za datum, da sem z morja prišel, sta pa v zadnjem trenutku odpovedala. Oba upravičeno, jasno, ju bom pač peljal dol kakšen drug dan, ampak v soboto smo se ostali dol vseeno odpravili. Pripravnički, Miha, Tanja in jaz. Smer sem jaz dol vlekel, Miha je zaradi varnosti pa potem za mano popravljal, zadnjih 30 ali 40 metrov sem pa njemu prepustil, ker se več nisem spomnil, kje so pritrdišča. In Miha je večji car, on takoj vidi in najde ali zatipa. Ampak, Miha ne bi bil Miha, če ne bi od dol zavpil, da ne gre drugače kakor da bo na vrvi naredil vozel, skupaj torej zvezal dve vrvi. In je na platoju nad njim nenadoma zavladala smrtna tišina. Dejan, Jasna in Šventi (pa ne moj Šventi, on ma zdej punco in nima nobenga cajta, torej en drug Šventi, jamar, imenovan Nejc), ki so prej peli in skakali od radosti, so potihnili. Vozel? Vozel?????! Na tečaju so se to seveda naučili, kako prek vozla, ampak tečaj je tečaj, vozel v jami pa vozel v jami. In smo imeli še en hiter šnelkurz, da smo ponovili znanje, a je šlo seveda še vedno s strahom. Miha je počakal na pritrdišču Dejana, da mu je lahko navodila dajal, za njim sem šel dol jaz, da sem navodila Šventiju dajal, potem bi pa moral na pritrdišču on ostati, da bi Jasni pomagal, ampak je bil tako vesel, da je šel čez, da jo je kar dol potegnil. Jasna naj se pa znajde … No, je šel spet gor in ji pomagal, sta prišla oba dol, za njima še Tanja, ki se je kar načakala na štriku, da so vsi pripravnički pristali, kakor sem se potem načakal jaz, ki sem razkopaval smer, ker je bil pred mano Dejan. Ponavadi se na štriku segreješ, ko plezaš, jaz se žal nisem, me je zeblo ko psa, ker Dejan je bolj počasen. Kakšna kila preveč pa to, plus Miha je še prečnico napravil in eno zanko prek kapnika, kar je Dejanu še dodaten oreh za stret pomenilo, a kaj bi to, ven smo pokukali še ob mraku, ko je vročina že malo popustila in je pica potem bolj teknila, pa radler tudi …

Lenart in Gašper na morju uživata. Do nezavesti. Itak, saj sta otroka. Družba otrok, mivka, toplo morje, tastara nič ne težita … Ampak najlepše od vsega je menda sladoledna skrinja. In dogovor, da lahko pojesta po tri sladolede na dan. Po obrokih. Jaz tega sicer povsem ne štekam, tega neizmerneg veselja, ampak kaj pa jaz vem, jaz sem star. Če bi imel jaz ful rad sladoled, bi si ga pač kupil eno tono in bi ga jedel namesto zajtrka, kosila in večerje. Kdo bi mi pa to lahko preprečil?! Lenart in Gašper pa sta otroka in morata poslušati tudi ateta, ki meni, da se mora najprej pojesti kosilo, šele potem pride posladek. In sem ga zadnjič opazoval, mojega najmlajšega, ki je pojedel vse, da bo lahko potem dobil še sladoled, kako se je odpravil do skrinje. Je še tako majhen, da je moral stopiti na prste, a to ga očitno ni motilo. Dolgo je strmel v različne vrste sladoledov in se ni mogel odločiti, čeprav jih spet ni toliko. Ker je trajalo toliko časa, se je zaradi toplote njegovega telesa pokrov zarosil, da ga je moral nekajkrat obrisati z rokico. In je odprl desni pokrov in vzel kornet, potem pa se premislil, ga vrnil, zaprl desni pokrov, spet malo gledal in brisal in nato odprl levi pokrov in vzel največjo čokoladno lučko. Zadovoljno se je nasmehnil in si prepričano pokimal, potem je pokrov zaprl in se posvetil hladni sladici. Knjemu je pristopil en modelček, ki ima dve leti, v rokah pa je imel višnjevo ledenko. In sta skupaj lizala in uživala, jaz sem pa mislil, da bom počil od smeha. Lenart je lučko užival profesionalno in z guštom, tisti modelček je pa niti držati ni znal prav in ker jo je le s težavo obrnil prav, da jo je lahko polizal, se mu je na soncu topila kot za stavo. Na srečo je bil nagec, ker mu je s komolca teklo na tla, z brade pa na trebušček in noge. Hecna scena, res.
Klofam po računalniku, odtarokirali smo že, vsi penzionerji so se pobrali spat. Jaz pa še kar klofam, kaj pa čm. In sem se spomnil na užitek, ki ga mojemu sinu da sladoled in sem vstal in odšel do hladilnika. Nekako sem si kar zaželel čokoladne lučke. Obrisal sem pokrov in se zagledal v dobrote. En predal je bil prazen. Tisti, v katerem so ponavadi čokoladne lučke. In sem imel problem. Različni korneti, ledenke, lučke … Kaj bi človek vzel? Sem razmišljal in se je pokrov spet zarosil in sem ga spet obrisal in razmišljal in gledal in brisal … Potem sem se odločil za ledenko, ki jo je bolj topil ko lizal tisti mali modelček in sem odprl pokrov. Sem že stegnil roko, da bi jo vzel, ko je noter zletela velika vešča, ki jo je privabila svetloba. Na mrzlo. Veščam mrzlo ne prija, mislim. In pristala je prav v prazen predal za čokoladne lučke. Ni se zarinila kam med sladolede, kjer ji ne bi mogel pomagati. Čepela je tam na dnu in verjetnojo je že začelo zebsti, ko sem razmišljal, kaj storiti. Jo potegniti ven in vzeti ledenko ali kaj?
Sem še malo razmišljal potem pa se odločil. Ko jo jebe, saj je samo vešča, kaj pa rine v hladilnik. Zaprl sem pokrov in se vrnil k mojemu kompjuterčku. Ledenke nisem vzel. Me je želja vmes minila …

Likam prevod in se režim ko pečen maček, res. Kajti Goran Samardžić je car. Saj ima milijon dobrih odlomkov vzbirki, ki bo v kratkem izšla pri Gogi, prilimal sem enega meni ljubših:

Tistega dne je med nas pristal helikopter ZN. Bolj zrušil se je kot pristal. Z zemlje sem opazoval, ali se bo nevidna vrv, na katero je bil obešen, raztegnila ali počila. In se je raztegnila. Iz kovinskega trupa sta izskočila dva v belo oblečena človeka in poljubila zemljo. Skoraj nihče se je ni tako razveselil. Nam so dali za pit in kadit.
»Serbi, Serbi, brothers!« so kričali. »Drink, smoke!«
»Če so Srbi vaši bratje, smo mi bolj sestre,« je rekel Hasan, komandir.
»Jebali vas oni,« je rekel Geronimo.
»Zgrešili ste hrib,« sem rekel jaz, »Srbe imate tam. Odletite k njim.«
»Never mind,« so rekli. Bilo jim je pomembno, da so na zemlji, s komer koli.

Ja, to me je spomnilo na anekdoto iz naše vojnice, ko smo Slovenci na meji s Hrvaško postavili barikado, pred katero se je zaustavila tankovska kolona, v kateri sta bila tudi dva albanska nabornika, ki nista hotela imeti niš s tem konfliktom. In je eden od njiju opazil krajevno tablo Jesenice na Dolenjskem in se je spomnil, da so na obisk k sorodnikom v Avstrijo hodili čez jesenice, čez reko in so bili tam. Pa sta zvečer pobegnila, prebrodila lokalni dolenjski potok in se vdala našim teritorialcem z visoko dvignjenimi rokami in klici Niht šicen kameraden, niht šicen! Še dobro, da smo Slovenci tako izobraženimi in da je bil med našimi tudi eden, ki je malo govoril Nemško. Ali pa je gledal veliko partizanskih filmov, a to so že detajli …

Pravi možak se nikoli ne obrije do kože, vsaj po obrazu ne. Sem moral v Merkur po klor za bazen, Robertu se je pa kava pila. In ker je vedel, da če bom šel sam v trgovino s tehničnim blagom, me kar nekaj časa ne bo in posledično tudi kave v dobri družbi ne, zato je šel z mano. Pa še plačal je, ker sem kartico doma pozabil. In sva se odpeljala v Patriota na par kav, ker se nama je pridružil še Klemi, ko je že skoraj noč padla, se je pa spomnil, da bi si brivnik kupil. Da moram z njim nazaj v Merkur. Ker brez takšnega strokovnjaka kot sem jaz itak nič ni. In sva pičila na oddelek z brivniki in tuhtala in izbirala, ker ni hotel navadnega, hotel je takšnega, ki še nekaj kocin na obrazu pusti. Da pravi možak izgleda še bolj pravi možak. In ko sva že pol ure izbirala in nič izbrala, sva še bolj strokovno pomoč poklicala in je prišla ena tetika. Ljudje božji, kako zna naš Robert zakomplicirat, še bolj kot moja preljuba soproga, ki mi zna tudi živc v trgovini ven potegnit, ampak moj prijateljček je še hujši. Prijemal je tiste aparatke in spraševa prodajalko, ki je bila tudi že vsa živčna, ker se ji itak niti sanjalo ni, zato sem se v zadevo vklopil še jaz. Mu pomagal izbirati. In sva tuhtala, ali philipsova pusti kocine dolge med 3 in 5 milimetri in koliko je to dolgo in je gledal moje kocine, ki so bile ravno tako dolge in sva merila njegove, ki so bile daljše in si aparatke iz rok pulila itd, da se je prodajalka kar malo proč umaknila. In je Robert še kar izbiral in tuhtal in sem mu rekel, da če za brado ne bo, bo pa za jajčka in se je strinjal, prodajalka se je pa še malo bolj umaknila, ko se še kar ni mogel odločiti in sem mu na koncu rekel, naj kar kupi, da če ne bo zadovoljen ga bom pa jaz od njega odkupil in je kupil, prodajalka si je pa mislila, da naj greva raj na parado ponosa. Men je blo pa vseen, sam kasnej mi je bilo hudo, ker je moj prijateljček ves nesrečen prišel brez brade, čeprav je nastavil distančnik na 3 mm, posekalo ga je pa skoraj do konca …
Sem pa tukaj na morju spedenal do konca prevod kratkih zgodb briljantnega bosanskega pisatelja in sem užival skoraj do erekcije. Je bil poleti v Novem mestu, skupaj z drugim briljantnim bosanskim pisateljem, ki ga tudi štejem med prijatelje in smo sedeli na vrtu lokala v centru mesta in opazovali, kako svet hiti mimo (kar je v Novem mestu sicer anahronizem!). Jaz sem pa opazoval njiju, na izi in bolimebrigazapomembne stvari odnosom. Pa oba sta bila tudi prav po moško kosmata, itak, tako kot si to želi biti moj Robert.
No, Zilhad je bil tečen ko driska, ker je bila šele dvanajst ura, on je pa že moral vstati in šele tri kave je spil, Goran je bil pa že ves vesel in je opazoval punce. Pa ves čas je nekaj češnjal, čist preveč veselo za najin okus, a sva ga kar uspešno ignorirala, dokler mimo ni prišla starejša ženska. Goran se je romantično zagledal vanjo in parkrat vzdihnil in na koncu rekel, da je to pa res lepa ženska. Meni je bilo vseeno, Zilhad je pa skočil kakor lev na srnico. Da če misli tisto staro babo al kaj?! Goran je pritrdil in sta se pol ure kregala, če je lepa al ne in če je ok ali ne, dokler Zilhad ni popizdil in ga direktno vprašal, če mu je tako OK, da bi jo kresnil. In je Goran seveda takoj rekel, da bi jo in se je kar stopil (in verjetno nehote) glasno posanjal, da mora imeti ščegetalček kakor purmanova kronica (al kaj je tista pizdarija, ki visi na purmanovi glavi). Potem je šele Zilhad popizdil, da mlajše so ko breskvice, da kaj zdaj meša purmane pa to, a si nista prišla skupaj.
Zdaj sem itak pozabil, zakaj to pišem, razen da sta bila kosmata, kakor si želi biti kosmat Robert in da imata verjetno boljši brivnik od njega. Kaj pa vem. Itak sem na morju in mečemo tarok do nezavesti in sem slab igralec, me pa vzamejo medse, ker kukr vice pokam. Spet, kaj pa vem …

Na dopustu naj bi bilo fajn. Uživanje pa to. Pa otroci so že tako veliki, da bi res lahko igral gospoda. Vstanem, ko v šotoru postane prevroče (otroci so že tako veliki, da poskrbijo zase, ženska pa hvala bogu tudi), poščetkam zobe in sedem na vrt k hladni kavi. Pa mir čm. Nekaj časa, da pridem k sebi. Saj ne zahtevam, da me vikajo ali kaj drugega nemogočega. No, saj dopoldnevi so ok, imam mir, ker so že vsi na plaži in lahko berem in pišem, pa še wi fi imam po celem kampu pa vedno kdo preveč kave skuha, ko me začne rit bolet pa že gor pridejo in kosilo pripravijo, da se malo premaknem. In ko že res zasmrdim tudi okolici, grem malo zaplavat, le toliko, da zgornji sloj potu sperem, potem spet za knjige. Nirvana. Ker otroci so že dovolj veliki, da poskrbijo zase, ženska pa tudi, hvala bogu.
Ampak, kakor v vsakem raju so se včeraj tudi tu pojavili problemi. Da bomo za kosilo jedli čevapčiče in da bosta ženski krompir pripravili in salato in vse, jaz bom pa tiste lulčke spekel. Sem malce protestiral, da jim ne bi v navado prišlo, potem se pa vdal v usodo in pristal, dokler nisem zagledal tistega kupa mletega mesa. Ki sploh še ni bil v lulčke izoblikovan! Kajsmo zato Špare in Lecrerke in vso to zavojevalsko svojat v Slovenijo spustil, da nam bodo zdej kepe mesa prodajal in jih bomo moral sami v čevapčiče oblikovat?! Sem jih moral torej sam s svojim znanjem in izkušnjami izoblikovati in niso bili najlepši, pa še vsak, ki je mim hodil, se je hihital. Ženske, ker sem bolj majhne delal, moški pa bog si ga vedi zakaj. Aja, ker mi vedno zavidajo, že dolga leta, ker kot vsak pravi možak samo ležim in berem in pišem in uživam, oni morajo pa kuhati in posodo pomivati ipd. Mogoče, no.
Naj čim prej zaključim s to bolečo zgodbo – sem nasvaljkal in spekel in smo pojedli in je bilo ok, le po nosu nekaj časa nisem smel vrtati, ker mi je smrdelo po surovem mesu, pa mački so me zasledovali encajt. Parkrat v morje in smo rešili, itak sem že cel spet smrdel, tle je vroče.
In zdaj moram paziti, da me res k delu ne spravijo pri vseh teh otrocih in ženskah in sem ves čas pozoren. Je preljuba soproga vse skuhala in pripravila danes in je bilo res dobro, na koncu si je zaželela kave. Sem nič diskretno pogledal sestro, pa je zelo zatopljeno brala debelo knjigo. Ja, midva nič ne skrivava, da sva iz istega gnezda in tukaj že dolga leta veljava za najbolj zabaven par – eden na kompu, drugi za knjigo, ko popizdiva od vsega hudega, zamenjava, na plaži pa na telefonih, ker wi fi tudi do tam lovi! No, sestra ni pokazala nobene volje, da bi kaj kuhala, ker že itak kuha in otroke dresira bolj ko jaz, meni so pa kljub temu, da je moja soproga res zlata in delovna in kuha in vse, alarmi zazvonili. Preplah. Ne se dat, ker pol boš moral ves čas neki kuhat pa pomivat pa to! Jaz pa kukr na dopustu! In sem ji rekel, naj si Ivana kar sama kavo skuha in je blo narobe in sem to seveda takoj opazil in sem nejevoljen vstal in skuhal tist kofe (čeprav brez ljubezni!), ampak ko sem ga serviral, iskrice v očeh ni bilo več. In sem se spet sklonil nad računalnik in klofal po njem, celo na web sem šel in še enkrat prebral tisto skodelico kofeta. Jeba, kot če bi z zobotrebcem vrtal po bolečem zobu …
Potem si je danes nekajkrat skuhala moja preljubica kofe samo zase in za mojo seko, ki se, izdajalka, pač prisisa, ker je oportunistka, ampak so na srečo tudi drugi opazili težave v raju in ko so zase kuhali kofe, so še zame pristavili, ker vedo, kako imam kavo rad in zdaj pijem kavo do nezavesti in bom od te kurčeve kave crknu, k vem! Spat itak ne morem in sem tukaj zdej edini, ki neki klofam in grem počas za knjigo. Jutri pa spet mal zaplavat, sej konc koncev sem na dopustu, ne?!
Aja, pa ženi sem vseeno pokazal, kdo je gospodar tudi na morju! Sem ji danes povsem resno povedal, da na kemoterapije je pa ne bom vozil, ko ves čas sam na plaži čepi …

Ne vem natančno zakaj, a pomivalci vetrobranskih stekel so me vedno motili. Naredijo posel, ki ga nočeš in ga nisi naročil in ga v bistvu prepoveš, a naredijo kljub vsemu, na koncu seveda pričakujejo plačilo. In to me iritira, nič ne tajim. Mislim, mogoče je tudi kaj nevoščljivosti, kaj pa vem, verjetno bi se tudi sam postavil kam pred kakšen semafor z bibito v roki in krpico in najedal ljudi za drobiž, pa sem na srečo preveč len. Ali mi bi bilo pa nerodno, verjetno. Kakor koli že, nevoščljivost ali ne, modeli zaslužijo veliko denarja, mene pa iritirajo, ne morem pomagati!

Saj srečujem jih samo dvakrat letno, ko se peljem na Rab in ko odhajam z otoka, ampak to je dvakrat letno preveč za moj okus. Stojiš v koloni in čakaš trajekt, poln kufer imaš vsega, ko že cel dan sediš v razbeljeni pločevini, pa ti priskakljajo podjetni Hrvati in operejo steklo, ti pa ne moreš nič. Malo poškropijo z bibitko, potegnejo z gumijastim brisalcem in to je to. Ampak v bistvu mi je šlo najbolj na živce vedno to, da sem jim bil prisiljen plačati kakor v Sloveniji za pranje celega avtomobila, to me je pa bolelo. Saj so vedno rekli, naj dam, kolikor pač hočem, a ker ponavadi uporabljam plastiko, nikoli nisem imel drobiža. Pa sem se prepiral, naj ne perejo (enkrat sem se celo zlagal, da imam steklo premazano s posebno tekočino, ki odganja dež!) ali pa lagal, da nimam denarja, pa so vseeno razmazali malo in potem stegnili ročice in sem jim, kaj sem pa hotel, stisnil 10 evrov. Ker škrt mogoče sem res, ampak dolžan pa nikomur nič!
No, letos sem se pa že doma pripravil! Sem naredil načrt. Vso pot dol stekla nisem niti enkrat opral, da je bilo polno hrvaških mrtvih muh in mušic, pa še cestnino sem plačal z evri in ne kartico in prosil, naj mi vrnejo kune. In se pozanimal tudi, kakšno je valutno razmerje in pripravil že na avtocesti nekaj manj kakor za evro kun, ko sem se pa pripeljal do trajekta, pralcev pa nikjer! Jasno, ni še glavna sezona, za samo 50 avtomobilov v vrsti na uro se pa ne bodo pretegnili! Sem bil kar malo nejevoljen, priznam, ampak domov se bom peljal že v sezoni in me bodo pričakali pri trajektu. In potem tisti evro tudi zaslužili, ker stekla so res grozna!
Evo, zdaj sem na morju, tarokiramo do nezavesti, vmes pa še kakšen dober vic pade. Zakaj ni dobro zajebavati cigančka iz 2. b razreda? Ker je njegov ate v 9. c razredu …
Pa Zilhad, ki se spozna na zadeve, mi je poslal SMS, naj z morja takoj zbežim domov, ker imajo morski psi radi staro meso, ampak sem itak bolj v plitvini in senčki, se lepše bere …